februarja beremo
Evo, da ne bo prazno:
Ravnokar sem zaključila knjigo Čudo – avtor R.J. Palacio.
Sicer je označena kot mladinsko leposlovje (nad 13 let), pa ne bi škodilo, če jo preberejo tudi odrasli. Fant z izredno deformiranim obrazom, pa toliko manj deformiranimi možgani, opisuje eno leto v osnovni šoli. Spremljamo ga od prvega do zadnjega dne, mislim da primerjalno našemu petemu ali šestemu razredu – starost 10. let. Več ne bi, da ne bodo spoilerji.)))
Fantastična knjiga, priporočam. Več pa tule: http://www.bukla.si/?action=books&book_id=23003
Jussi Adler-Olsen – Komora
Obožujem skandinavske kriminalke in tudi ta je super.
Julie Kenner – Vroča skrivnost
Za popestritev kar ok, ampak tovrstno čtivo je kot copy-paste biblije, se pravi 50 Shades 🙂
Glenn Cooper – Knjižnica mrtvih
Meni všečna knjiga. Dobro prepletanje različnih, pa vendar povezanih zgodb.
beremo, beremo…
Viggers: Travnati grad
Gre za avstralsko zgodbo o proučevalki kengurujev, ki spozna staroselko z območja, kjer dela. Ob tem se odvija še njena osebna zgodba: prebolevanje smrti depresivne matere, očetova nova partnerka; začetek njenega partnerskega življenja. Berljiva zgodba, vendar mi je bila prva knjiga te avtorice (Svetilničarjeva žena) bolj všeč.
Moriarty: Vse za ljubezen
Prebrala sem njeno prvo knjigo Moževa skrivnost, ki je mnogo boljša – ima nek konkreten razplet, daje ti misliti. Pričujoča knjiga govori o zvezi med hipnoterapevtko in ovdovelim geodetom, ki ga že nekaj let zasleduje bivša partnerica. Saj se prebere, vendar čista plaža.
Rowling: Klic kukavice
Ravnokar začela. Podobno kot pri njeni knjigi Nadomestne volitve navdušena nad slogom pisanja, ravno prav opisovanja, predstavljenimi liki. Upam, da tudi vsebina ne bo razočarala.
Pa lepo branje!
Dan Simmons: Hyperion
28. stoletje. Zemlje ni več, ker jo je uničila črna luknja, ki je nastala zaradi znanstvenih poskusov.
Sedem oseb si med romanjem na planet Hyperion pripoveduje zgodbe, ki se lotevajo tem, ki niso ravno značilne za znanstveno fantastiko.
Nastopa tudi pesnik John Keats, ki je v 19.stoletju začel pisati pesem Hyperion, a je ni nikoli dokončal.
Zelo zanimivo. Odklop iz realnega sveta, ki pa vendar ni popoln – večno življenje, umrljivost in staranje so teme, ki človeka zanimajo že od nekdaj.
Več pa na hermioninem literarnem blogu.
Fredrik Backman: Mož z imenom Ove
Spet ena tistih knjig, ki že presegajo plažo, hkrati pa se berejo prav tako “fino”, “zlahka” kot plaža. Tudi posebnih “nepredvidljivosti” v knjigi ni. Pa vendar se me je dotaknila in mi dala misliti.
Predvsem pa temu ne bi rekla “komedija” oz. “zabavna” knjiga. Mestoma je res humorna, a v osnovi je to pravzaprav drama. Ne le zaradi žalostne življenjske zgodbe, ki se retrospektivno razgrinja ob sedanji, ampak še bolj zaradi samih likov, zlasti seveda Oveja, ki je tako zelo ujet v svoja načela, pravila, trmo in ozkost duha, da je na neki način zamudil lastno življenje.
Toplo priporočam!
Tim Horvat: Tretji izvod[/u]
Fant zna pisati, vsaka čast. Dečko je letnik 1997, napisal pa je izredno berljiv kriminalni triler. Če bi bila to knjiga kakega tujega (angleškega ali ameriškega avtorja) bi bila uspešnica.
Zgodba: Slovenski pisatelj, živeč v Avstriji in seveda tudi državljan Avstrije, piše nov roman o smrti Franca Rozmana Staneta in se nehote zaplete v pravo vohunsko kriminalno afeto. Izkaže se, da smrt ni bila nesreča, temveč umor. Zakaj pa je do njega prišlo, nam razkrije pomočjo italijanske policistke – zgodba se odvija v treh obdobjih – leta 1944, leta 1975 in leta 2005 in fant je prav presenetljivo dobro povezal vse konce. Seveda pa za pikico na i doda tudi ščepec romantike.).
Priporočam.