Ne želim obsojati in potencirati tele zgodbe izpod trojanskega klanca: http://www.zon.si/news/index/1920/1.
Vem, da večina knjižnic meče v kontejnerje cele kupe knjig, da imajo to v svojih pravilih in je vse zakonito. Zanima pa me, kaj vi mislite o tem? Ali se ne da najti neke poti do tistih, ki bi takšne knjige imeli? So elektronski mediji preglasili stare dobre knjige, ki jih bomo sedaj vse pometali v smeti in naredili prostor v stanovanjih?

Moje mnenje je tako: knjižnica je najverjetneje poskrbela, da bi se knjige oddale v druge roke. Najprej je preverila, ali ima odpisane knjige tudi Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani oz. je NUK-u poslala seznam odpisanih knjig, nakar je NUK ta seznam pregledal, ali ima vse knjige s seznama v svoji knjižnici, ali bi bilo potrebno kakšno zamenjati za boljši izvod ipd. Druga možnost bi bila, da bi NUK-u poslali te knjige, pa bi v NUK-u namesto seznama pregledali dejanske izvode.
Ko je knjižnica potencialno dobila obvestilo od NUK-a, da te knjige že ima, se je odločila, da jih bo ponudila na voljo uporabnikom. Kot piše v članku pa so očitno knjige “preveč časa” stale v knjižnici v “antikvariatu” in jih je knjižnica morala vreči proč.
To je vse, kar lahko naredi knjižnica, ponudi knjige po vseh kanalih, kjer more in če se nihče ne odzove, jih mora kratkomalo vreči proč. Bi morali knjige prej pograbiti, kot da se sedaj zgražajo.
Je pa res, da bi lahko naredili več in bi pogledali, kje je kakšen mestni antikvariat ali pa te knjige odpeljali v kakšen antikvariat v drugem kraju.
Me pa prav preseneča, da so ljudje bili pripravljeni iti v kontejnerje pobirati knjige in jih peljati domov. Raziskava o bralstvu je namreč pokazala, da se domače knjižnice manjšajo oz. izginjajo. Tako da, vsaka čast tistim, ki imajo te knjige sedaj na domačih policah.

Kolikor vem, ima Založba Modrijan urejeno takole: če gre za večje količine rabljenih knjig, celo brezplačno pridejo ponje, nato pa jih razvrstijo in jih v skladu z vsebino odpeljejo v varne hiše, zapore, domove za ostarele itn. Treba je samo napisati mejl ali telefonirati. Ali pa jih pripeljati v njihovo knjigarno.

Čeprav imam sam veliko knjig in zelo rad berem, se mi zdi tole razburjanje glede knjig v smeteh malo mimo. Fetiš okoli knjig je pri marsikomu pretiran. Zakaj se pa nihče ne razburja o televizorjih ali računalnikih v smeteh? Knjiga kot objekt je pač samo medij, skupaj sestavljen potiskan kup papirja. Če jo vržem v star papir ne pomeni, da sem oskrunil njeno vsebino. Papir se bo recikliral in mogoče bo nanj natisnjena še kvalitetnejša vsebina. Če vržem v smeti star računalnik še ne pomeni, da sem zavrgel vse znanje, ki je zbrano internetu.
V Sloveniji smo “naučeni”, da je “kultura” nekaj tako svetega in pomembnega, da mora biti zaščitena kot kočevski medved. Kakšen škandal je bil, ko so ukinili ministrstvo za kulturo. Zaradi tega pri nas tako prosperira kup psevdo-umetnikov, ki se šlepajo na državni denar, v resnici pa so navadni bluziči. Hkrati pa je odnos večine ljudi do kulture svetohlinski, vedo, da morajo javno podpirati kulturo, čeprav jih v resnici le-ta čisto nič ne zanima. Iz de logike po moje izhaja tudi fetišistični odnos do knjig.

Strinjam se, da je odnos do kulture svetohlinski, ne strinjam pa se, da se kup psevdoumetnikov šlepa na državni denar. Honorarji so preskromni, da bi ti mogli ugodno živeti. In to posploševanje je odveč, saj so v vseh službah in poklicih ljudje, ki svoje delo opravljajo bolj ali manj slabo ali dobro. Zagotovo je prav, da se še kdo vznemiri ob takem dogodku, to pa predvsem zato, ker bi tudi te knjige lahko našle pot do bralcev – kakor tudi računalniki in Tv sprejemniki do ljudi, ki bi jih imeli.

