Decembra beremo kaj?
Očitno nič, ste že vsi v prednovoletnih pripravah?
Jaz sem se včeraj lotila tretjega dela iz zbirke Padli angeli – Strast avtorice Lauren Kate. Gre sicer za fantastiko, ampak, če povem, da je bila “prebrana” v dveh urah, mislim, da sem povedala vse.
Roman sicer opisuje večno ljubezen med Danielom in Luce – on je padli angel, ona človek, v različnih obdobjih prideta skupaj, se zaljubita in ona nato zaradi te ljubezni umre – to bilo na kratko to. V tem tretjem delu punca potuje nazaj v času, da bi odkrila, zakaj se to zgodi. Prvi del je obetal, tudi v drugem se je nekaj dogajalo, ta tretja knjiga je pa “kr neki”. Sicer je sedaj še četrti del, ga bom prebrala, že zato, da vidim, a Luciferju rata (da vam prišepnem, sem že prebrala konec, tako da vem, kakšen je…), ampak resnično škoda vašega časa za to knjigo.
Zadie Smith (ur.): The Book of Other People
Zadie Smith se je tokrat preizkusila v vlogi urednice zbirke zgodb. Avtorjem (med njimi sebi) je zadala preprosto in nekam nedoločno nalogo: izmisliti si morajo lik, bolje rečeno, glavni poudarek naj bo na liku. Kar je po svoje majčkeno čudno. Kakor koli, seznam sodelujočih je nekakšen who is who sodobne književnosti, saj je med sodelujočimi najti npr. Davida Mitchella, Aleksandra Hemona, Jonathana Safrana Foerja, Davea Eggersaa, Colma Toibina, Jonathana Lethema …
Štorije? Nekatere bi označila kot presežne, velik del je zelo dobrih, nekatere solidno povprečje, najde se tudi kakšna, ki kvari celoto, ki je fajn, ne zdi pa se mi ravno za v anale novega stoletja.
Mirno prebavljeno.
Dan Brown: Inferno
No, pa sem ga prebrala – prvega Dana Browna.
Jasno je, da ve, kako napisati svetovno uspešnico. Zna izbrati zanimivo temo, zna primerno zapletati zgodbo in jo prekinjati na tistih mestih, ki pustijo bralčevo radovednost ravno prav nepotešeno, da se knjigo težko odloži. Dogajanje je postavljeno v turistično zanimive kraje. Navzoča je ljubezenska zgodba. Vse skupaj pa ni preveč zapleteno. No, dogajanje se že zapleta in to na precej nenavadne načine, a bralcu je vse zelo lepo in večkrat razloženo, tako da pretirana uporaba možgan pri branju knjige ni potrebna.
Navdušenja ni, a radovednost je potešena:-)
Je treba take stvari pisarit? Zgodb in razpletov se pač po osnovnem bontonu in etiki NE RAZKRIVA oz. če te že preveč srbi jezik, vsaj opozori, da prihaja spoiler.
Na srečo me knjiga s tako vsebino ne pritegne, zato mi je na tem mestu vseeno, da si razkrila en tak preobrat. Ampak malo pazi v bodoče, ker je tako početje skrajno neokusno in nevljudno.
Helen Zahavi: Umazani vikend
Če vas že ob misli na posilstvo oz. nasilje moških nad ženskami preplavi bes; če si, ko berete novice ali gledate film na to temo, želite, da bi ženske imele vsaj kakšno orožje, da bi preprečile, ustavile ali se maščevale … je ta knjiga kot nalašč za vas!
Že Steven King mi je zaigral na dušo v Rose Madder – končno ženska, ki vzame življenje v svoje roke, končno nasilnež, ki dobi, kar mu gre.
Še ena asociacija: film Dovolj je! (Enough!, Jennifer Lopez).
Zelo priporočam! Zanimajo me tudi vaši vtisi.
Mimogrede, knjiga je dvignila precej prahu, mdr., češ da spodbuja maščevalnost žensk. Ne glede na vso “formalno” enakopravnost itd. So se isti ljudje dvignili v ogorčenju tudi ob Pattersonovih knjigah? Zdi se mi tudi, da se je tu (v teh javnih napadih v tisku) namenoma brisala meja med maščevalnostjo in samoobrambo (čeprav – SPOJLERČEK – je Bella po svoje resda na koncu že iskala “žrtev”).
Prebrala prvi del zadnjega dela (šestega) iz zbirke Ljudje zemlje Jean. M. Auel. Kaj naj rečem? Bolje bi bilo, če bi prenehala brati po tretji knjigi, na žalost. Eno samo ljubo ponavljanje, opisovanje jam s poslikavami, zgodbe pa nobene. Še tam, kjer bi se lahko razvilo kaj, preide v čisto faktografsko opisovanje. Škoda!
