Sicer prebrano konec junija, pa naj bo, ker je že julij …

Delphine de Vigan: No in jaz

Knjiga, kakršne že lep čas (vsaj od Pokopališke knjige – vendar povsem drugačen žanr in slog) nisem prebrala. Resnično kakovostno napisana, prepričljiva, globoka, a berljiva!! Lahko se prebere na dušek; sama sem jo sicer brala počasi, ker se mi je zdelo preprosto škoda hiteti skoznjo.

Kakšne primerjave, kakšna metaforika! Ne privzdignjena, patetična in razumljiva le literarnim teoretikom – nasprotno, primerno prizemljena, a hkrati bogata, sveža, zrela. Edino rahlo patetiko (dišečo po pamfletu) opazimo v besedilu deklice, ki pripoveduje zgodbo, namreč v njeni šolski nalogi. Pa še tisto sama okrca (oz. pove, da jo okrca njen profesor).

Čeprav roman berejo maturantje (francoščina), se ne dajte zavesti. To zagotovo ni mladinski roman – je pa vsekakor roman, kakršnega lahko in bi ga “morali” prebrati že srednješolci. Ti morda manj opazijo dovršeno literarno strukturo romana, zato pa jih pritegne sama zgodba, ki ji nimamo česa očitati.

In še to: to ni le roman na temo brezdomstva. Ena močnih “podtem” je človeška psiha in njene reakcije ob travmi; nepredelano, ki se kopiči in širi svoje lovke tudi v tisto, kar je po potresu ostalo živo in zdravo. Tu je avtorica pustila zadevo malce v zraku: ali mati v resnici izplava iz svoje apatije in depresije ali ne? Za resnični korak naprej pač ni dovolj, da preurediš sobo mrtvega otroka …

Ne moremo niti mimo “podteme” Loujinega avtsajderstva. Odlično opisano, utemeljeno, prepričljivo in dotakljivo. Zmotila me je le njena misel, da ji je všeč tudi nasilje pri Lucasu, sošolcu. Tu mi je od daleč prineslo 50 odtenkov sivega vonja, namreč v smislu, kako ženske hrepenimo po “junaku”, ki se bo za nas tudi stepel. Hja. Punca na področju odnosov res nima pravih izkušenj (kar je glede na njeno družino logično), ker pa je tako neklišejska, me je ta drobec malce zbodel. Saj veste: poznamo kupe knjig in filmov, v katerih se punce lepijo na “mače”, ki odpirajo pivo z zobmi, so vsi potetovirani, po možnosti nogometaši, v šoli zanič, inteligenca, zlasti čustvena, jim je popolna španska vas, zato pa so “frajerji”, ki se seveda potrjujejo z deviancami, mdr. z nasiljem. Tisto, o čemer tovrstne knjige in filmi običajno molčijo, pa je, kako se potem razvija odnos med najlepšo navijačico ali najbolj kul punco (ali včasih celo “grdim račkom”) in “frajerjem”: družinsko nasilje, alkohol, varanje, odtujenost …

S tega vidika bi Lucasu vsekakor odvzela lastnost ali dve, ki ga vsaj z eno nogo postavljata v krog takihle bednikov.

Ampak to so pač razmišljanja, ki jih je meni osebno porodilo branje te knjige.

Nadvse priporočam!