Tudi sama nimam nikakršnega fetiša, ko gre za knjige, glede na naravo svojega poklica jih imam doma celo neverjetno (že kar sramotno) malo, čeprav jih veliko kupim – in te po različnih kanalih dajem naprej. Če je bilo včasih “greh” zavreči knjige, ker naj bi bile “svete” an sich, pa se mi zdi danes morda še večji. Zakaj? Številni ljudje nimajo denarja niti za prebijanje iz mesesca v mesec, lep delež socialnih ustanov, ki so take sorte, da imajo (ali pa bi potrebovale) knjižnico, pa niti za osnovno delovanje, kaj šele za nakup knjig. In ne vem, zakaj bi knjige šle v razrez ali samo reciklažo, če mi je mama povedala, da so v domu za ostarele v mojem rojstnem kraju navdušeni vsakič, ko jim prinese moje knjige. Še posebno zato, ker ne gre za zbirko Naša beseda ali zbornike o samoupravljanju iz leta 1978; tako robo + kak krimič/ljubič in slovenske klasike namreč sem in tja še dobijo, kakovostnih knjig in knjig v tujih jezikih pa skoraj nič. Poleg tega so kot nove. Skratka, ne bi ravno enačila Dnevnika iz prejšnjega meseca in knjig, sploh če so lepo ohranjene in vsaj približno relevantne.

@krojač: ki se šlepajo na državni denar …

“Po raziskavi Socialni položaj samozaposlenih v kulturi (2012) so samozaposleni v kulturi prek avtorskih honorarjev, ki so pogosto edini vir zaslužka, povprečno zaslužili 10.000 evrov letno.” Od tega je delež subvencioniranega dela zelo majhen.

Odkar se slovenskim kulturnim ministrom niti slučajno ne ljubi več boriti za svoj resor, ampak očitno brez razmisleka podpišejo, kar jim vlada pomoli pod nos (beri: vsako leto manj), kulturni birokrati v medijih ves čas govoričijo o “drugih oblikah zaslužka, s katerimi ministrstvo korigira nizke honorarje ustvarjalcev na področju kulture (subvencije, knjižnično nadomestilo, štipendije, sponzorstva)”. Bralec/poslušalec si na osnovi tega najbrž misli, da gre za neke blazne prihodke. Sama sem že dolga leta prevajalka leposlovnih & teoretskih del, torej ne začetnica, in imam veliko dela.

Kaj pomenijo te izjave v praksi?

Honorarji: Zadnjih petnajst let približno enaki. Življenjski stroški pač niso. Pri pisateljih je še slabše.

Kaj pa v neskončnost ponavljani že omenjeni drugi viri? Na primeru moje malenkost so te cifre take:

Subvencije: subvencijo dobi samo kakih 8 odstotkov knjig. Poleg tega se avtorju ne poznajo zelo – dobi nekoliko večji honorar, ne pa znatno višjega. Če ima knjiga povprečnih 250 strani in je razlika med običajnim honorarjem in subvencioniranim 20 evrov/avtorsko polo, bo prevajalec bogatejši za 300 evrov, v mojem primeru za 312,50 evra. V bistvu pa je subvencionirani honorar enak honorarju, kakršen bi moral biti že sam po sebi, pa v praksi skoraj nikoli ni. In človek na leto ne prevede ravno deset subvencioniranih knjig, da bi se mu to zares poznalo. Če ima veliko srečo, eno, če pa dobi dve, je prepričan, da so vmes posegle nadnaravne sile 😉

Avtorske pravice: slovenski založniki samodejno pričakujejo, da se bo avtor v pogodbi “za vekomaj in vse čase” odpovedal avtorskim pravicam. Da bi se vseeno zdeli malo boljši, dobiš klavzulo, da si sicer upravičen do avtorskih pravic, ampak le, “če bo naklada presegla (npr.) 75.000 izvodov“. To se je v slovenski zgodovini na področju leposlovja zgodilo morda trikrat, če sploh tolikokrat. Od avtorskih pravic torej dobiš 0 evrov.

Knjižnično nadomestilo: Kot prevajalka z več kot dvesto bibliografskimi enotami sem iz te postavke za leto 2014 za 9.300 izposoj prejela 92,99 evra. Boljše knjige ko prevajaš, manjše nadomestilo dobiš, saj si ljudje v knjižnicah izposojajo še največ ljubičev žnj-lige in krimičev.

Štipendije: letos sem se uvrstila med nekaj srečnežev, ki smo dobili prevajalsko štipendijo Društva slovenskih knjižnih prevajalcev. Znašala 1.205,10 evra. Za štipendijo se smeš prijaviti samo vsako drugo leto. Štipendijo dobi le peščica tistih, ki se prijavijo.

