januarja beremo
Tud jaz sem ze prebrala Analfabetko – res še bolj zabavna od Stoletnika, še bolj odbita zgodba.
V poplavi Skandinavcev mi je bila najbolj všeč Mož z imenom Ove, ki je tudi nenavadna, cinična, ampak zelo realna.
Januarja sem prebrala še Moževo skrivnost – lušta, lahkotna, ampak ima neko vsebino. Mal boljša plaža.
… SEBASTJAN IN MOST Toneta Partljiča.
Zanimiva domišljijska zgodba, ki se meša z resničnimi dogodki in ljudmi o Primorcu, ki tik pred gradnjo novega mostu po spletu okoliščin pride živeti v Maribor in doživi trk svetov: kontinentalnega in mediteranskega, slovenskega in nemškega, klerikalnega in svobodnjaškega, starega in novega … Je mlad inžener stare šole, ki sanja o kamnitem mostu v času železa. In, ki ga življenje vedno znova postavlja v vlogo izobčenca. Knjiga se konča prve dni druge svetovne vojne s simboliko gradnje in rušenja mostov, ki se dogajajo kot sklenjen krog življenja s sporočilom, da je smisel življenja lahko tudi v majhnih stvareh in majhnih mostičkih, četudi v nekem Gačniku. Toplo priporočam!
Atul Gawande: Being Mortal (Medicine and What Matters in the End)
Gre za neleposlovno delo, ki se natančno in na zelo oseben način loteva teme staranja, bolezni, zdravljenja, skrbi za starostnike in umetnosti dostojnega umiranja – dotakne se tudi evtanazije
Napisal jo je zdravnik, kirurg po specializaciji – s pomočjo številnih, povsem konkretnih primerov iz svoje zdravniške prakse ter lastnih doživetij ob staranju in umiranju sorodnikov ter prijateljev. Napisano je preprosto in razumljivo.
Odlična knjiga, ki je bila uspešnica lanskega leta.
Več pa na hermioninem blogu:)
Gillian Flynn: Ni je več
Odlično branje! Nikar nikar nikar ne glejte filma prej!
Tudi film je odličen, vendar si zaradi konca lahko vse pokvarite. Tu se mi poraja tudi dvom o sami knjigi.
To, kar Flynnova pove o KUL PUNCI, bi bilo treba dati v tiste priročnike, ki so namenjeni moškim, da bi bolje razumeli ženske.
V naraciji se je sicer ohranil ključni monolog o umetno skonstruiranem liku “kul punce”, izmuzljivem idealu vsakega moškega, ki v resnici sploh ne obstaja – kar pa ne pomeni, da se vsak moški ne počuti upravičen do svoje “kul punce”, take, ki “igra videoigre, pije pivo, obožuje trojčke in analni seks, se brez zavor baše s hamburgerji in hot dogi in obenem ohranja konfekcijsko številko 36”. http://www.rtvslo.si/kultura/ocenjujemo/filmska-recenzija-ni-je-vec/348436
Škoda, da te besede položi v usta taki junakinji, kakršno je ustvarila.
Da tudi Flynnova verjame v “kul punce” oz. neobstoječe zadeve, je razvidno iz njenega opisa spolnega odnosa. (Še vedno iščem knjigo, ki bo ta mit presegla. No, v tem času dokaj neuspešnega iskanja sem eno tudi napisala. Že veste, katera je to. Če pa ne, pa nič za to. :)))))
Knjiga se spogleduje z žanrom ljubezenskega trilerja, psihološke kriminalke, odnosne drame … Dejansko je boljša kot film, ker natančneje in večdimenzionalno izriše glavna junaka, zlasti Amy. Tudi njuna patologija je v knjigi nevsiljivo (v nasprotju s Tiho ženo /A. S. A. Harrison/) podana; da bi jo hitro in na prvi pogled razumeli, morate imeti vsaj malo znanja o človeški psihi (pa ne zaradi besedišča – to je dovolj razumljivo). Kdor se ne bi vsaj majčkeno prepoznal v njej, najbrž plava v globoki reki DeNile. 🙂
Priporočam!
Pozor, spojlerji!
Če imate radi “antiklimaks” in odprte konce, vam bo tudi konec všeč.
Sama sem naredila hudo napako in po prebranih treh četrtinah knjige gledala film. Preprosto sem se zanašala na izkušnje: če je knjiga odlična, ni važno, ali je film super ali zanič – tudi če ga gledaš prej (ali celo vmes), boš knjigo z užitkom prebral do konca.
Konec pa je vsaj mene tako strašno zamoril, da – pošteno povedano – nimam prav nobene želje, da bi se z njim mučila še enkrat skozi branje. (Sem pa preletela zadnji del knjige, toliko da sem videla, da je film dokaj veren posnetek zapisanega.)
Ne gre za to, da bi iskala neki happy end, neki “akcijsko-trilerski” ali psihološki preobrat (kakršne poznamo npr. iz filmov Shutter’s Island in Double Jeopardy). Ampak Flynnova bi morala dati bralcem – pa tudi junakom – vsaj NEKAJ.
Tako pa vse skupaj obvisi v zraku – kot orjaški gnojni mehur, o katerem se niti ne zdi, da se bo kdaj razpočil – le vse bolj bo smrdel.
Da bo na koncu otrok “plačal” za vse, kar sta za*ebala starša – sorry, ampak to je bolno. Pa naj bo še tako resnično. Poleg tega konec temelji na zblojeni tezi, da je za otroka v vsakem primeru bolje, da ima dva starša.
Mogoče si je Flynnova na tak način pripravila teren za neke vrste nadaljevanje (kot je Kingov Dr Sleep nadaljevanje Shininga, potem ko Danny odraste)? Če je tako, potem bo tale nesrečni otrok presegel vse like, od Normana Batesa do Hannibala Lecterja.