Miha Mazzini – Izbrisana
Rada berem kolumne Mihe Mazzinija in všeč mi je njegov kritičen pogled na dogajanje v RS. Knjiga pa me ni prepričala. Bere se tekoče, zgodba je, vendar je v njej veliko nedorečenosti in tudi neverjetnosti. Glavna junakinja enostavno reagira nelogično. Vsaka ali večina mladih mamic bi naredila galamo, se povezala s starši, prijateljicami, očetom svojega otroka, sodelavci…, ne pa se zaprla sama vase, nikomur povedala in se oprla na naključno mimoidočega, s katerim si deli isto usodo. Verjamem, da je bila ustrahovana, da jo bodo izgnali v rojstni kraj, s katerim nima nobene zveze, a vseeno reagira preveč medlo. Saj je bila vendarle zaposlena, imela je službo, sodelavce okrog sebe, krog prijateljic, nekdo bi se sigurno potegnil zanjo. Če domači novinarji niso upali objaviti prispevka o izbrisanih, bi tuji novinarji z veseljem objavili to zgodbo. Dobro poznam temo izbrisanih in državno upravo, delo CSD-jev, UE… (ne, nisem tam zaposlena in jih ne zagovarjam), a tako kot v knjigi enostavno ne počnejo, ker jim sistem tega ne dopušča. Uradniki so rezali osebne izkaznice in s tem marsikoga pahnili v hude osebne stiske, niso pa direktorice CDS-jev kradle otroke, niti niso zdravniki v porodnišnicah prekupčevali z otroki. Vsaj ne na ta način, kot je opisan v knjigi. Bolečina matere, ki ji odvzamejo komaj rojenega otroka, mora biti nepopisna, a je v knjigi ni zaznati kaj več kot v bolečini prepolnih dojk, iz katerih se izceja mleko. Mene osebno je prepričal Mehmedalija Alić s svojo zgodbo o izbrisanih, Mazzini pa me ni. Ne rečem, da se knjige ne splača prebrati, a meni se, ki malce poznam to problematiko, zdi neprepričljiva. Napisana pač zato, ker je tema aktualno, ker bo že zaradi tega brana. Škoda.

Že pred časom sem preko Reader’s Digesta naročila zbirko romanov – po 4 oz. 5 v eni knjigi, da bi bilo morda bolj zanimivo za enega manj navdušenega bralca. To so seveda skrajšane verzije romanov in prav zanimalo me je, kako to izgleda.

Zdaj sem vzela v roke 1. knjigo s 4 romani:
– Simon Kernick: Obsedeno stanje
– Shelley Noble: Barve obale
– Patricia MacDonald: Sestri
– Peter Mayle: Uspešen podvig v Marseillu

Kaj naj rečem. 4 čisto različni romani – od ljubezenske zgodbe do kriminalke. Saj se bere tekoče in je čisto OK, če pomislim na to, s kakšnim namenom sem kupila to zbirko.
Vendar mene ne zadovolji. Zdi se mi kot da bi brala doktor romane ali malo daljše časopisne članke. Meni žal manjka polnost pisanja, bogastvo jezika, vsebina, opisi, razpoloženja, globina. Sicer ne vem, kako bi mi bili všeč navedeni romani v celotni izdaji, a po vsebini mi ni bil nobeden nič posebnega.
Je pa seveda v redu, da se nekdo, ki ne bere rad, sploh spravi brati.

@Knjiga

Uf, takole sem se jaz “opekla”, ko sem naročila istoimensko revijo (in očitno spregledala drobni tisk?) – tako da imam doma 4 take knjige. Moji vtisi so podobni: kot bi bral medlo obnovo. Oziroma, če uporabim na moljih priljubljeno primero: kot bi pojedel ovitek namesto čokolade. 🙂 No, seveda ne vem(o), kakšna je sploh čokolada! Vsekakor pa tovrstne “bližnjice” niso zame. Moje mnenje je, da so primerne le za tiste najmanj zahtevne bralce in da imaš celo od doktor romana več.

In ko smo že pri doktor romanih :), berem takole čisto za zabavo in ne preveč zagnano: Ko šepetajo ciprese.

Za poletno “plažno” branje čisto fina stvar. Se pa malce bojim, da me utegne z razpletom razočarati (če bo tak, kakršnega slutim po prebrani tretjini glede na izkušnje z, recimo, Woodiwissovo ali Holtovo :)).