Sponzorji: sponzorirajo predvsem šport in zabavne dogodke. Če pa že sponzorirajo, so to navadno kulturni dogodki, ki morajo biti (praviloma) razvpiti & prestižni & nasploh gala, še največkrat za gostovanja znanih tujih umetnikov ali pa zaposlenih slovenskih (npr. filharmonični orkester). Samozaposlen ustvarjalec na področju literature denarja iz te postavke ne bo dočakal. Torej: 0 evrov.

Skratka, drugi viri, ki naj bi uredili moj socialni položaj zaradi slabih honorarjev + moje “šlepanje” na državo je to (dobro) leto znašalo 1610,59 na leto. Od tega je 75 odstotkov prinesla štipendija, ki je “izredni dohodek”, na katerega smeš upati vsako drugo leto, in še potem moraš biti srečni izbranec. Brez “loterijske” štipendije je to 33,79 evra na mesec, kar ni ravno huda “izboljšava gmotnega položaja”, s katero ministrstvo opleta ob vsaki priložnosti in vzbuja vtis, da so to neki blazni denarji.

@krojač: ki se šlepajo na državni denar …

Mene zanima, od kod ta demagogija. Če pa je to res, bi tudi jaz, prosim, rada izvedela, kdo so ti, ki se šlepajo, na kak način, koliko jih je in koliko dobijo. Torej le s številkami na plan!

Kdo v naši državi (pre)živi od pisanja literature?

Reality check, prosim. Saj bi bilo smešno, v kaj vse ljudje verjamejo. Ampak zobni miški se lahko smejem. Malo grenko pa mi je, ko slišim/berem take pripombe, in dejstvo je, da je pri nas veliko tovrstnih “krojačev”, ki verjamejo v tovrstne pravljice (ki so verjetno zlonamerne – zakaj bi sicer obstajale! deli in vladaj, saj poznamo to).

Realnost je taka, da je treba delati, da preživiš. In če si zraven še malce ubrisan in se greš literata (ali druge vrste kulturnika), izvoli in počni to v svojem prostem času. Takrat ko razni krojači et company gledajo tv, športajo, se družijo s prijatelji (bodisi v resničnosti bodisi v virtualnem svetu), spijo … Tako to je. Vzeti si mesec, dva, tri samo zato, da bom napisala novo knjigo? Haha, v sanjah mogoče! Že dan ali dva, ki ju “zapravim” na ta način, me potem tepeta po glavi in prinašata nadure za redno delo.

In potem so tu še nastopi. V zadnjih sedmih letih imam dokumentiranih 80 nastopov (literarni večeri ipd. nastopi, tudi v vrtcih, šolah, domovih starostnikov …). Izmed teh sem dobila honorar za štiri nastope, zgolj vračilo potnih stroškov pa za šest nastopov. You do the math.

In dejstvo je, da nisem kakšna redka izjema. Tako pač pri nas danes je. Nekateri avtorji so preprosto nehali brezplačno nastopati, nekateri tudi javno opozarjajo na to anomalijo (npr. Anja Golob, Miha Mazzini), a saj vemo tisto o karavani in psih. Potem pa nekateri rečejo: “Ja, pridite brezplačno, saj si na ta način naredite reklamo!” Kakšno reklamo, lepo vas prosim? Kaj imam od take “reklame”? Bodo vrtičkarji in osnovnošolci po mojem nastopu pridrli k meni, izvlekli denarnice in začeli kupovati moje knjige oziroma o njih pisali v časopise ter na druge načine širili omembe vredno (z omembe vrednimi učinki) promocijo? Bodimo realni – celo odrasli (ki imajo denarnice in možnosti “delanja reklame” 🙂 to le redko počnejo! Celo od prijateljev (in “prijateljev”) tega ne moreš pričakovati! Od vseh svojih prijateljic (v narekovajih ali brez njih), med katerimi je večina univerzitetno izobraženih, večina mamic in mnoge delajo v prosveti, imam le eno, ki kupi vsako mojo knjigo in vzame celo po več izvodov, ki jih nato poklanja svojim prijateljicam ali njihovim otrokom. Eno! (Z diplomo iz fizike, mimogrede. :))

Zakaj to vendarle počnem, ko je jasno, da v svoj (finančni in časovni) minus? Zato, ker ne pišem (le) zase. (Ali za ozek krog petih literarnih teoretikov.) Zato ker mi je feedback pomemben. Ker se mi zdi, da je smisel knjige v tem, da pride med ljudi in jim zabrenka na dušo. S čim posebnim. S čim drugačnim. Morda celo s čim novim. Še vedno se spomnim pripombe pravnice, ko je prebrala pravljico o amebi Rebi (iz moje prve knjige, Na otoku Puklmec): “Ej, še nikoli nisem na amebe pomislila na tak način! Pravzaprav ne vem, če sem sploh kdaj zares pomislila nanje!”

