decembrsko branje
J. M. Coetzee: Jezusovo otroštvo
Osnovna zgodba je preprosta. V neimenovano deželo z ladjo prispeta deček in njegov skrbnik. Na tej poti sta izgubila večino svoje preteklosti. V tej novi deželi, kjer vsi iščejo novo identiteto, vlada sterilna prijaznost, pravzaprav zrobotizirane interakcije, oropane hrepenenja in globljih filozofskih vprašanj. Ljudje v prostem času hodijo na tečaje o razliki med stolom in mizo. Najbrž se roman da brati na različne načine. Gre za kritiko zahodne civilizacije, ki nekako duši individualnost, ustvarjalnost in različnost. Roman mi je bil do zadnje tretjine precej všeč, pričakoval sem razplet, a so se vsi nastavki končali preveč skrivnostno. Deček, ki je zaradi neprilagojenosti in nadpovprečnosti predstavljal protiutež zrutinirani družbi, postane samosvoj, trmast, sanjaški, skoraj diktatorski, torej nič kaj odrešiteljski.
@Enka: Morda poskusi prebrat še Beli šum – ta bi ti morala biti všeč. Meni je fantastična knjiga
@Katja, vsekakor.
Elizabeth Gilbert: Pečat stvarjenja
Knjigo hvalijo “bralci in kritiki”, meni pa je pustila zelo mešane občutke. Sama se branja kakovostne plaže (vsaj tu in tam) ne branim; najraje pa posegam, kot redni člani že veste, po tistih knjigah “in between”, ki niso ravno plaža, hkrati pa niso “pretežke”. In tale je v bistvu prav v tem območju, pa vendar me je pustila nekako prazno – hence mešani občutki.
Vsekakor se mi zdi za svoj namen in pomen predolga. 200 strani manj bi bilo VEČ za to knjigo. Številne zastranitve in pretirano drobnjačenje, temelječe na opisih, ne na dogodkih – te dele sem po prvi tretjini brala diagonalno. Predvsem pa me motijo vsebinske nedorečenosti. Knjiga je izšla v zbirki Oddih. Torej se šteje za vsaj lahkotnejše branje, če že ne za plažo. A v tem oziru pričakovanj ne izpolni – po drugi strani pa spet ne gre za gurmanski literarni biser, ki bi ga brala iz čistega navdušenja nad samim slogom. Slog je namreč precej zvest okviru, v katerega vpenjamo trivialno literaturo, medtem ko ga besedišče dodobra presega (predvsem zaradi botaničnih idr. strokovnih izrazov). Skratka, nekakšna mešanica, ki pa vsaj zame ne učinkuje posebej dobro.
Verjamem, da je bil prevod pošten zalogaj. Drugi časi, verjetno tudi v izvirniku zastarele besede … Ampak mene so motile, niso mi “vdihnile” občutka preteklosti – ni tako preprosto, da bi posejal po besedilu nekaj velikih travnov, malih srpanov, ka-lijev (ki se piše kali, ne ka-li), postankov (v pomenu nastanka) ipd., sicer pa puščal jezik povsem sodoben in pričakoval, da boš dosegel pridih starinskosti. Pod črto se zadeva zdi podobna sliki, na hitro in počez ter očitno obdelani s fotošopom. Ne vem, kako je s tem v izvirniku. Vsekakor pa čestitam prevajalki za mnoge besede, ki še niso ravno v naftalinu, prispevajo pa k sočnejšemu branju, in za odličen nabor kletvic, zmerjalk in evfemizmov, tudi kak imeniten neologizem se najde. Tu bi se spotaknila le ob finko, ki me je strašno motila. Ne znam dobro pojasniti, zakaj. Morda asociacija danka – Danka – Finka (torej finka), pojma nimam. Besede v pomenu luknja, zapor, kot jo navaja Besedišče, ne poznam. To je kajpada čisto osebna (ne)preferenca. 🙂
Še nekaj pripomb o vsebini.
POZOR, SPOJLERJI.