M. Binchy: Hiša na Tari
Luštna, lahkotna in berljiva reč, recimo stil Sidney Sheldon. Babje branje.
James Rollins: Amazonija
Srhljivka, kot piše na naslovki – ne. Kvečjemu kakšen pustolovski kvazi-krimič ali nekaj takega. Mene je spominjala na Izbruh (R. Preston; pred časom je bil po romanu narejen film) in deloma (spletke farmacevtskih gigantov) na Zvestega vrtnarja (Le Carre). Všeč mi je vpletanje teh biomedicinskih/farmacevtskih zadevščin in nekje do 2/3 ali 3/4 je roman čisto ok (sicer brez presežkov) branje. Zadnji del me je pa razočaral – ne mislim samo konec kot tak, temveč cel zaključek od tam, kjer se zadeve začnejo razreševat. Se moram zdaj tako izrazit, da ne bom spojlerska. Zame je zadnja tretjina ali četrtina preveč fantazijska, da ne rečem privlečena za lase in malo prisiljena. Pa kako, zaboga, je lahko sploh napisan lektor, če pri neobremenjenem branju človek opazi vsaj po eno ali dve napaki na stran. Ne vem, a so mu dali za brat prvi prevod ali pa lektorira tajnica založbe. Eh, nič novega.
Skupaj s sinom (že spet) Pregl: Odprava zelenega zmaja
In sicer ponatis (Učila). Človeka res zaboli srce, ko vidi, da skena nihče ni natančno prebral. Tako je poleg (verjetno) že prej obstoječih napak (tipično manjkajo vejice pred pastavki: Zdravo Miha, Čakaj smrkavec!; No in potem …; pogosto manjkajo tudi končna ločila pri premem govoru; bi pa rada pobarala Pregla – pa čeprav se mu klanjam do tal, ker so njegova mladinska dela res odlična – kaj pomeni, da “je pobrisala od doma”. KAJ pa je pobrisala? Cesto od doma? In tudi to, KAJ sta Pipi in Miha zagodla. Kakšno pesem? V obeh primerih seveda manjka “jo”. In v prvem delu knjige je Pipi najmlajši, v drugem pa čudežno prehiti Miho in je zdaj ta najmlajši) knjiga začinjena še z nekaj novimi, kot je pika sredi stavka, nesmiselno neka beseda v ležečem tisku, manjka kakšna strešica ipd. In – če si izposodim Preglov “žargon” – da srčki res niso prebrali besedila, preden je šlo ponovno v tisk, priča tudi to, da je odlomek iz naslednjega poglavja “pripopan” na konec prejšnjega, tako da je tam lep cirkus.
Kljub vsemu temu – še vedno (in vedno bo, vsaj zame) knjižna poslastica. Ki me še vedno spravlja v smeh.
Ko npr. Bob z Old punco prispe na bencinsko in ga črpalkar pozdravi: “Drv in premoga nimamo!”
Bob pa: “Kakšen hlod bi se najbrž vseeno našel.”
In nato zapiše tako nekako: Črpalkar je mislil planiti v bes, pa potem ni, saj je sam vse zakuhal.
Moram vzeti v roke Preglovo novo knjigo, tokrat za odrasle.
Decembra berem Jorge Bucay: Ljubiti z odprtimi očmi.
Kot ostale Bucayeve tudi ta polna drobnih modrosti. Od drugih, ki sem jih prebrala v zvezi z ljubezenskimi odnosi se razlikuje po tem, da jih večina piše o tem, kako osvojiti partnerja, no ta pa piše o tem, kako ljubezen obdržati. Modro in poučno, razumljivo, razkrije veliko ‘napak’, ki jih počnemo v medsebojnih odnosih. Všečno, priporočam tudi kot darilo, ker je res takšna knjiga, v kateri se lahko najde vsakdo.
Mehmedalija Alić: Nihče
Prvi del knjige mi je bil strahotno všeč, otroško iskreno, neposredno, enostavno in učinkovito. V drugem delu pa se mi zdi, da se avtorju ni uspelo izogniti pastem pisanja o velikih temah (Srebrenica in Huda jama), tako da je moje navdušenje nad knjigo proti koncu precej popustilo. Seveda to moje mnenje o knjigi nima nič opraviti z avtorjevo usodo, ki je od začetka do konca trpka, njegov odnos do življenja pa vsega spoštovanja vreden.