Preživeti v tajgi – V. Peskov
Hudo zanimiva knjiga o družini ruskih starovercev, ki je dolga desetletja živela sama sredi ničesar, dokler je niso našli geologi. Opisuje njihov vsakdan, boj za življenje v neizprosni divjini. Vmes nisem mogla spregledat slovničnih napak, ker so bile vidne z letala, vsaj po pet na vsaki strani (!), prevod je tudi na momente tak, da sem se spraševala, če ni bil na delu Google Translate. Kapo dol edini preživeli, danes 70-letni Agafji Lykovi, ki je celo življenje preživela tam in se ne da.

Po polletnem mrtvilu, sem v roke najprej vzela Prebiranje Lolite v Teheranu – Azar Nafisi. Opisuje svoje delo kot profesorica na Teheranski univerzi in v Iranu. Na začetku me je motilo veliko vpletanje druge literature v tekst, na koncu pa mi je roman dal zanimiv ženski vpogled v razmere tam.

Da sem laže sledila zgornjemu romanu, sem vmes prebrala Vabilo na usmrtitev – V. Nabokov. Mene je spominjal na Kafko. Zanimivo, drugačno, kaj tudi nedorečeno, pušča bralcu razmislek.

Nihče – Mehmedalija Alić
Knjiga me je močno prevzela in z njo tudi sam pisatlj. Iz knjige veje njegova ljubezen, sočutje, razumnost, trpljenje in, kar tudi sam večkrat omenja, človečnost. Knjiga nam lahko odpre oči in srce – če smo le človeški ;). Sta me pa zmotili obe spremni besedi na koncu. Prva je bila v bistvu obnova knjige z avtorjevimi citati – saj sem že prebrala knjigo, za spremno besedo ne rabim obnove. V drugi, ki sta jo napisala dva zgodovinarja (vsaj predvidevam da sta), pa sta v prvem odstavku dve pomembni vsebinski napaki, nedoslednosti, ki sta že mene močno zmotili, verjetno tudi avtorja. Od dveh zgodovinarjev bi pričakovala natančnost pri navajanju podatkov.

Kerstin,

tale primerjava s čokolado me je pa prav nasmejala. In čisto drži, seveda.

No, sem pa imela zdaj na počitnicah čas prebrati mnogo, mnogo boljše knjige (no, 1 malo manj, ostale pa nadpovprečno dobre).

Tomaž Mihelič: Novo rojstvo
To je zgodba o transeksualki Salome, pravzaprav bolj o času do njene operacije. Prebrala sem jo z namenom, da bi razumela njeno življenje in dobila vpogled v ta tabuizirani svet. Seveda knjiga ni noben literarni presežek, niti ne morem govoriti o tem, ali mi je bila všeč ali ne. Predvsem je pripomogla k razumevanju bistva transeksualcev in predvsem Salome. Zanimivo.

Brina Svit: Noč V Reykjaviku
To je prva knjiga Brine Svit, ki sem jo prebrala. Lep, čustven jezik, poetično branje. Brez konkretnega dogajanja, vendar polna občutkov. O noči, ki jo je glavna junakinja nameravala preživeti s plačanim ljubimcem in njenimi spomini iz preteklosti. Presenetljivo melanholično branje.
Priporočam. Vendar ni za tiste, ki ljubijo akcijo.

Margaret Mazzantini: Ne premikaj se
Ker sem že prebrala izreden roman te avtorice “Novorojen”, sem tudi ta roman začela brati z velikimi pričakovanji. Ni me razočarala. Zgodba o kirurgu, katerega hči se težko ponesreči in ji medtem, ko je v komi, govori zgodbo svojega življenja in svoje velike skrivnostne ljubezni.
Izvrstno branje, zelo čutna knjiga. Seže do srca.
Zelo priporočam.

Gillian Flynn: Ni je več
Hm. Knjigo oglašujejo kot psihološki triler, ki je obnorel svet. Saj začne se res dobro. Perfekten opis dveh zakonskih partnerjev in v kaj se lahko sprevrže neka veza. In, ali se res poznamo? Vendar po prvi polovici knjige zgodba začne izgubljati naboj in do konca knjige se nekako razvodeni. Ali pa je vse skupaj morda na koncu le preveč neresnično?!
Ne vam, kako bi jo ocenila. Imam mešane občutke. Kot rečeno – do polovice perfektno, nato pa me ni več prepričala. Pa kljub vsemu dobro branje.