Če bi tako pasivna junakinja izšla izpod slovenskega peresa, bi se nanjo verjetno hitro ulila toča očitkov (kot vidimo, pa ta pasivnost silno navdušuje bralce in kritike po svetu!!). Pravzaprav bi rekla, da Gilbertova zavaja bralca: v Almo vloži tako orjaški potencial, ki ga potem tako docela ne uresniči, da stvar deluje boleče “antiklimaktično”. Celo svetniški Prudence ji uspe vzeti vsakršen “obstret” in hkrati vsako “krvavost pod kožo”. Obe junakinji mi delujeta papirnato, Prudence v najboljšem pomenu te besede, Alma pa kot zapredek, iz katerega se nikoli ne razvije vsaj mala nočna vešča. Če ne prej, po njenem propadlem zakonu začne bralca, vsaj mene je, prevevati obup, jeza, nestrpnost, češ, daj, ženska, stori že kaj zase in za svojo ubogo pohotno finko, ki še ni imela časti spoznati “finca”. Primer, kako Gilbertova odpelje Almo na Tahiti, je tipični “simptom” celotne knjige: velika odločitev, veliko potovanje, veliko nevarnosti, okolje, ki kar prekipeva od novih dražljajev – zgodi pa se – nič. Isto je z uvajanjem novih likov. Veliki obeti – nakar vsi potonejo v kalužo povprečnosti in vsakdana. Čemu potem taka saga? Na toliko straneh? Še najboljši del knjige, ki bi lahko bil romanček zase, je prvi del, opis očetovega življenja.
Pohvaliti velja mnoge (splošne) zanimivosti, približanje znanosti in velikih odkritij 19. stol., prikaz mentalitete te dobe; a tudi pri tem vse nekako obstane na pol poti. Nobeno (novo) mnenje, način razmišljanja in življenja niso jasno izrisani (vse do konca sem upala, da bo pisateljica vsaj o “problemu Prudence” ponudila kaj novega, svežega, izvirnega, a zaman). Vse je kakor “napol prisotno”, zlasti pa Alma – ki se navsezadnje ob vseh fantastičnih umskih potencialih ne uresniči pravzaprav na nobenem področju, temveč na koncu odmre kot suha veja. Tako kot zgodba sama.
Prebrala nekaj v novembru in nekaj v decembru:
Dave Pelzer:
– Otrok brez imena
– Izgubljeni fant
– Mož po imenu Dave
– Pravica do mladosti
To so 4 knjige – avtobiografska izpoved avtorja o grozljivem materinem zlorabljanju v otroštvu in kako mu je uspelo to preživeti in odrasti. To je bil baje 3. najhujši primer zlorabe, odkrit v Kaliforniji v 70. letih.
To je bila najbolj srhljiva zgodba, ki sem jo kdaj brala. Ne moreš verjeti, da je kaj takega sploh mogoče. Vsake toliko časa sem morala kar nehati brati, ker nisem zdržala.
Vsaka čast pa avtorju, da je uspel iz sebe narediti moža in zdaj on pomaga zlorabljenim otrokom.
Po tej grozljivki sem morala vzeti v roke lažje čtivo: Sulejman Veličastni (avtor Colin Falconer). Lahkotno, berljivo, zanimivo. Zgodba o sultan, njegovem življenju, vladanju, njegovem haremu in njegovih podložnikih , svetovalcih itd. Res za prosti čas. Mi je pa zanimivo, ker je bil Sulejman Veličastni resnična oseba in me zgodovina pač zanima (no, kolikor jo tukaj sploh je). Ampak, kot sem rekla, tole je res lahko in zabavno branje.
@Knjiga – te knjige so resnično srh vzbujajoče, a za zlorabljene hkrati tudi navdihujoče in v pomoč pri (samo)analizi. Če te ta tematika zanima, ti priporočam še Camerona Westa in njegovo Prvo osebo množine. Literarno je čisto povprečna, zgodba pa je presunljiva in prav tako širi obzorja.
Želimir Periš: Mučenice
15 kratkih zgodb, ki bi jih lahko povzela takole: od femme fatale (Eva) do krave za razplod (Bauba).
Menda smo o ženski (predvsem materi) mučenici Slovenci napisali že vse, kar se je dalo (cankarjanska mati, Hudabivška Meta itd.). Hrvaški avtor k zadevi pristopi drugače. Zgodbe so večinoma v prvoosebnem pripovednem načinu in večinoma zapisane s svojevrstno poetiko (ki me je zlasti v prvi zgodbi rahlo asociirala na McCarthyjevo Cesto), ki pa je dovolj “prizemljena”, da ohranja bralčevo pozornost in fabulativno rdečo nit.
Zgodbe so, kot rečeno, kratke, nikakor ne sladke, prej grenke, pretresljive, čeprav ne sentimentalne. Bolj ko se kronološko bližajo sedanjosti, bolj so (vsaj zame) boleče. Od Irene dalje sem lahko prebrala le eno na mah. In tukaj je tista pomembna razlika med knjigami tipa “Živa zažgana” ipd., ki so napisane bolj v maniri člankov ali filmskih predlog, in med knjigami, ki se zares usedejo v bralca, ki ga tako rekoč “poselijo”, ki jih ne beremo le zato, da bi izvedeli, “kaj se je zgodilo”, ampak da bi (po)doživeli celotno občutje, ne eno- ali dvo-, temveč vsaj štiridimenzionalno. Preprosteje rečeno: prve opisujejo površino, druge (tudi ali predvsem) globino. Prve nas obdrsnejo, druge zakopljejo v nas.
