Po mojem, da niti eno slovensko narečje tega ne izgovarja z b-jem, temveč vsi s p-jem. Torej, od kje izvor, da je pravilno z b-jem?

Pri prvem glagolniku manjka J
To sta opisa dveh različnih dejanj
– bljuvanje je rezultat slabosti (izbljuval je kosilo)
– pljuvanje pa izmet sline (pljunil je na tla)