Noah Gordon: Zdravnik

No, ta knjiga se mi je zdela najboljša od vsega počitniškega branja. Zgodovinski roman o osirotelem angleškem dečku, ki je na vsak način želel postati zdravnik in ga iskanje znanja pripelje celo v Perzijo do takrat najbolj cenjenega islamskega zdravnika. Na tej poti spoznavamo tudi brutalno zgodovinsko okolje v 11. stoletju v vseh državah, skozi katere ga vodi pot.
Zelo, zelo mi je bila všeč. Res odlično branje. (Očitno je, da sem navdušena nad zgodovinskim romani, kajne?).
Zelo priporočam.
Ima pa ta knjiga še nadaljevanje z naslovom “Šaman”, ki se ga bom lotila v naslednjih dneh.

Točno to je tudi mene zmotilo in ker nisem prebrala vseh navedenih del, me je to motilo toliko, da sem knjigo odložila. Majčkeno mi je žal, ker sicer me pritegnejo romani, ki se dogajajo na Bližnjem vzhodu. Mogoče še enkrat poskusim.

Potepuški maček Bob – James Bowen
Zanimivo sproščujoč, prijeten roman, kjer je tematika brezdomca, bivšega odvisnika le ozadje glavne zgodbe – prijateljstva, ki vleče naprej. Čakam, da dobim v roke še nadaljevanje.

Jonas Jonasson: Analfabetka, ki je obvladala računstvo

Sicer ne spadam med tiste, ki se poleti vržejo na lažjo literaturo kot sicer, vseeno pa mi je prišla v roke tale knjiga avtorja Stoletnika, ki je zlezel skozi okno in izginil. Delo je podobno prejšnjemu po tem, da junakinjo življenje premetava sem in tja, po kupu neverjetnih dogodivščin, prav tako po prvinah komedije zmešnjav in luštnem humorju. Ker ne gre za butasto knjigo, je mogoče v njej razbrati še za kanček več, tokrat npr. o apartheidu.

Analfabetko, ki je obvladala računstvo odlikujejo prav vse vrline Stoletnika, ki mi je bil za kanček bolj všeč, saj je avtorju uspelo prikazati celotno 20. stoletje, četudi na fantazijski način. Tudi Analfabetka je nekakšna pravljica za odrasle – tudi za tiste, ki ne prenašajo več pravljic, Tolkiena in druge fantazijske literature. Povrhu je še obsežna, tako da ponuja dolgotrajen bralski užitek.

Še malo o prevodih: po spletu naključij sem obe knjigi brala v angleščini – in mi je žal, saj so me angleški prevodi že tolikokrat razočarali, da pri knjigah, napisanih v jezikih, ki jih ne obvladam, veliko raje vzamem v roke slovenski prevod – pri znanih celo raje malo dlje počakam, da izidejo v slovenščini ali vsaj hrvaščini. (Prevoda omenjenih knjig se za spremembo zdita kar dobra.) Za slovenski prevod Stoletnika bi si upala na pamet reči, da je odličen, saj je delo Nade Grošelj, ki ne razočara. Analfabetko je dobil v delo Brane Čop in je ni prevajal po izvirniku, ampak po nemškem prevodu. Zakaj se je založba odločila za to varianto, mi nikoli ne bo jasno, saj švedščina vendarle ni hutujščina, da zanjo ne bi imeli prav nobenega solidnega prevajalca. Kar zadeva mene, je to skoraj nerazumna odločitev. Upam le, da je bil nemški prevod zares dober in da je svoje delo dobro opravil tudi slovenski prevajalec, ki ga je doletela ta nehvaležna naloga.

Toplo priporočam – tistim, ki hočejo poleti brati lahkotnejše knjige, pa tudi vsem, ki si želijo spretno napisano razvedrilo.