Dragi molji in moljice,

februarja letos je pri založbi Modrijan izšla moja zbirka kratkih zgodb z naslovom Prehajalec. http://www.bukla.si/?action=books&book_id=24140

Osem sinergično povezanih zgodb prehaja različne odtenke (! 🙂 stvarnosti; večina njih vas je verjetno že kdaj oplazila – kaj pa ste z njimi storili, je tisto zanimivo vprašanje, ki kaže na kolotečine naših možganskih vijug, genskega spomina, pridobljenih vzorcev …

Če ste realisti, boste za vse našli logično razlago, in ne dvomim, da bo zanimiva.

Če ste fantasti, boste za vse našli metafizično razlago, in ne dvomim, da bo (še bolj) zanimiva. 🙂

Če pa ste nekje vmes, bo sploh zanimivo . Kot avtorica si želim, da bi bila lahko kdaj pa kdaj prisotna v glavi kakega svojega bralca, saj imam kar nekaj izkušenj o tem, kako po svoje in razkošno zacveti delo v interpretaciji in sozgodbi bralca. Kajti v knjigah, ki jih beremo, v svetovih, ki jih odstiramo od strani do strani, smo nedvomno prisotni tudi mi – bralci.

Zato bom rada prebrala vaše mnenje.

Želela si je, da bi se o vsem tem lahko pogovorila s kom, ki bi razumel. In s kom, ki bi znal tudi sam kaj povedati. Kaj novega. Bogatega. Izvirnega. Ki bi jo z zanimanjem in zaupanjem poslušal. Recimo tisti tip, tisti invalid, Stephen Hawking, genij na vozičku, ki je ugotovil, da je vesolje neskončno in da se še naprej širi – čeprav naj bi se neskončne stvari ne mogle več širiti. Temu bi rada kaj povedala. Na primer to, kaj govori nebo. Včasih, ko je Zemlja vsaj kolikor toliko tiha, ko mesto za nekaj trenutkov premolkne in obmolčijo vse zakopanine in trupla in celo žareče planetovo srce samo mrmra – takrat je mogoče slišati nekaj koščkov misli iz vesolja, nekaj kratkih izjav, ki se vijejo nad njeno majhno krpo sveta. Umiram, pravi nebo, končujem se, ohlajam se, odhajam. Lijem v svetlobo. V temo. Ne, nebo ni nikoli omenilo kakšnega boga. Niti človeka. Nebo, če je že imelo kakšno skrb, je premlevalo predvsem svoj prihajajoči konec. Tako da morda tisto o neskončnosti le ne drži povsem, Steve.

Rada bi povedala tistim, ki ne jedo mesa zaradi tega, ker naj bi vsebovalo strah – adrenalin in druge škodljive hormone, ki se sprostijo ob uboju živali – da mrtvo meso ne govori. Mrtvi govorijo, a mrtvi niso meso. Mrtvi so nitke energije, vroče ali hladne, ki nihajo nad našimi glavami, pod našimi stopali, po kotih naših zemeljskih bivališč in z njihovih streh. V mesu ni nobene energije več. Meso je popoln molk. Meso bi lahko bilo njen prijatelj. Včasih je tako lepo samo sedeti v tišini. Včasih je lepo biti samo kos mesa.

Svet okoli nje pa je nenehno žužnjal, obrekoval, zasmehoval, obsojal. Svet okoli nje je verjel v horoskop, v nogomet, v denar in v petke trinajste. Svet okoli nje je imel najraje prežvečene, že napol prebavljene misli. In za nebo mu je bilo mar prav toliko, kolikor je bilo nebu mar za ta svet.

(Dan, ko je izginila mačka)

Fajn zgodbe 🙂
Imaš prav, zgodbe lahko berejo realisti in fantasti – in ob tem vsi uživajo.
To, da lahko zgodbe bereš sproščeno in dokaj lahkotno kot mistične, fantazijske, ali pa jih bereš natančno in ves čas oprezaš za podatki, ki ti bodo omogočili realistično razlago nenavadnega dogajanja, se mi je zdel najboljši vidik teh kratkih zgodb. Poleg oseb, ki so dobro orisane in lepega sloga pisanja, kar pa sem pri Aleksandri Kocmut tako ali tako pričakovala.
Več pa na hermioninem blogu