Tadej Golob: Ali boma ye!
Tole je pa…prvovrstna poslastica. Svinjske nogice mi niso bile preveč všeč, Zlati zob pa me je navdušil. In Ali boma ye! je Zlati zob za odrasle, definitivno. Na videz preprosti dialogi, ki v knjigi prevladujejo, oživijo pred našimi očmi prav vse junake, ne glede na to, kolikšno vlogo imajo v zgodbi. Struktura romana me je navdušila, čeprav je prvih nekaj strani vzporedno prepletanje dveh dni malce naporno. Ampak ko padeš not…! Glavni junak je v primerjavi z junakom iz Svinjskih nogic že malčik obrušen od življenja in zato nekolikanj bolj zdravo ciničen, predvsem pa (vsaj meni) bolj simpatičen. Tudi jezik je, čeprav še vedno sočen, nekako bolj všečen. Roman skratka, pri katerem si ves čas želiš, da bi se nikoli ne končal, a ga preprosto moraš prebrati na mah. Izjemno dobro potrošenih 25 evrov :-).
Miljenko Jergović: Pleše v somraku
Jergo je pač…Jergo. Ne glede na to, kako visoka so pričakovanja bralca, ko vzame tole knjigo v roke, je na koncu še vedno prijetno presenečen. Pet zgodb, ki se napletejo okrog umrle deklice, vsaka od njih pa nosi s seboj še mnogo podzgodb, vse pa se ves čas stikajo in dotikajo, a nikoli ne prav povežejo… Pri Jergovićevih romanih imam včasih zaradi tega prepletanja milijonov zgodbic težave s sledenjem, pri Pleše v somraku pa jih je sam ravno prav uokviril v pet samostojnih delov, ki bi v bistvu vsak zase lahko bil roman, in s tem branje naredil obvladljivo :-). Vrhunski bralski užitek, pri katerem trpijo le roke ;-).
In tudi jaz moram nujno dodati: kapo dol za prvovrsten prevod!
ufff meni je pa vrhunska Inferno od Dana Browna. Nora, res nora! Prebrala v dveh dneh – dobila sem jo za darilo za božička, 27. je bila že prebrana. Priporočam vsakomur, ki rad bere tovrstne napete zgodbe. Meni osebno je najboljša od Brownovih … pa sem že pri Da Vincijevi šifri in Angeli in demoni skakala v zrak :):)
A. Miller: Potovanje v kamnito deželo: kot pove naslov, potovanje ravnokar prevarane in zapuščene ženske v kamnito, divjo in pusto notranjost Tam spodaj, še veliko bolj kot to pa potovanje protagonistke Annabelle k sebi in svoji preteklosti, zato tudi same zgodbe ni prav veliko. Jezik prav nekako poetičen, rahel; vse skupaj umirjeno, skoraj zenovsko. Avtor je pa za tale roman dobil najprestižnejšo avstralsko nagrado za književnost Miles Franklin Literary Award.
Saj vem, da je december že mimo, ampak tale odgovor najbolj sodi sem.
Kerstin je napisala, da sta se s sinom lotila Preglove Odprave zelenega zmaja, ponatisa pri Učilih (2004). Ker je približno v času objave zapisa pri Študentski založbi izšla nova izdaja tako Odprave kot Velike dogodivščine, me je seveda zanimalo, kako pa je s temi napakami v najnovejši verziji.
In mi je kamen padel od srca, zaradi knjig samih pa tudi zato, ker urednico omenjenih izdaj zelo cenim. Prebrano, prečesano, popravljeno.
Kerstin, morda boš zdaj lahko polnovredno uživala.
Spoštovani!
Slučajno sem zataval na to stran in zasledil vaše sporočilo.
Veseli me, da ste prebrali romane Dekle s Polane, Vrnitev v življenje ter Šibkost in pogum. Prav tako sem vesel vaše ocene romanov, tudi kritične pripombe o stilu pisanja. Žal pa niste pojasnili kaj vas pri tem moti. Mnenje bralcev je najboljši kažipot, po katerem se avtor lahko ravna. Lahko, ne pa nujno, saj če bi skušal ugoditi vsakemu bralcu, potem bi se enostavno izgubil v tavanju med pričakovanji bralcev in naenkrat ne bi bil več tisto kar je.
Morda mi lahko sporočite kaj je je vas osebno motilo v mojem načinu pripovedovanja. Ker na to stran na zahajam bom vesel vašega morebitnega sporočila na moj e-naslov: [email protected] ali na FB.
S spoštovanjem in željo za prijeten majski dan!
Ernest Jazbinšek