Toplo priporočam vsem!
Khaled Hosseini: Tisoč veličastnih sonc
Tole sem brala vmes med Mučenicami, in dejansko je nekako spadalo zraven. Ženske v Soncih so zagotovo mučenice. Zlasti s stališča “zahodne ženske”. Celo tiste, ki jim gre “najbolje”. Pa saj poznamo to iz člankov in filmov. Ta nevzdržni stav do ženske in vsega ostalega, kar baje zapoveduje vera in čemur se niti zahodnjaške vere niso uspele izogniti. Kljub temu me je pretresla silovitost in raven represije, ki so jo vsemu svetu na očeh v Afganistanu uvedli talibi.
Zgodba splete usodi dveh žensk, Marjam in Lajle, in avtorju tudi uspeva, da liki niso črno-beli, vsaj ne vsi, je pa tak, črn, zagotovo Marjamin mož (ime mi je kajpada že zbledelo iz spomina); tega ne štejem avtorju v minus, temveč gledam na to kot na mimesis, roman je posnel resnično sliko brez olepševanja, čeprav bi kritika, se zdi, marsikdaj želela, da je roman “resničnejši” od življenja. Avtor poskrbi tudi za nekaj presenetljivih obratov. Le konec je nekam obledel, kot da ne bi vedel, kako zaključiti, pa je še kar pisal in pisal …
Po kakovosti bi rekla, da tale knjiga spada v tisto “zlato sredino” med plažo in vrhunsko literaturo, v tisti rang knjig, ki so mi običajno najljubše.
Priporočam!
No, ker sem imela decembra kar nekaj dni prosto in veliko časa, sem lahko brala po mili volji.
Torej prebrala sem še:
Jane Johnson: Sultanova žena:
Roman o dogajanju na maroškem (in delno tudi angleškem) dvoru v 17. stoletju in je vpet v resnično zgodovinsko dogajanje (zgodba sama pa je fikcija). Izredno slikovito napisan roman, zelo berljiva in napeta zgodba in tudi dobro napisana. Veliko bolje kot sem pričakovala.
Salman Rushdie: Otroci polnoči
Roman je dobil nagrado booker in booker vseh bookerjev ter nato še najboljši booker. Izredna knjiga, izredna malo odbita zgodba, izredno napisana. Bogata tako z dogodki kot jezikovno. Na začetku sem imela kar problem ohranjati fokus, ker pisatelj sproti razlaga milijon stvari, dodatno opisuje osebe, dogodke, preteklost, sedanjost… A ko se navadiš, je užitek brati. Pisatelj pa kljub vsem “izletom” izredno dobro ohranja fokus zgodbe. In tudi ta zgodba je postavljena v okvir resničnih dogodkov – v čas osamosvojitve Indije, odcepitve Pakistana in Bangladeša. Zgodba opisuje otroštvo in prvih 30 let življenja pripovedovalca zgodbe, ki se je rodil natanko ob polnoči na dan osamosvojitve Indije.
Prevod je moral biti izredno zahteven in vsa čast prevajalcu.
Je pa kar zahtevno branje. Priporočam.
Samantha Young: Dublinska ulica
No, potem sem morala presedlati na čisto nezahtevno branje za odmor. To je klišejska ljubezenska zgodba, ki se sicer oglašuje kot erotična, a zame to ni bila. Pač ljubezenska zgodba kot taka. A je bilo prav prijetno, sproščujoče branje, da sem dala malo možgane na pašo.
Mario Vargas Llosa: Keltove sanje
Tole berem pa zdaj.
Zgodba govori o življenjski poti Irca Rogerja Casementa, ki je na začetku 20. stoletja v imenu Anglije služboval v kolonijah – Belgijskem Kongu in Amazoniji ter napisal poročila o grozljivem izkoriščanju domačinov s strani kolonizatorjev, za kar je bil odlikovan, a se je potem kot Irski domoljub obrnil proti Veliki Britaniji in pristal v zaporu.
Odlična knjiga in hkrati grozljivo pričevanje o pohlepu in izkoriščanju kolonizatorjev.
Pisatelj je sicer dobil Nobelovo nagrado za književnost 2010.
Tudi jaz priporočam to knjigo. Prebrala sem jo že pred časom in je res vredna branja in razmisleka. Zelo mi je bila všeč. Tako kot Tek za zmajem istega avtorja. Je pa zanimivo, da se v obeh knjiga pojavljajo isti zgodovinski dogodki in nekatere iste osebe.
Zdaj me čaka še 3. knjiga tega avtorja: In v gorah odzvanja. Je že doma in čaka, da jo vzamem v roke (kot toliko drugih….)