S klišejem bi lahko rekla, da to počnem “za dušo”. Ja. Mar nisem bogata, pa ne materialno, dokler na tem svetu ne le živim, ampak lahko celo kaj dam? Očarani pogledi otrok, ko jim berem pesmice/pravljice, smeh odraslih, ko jim nizam aforizme, njihovi odzivi (npr. “Knjige nisem mogla odložiti, ko sem jo prebrala, pa me je bilo strah zaspati” ali “V tej pesmi se najdem, kot bi bila zame zapisana” itd.) … – neprecenljivo. Zato to kljub vsemu delam. Zato svoj prosti čas porabljam za pisanje in za širjenje besed med ljudi.

V Sloveniji ni petsto ljudi, ki bi kupili mojo knjigo. (Tudi sicer smo se o kupnih /ne/navadah pri knjigah tu že pogovarjali.) S tem lahko živim, ker sem se sprijaznila, da OD tega NE morem živeti. Tako kot preostali kulturniki. Sprijaznili smo se, da se pisanje tretira kot hobi, ne kot delo; da se od nas pričakuje, da za svoje pisanje ne zahtevamo honorarja; da celo nastopamo in predstavljamo svoje delo na lastne stroške. Sprijaznili smo se s sramotnimi nakladami (npr. 200 izvodov). S tem, da nas mnogi čudno gledajo, češ, če že res ne moreš živeti od tega, zakaj pa potem to počneš???

Nočem pa se sprijazniti s tem, da se pri tako katastrofalnem stanju, kot sva ga opisali s Katjo10 (pri tem pa še nisva na repu te verige!), med ljudmi še vedno plazi absurdno, bebavo (pardon!) prepričanje o nekakšnih kulturniških parazitih, ki da cuzajo državo. Kje, kdaj, kako? Kaj je meni država dala za moje knjige? Knjižnično nadomestilo, ker sem med tistimi srečneži, ki imajo dovolj visoko izposojo, da ravno dobijo malo “tringelta”, tako za približno dvajset pic. Toliko jaz “pomolzem” mater državo – in to na leto, da ne bi kdo mislil, da na mesec!

Bo bo je napisal, da so honorarji skromni. Naj popravim: skromni honorarji so že luksuz! Honorarjev vse prepogosto sploh ni!

Kdo pa so ti “psevdoumetniki”, ki tako prosperirajo? Definiraj uspeh in definiraj umetnost in psevdoumetnost, prosim. Pa da vidimo, o čem se sploh pogovarjamo. Da ne slučajno o tistem, da je strela usekala v Franca in mater …

Prvo kot prvo, s “šlepanjem na državni denar” nisem v prvi vrsti ciljal na literate, in tudi tega nisem tako eksplicitno napisal. Dejstvo je, da je slovencev zelo malo in da je pri tako majhnem trgu pisatelji ne morejo živeti od pisanja. Za to ni kriv nihče. To je “naravna danost”.
Če se nekdo vseeno odloči, da bo poklicni pisatelj, mora to vzeti v zakup. Če bi bil moj sanjski poklic prodajalec hladilnikov na Grenlandiji, bi se pač moral sprijazniti z dejstvom, da jih kaj veliko ne bom prodal. Edina možnosti, ki mi ostane je, da to delam kot hobi in se preživljam s čim drugim. Če so hobiji drugih ljudi gledanje TV in športanje, se to mene ne tiče.
Poklic, ki ga opravljam, ni bil na vrhu moje prioritetne lestvice. Zanj sem se odločil, ker sem ocenil, da bom imel možnost dobiti službo. Državi plačam okoli 50% svojih prihodkov. V prostem času ne gledam TV, moj šport je fizično delo.

No, z umetniškimi poklici bolj ali manj enako povsod, tako da nekaj že vnaprej vzameš v zakup. Jaz nisem bila dovolj pametna, da bi si izbrala študij, ki bi mi prinesel poklic. Celo tako naumna sem bila, da sem izbrala študij, s katerim dobiš službo še težje, kot če študiraš jezike (sem “priučena” prevajalka). Po drugi strani se tudi kalkulacije ne obnesejo vedno. V naši generaciji je npr. kup ljudi študiralo pravo, ekonomijo in gradbeništvo, ker je bila pogodba o zaposlitvi tako rekoč “pripeta na diplomo”. No, po letih neomejenega vpisa je bilo ekonomistov in pravnikov nenadoma preveč, gradbeništvo je čez noč propadlo – in nekaj ljudi, ki jih poznam, je enako čez noč (v ne ravno rosnih letih) ostalo brez dela. Kot prej redno zaposleni se niso znali takoj znajti in si sami “ustvariti delovnega mesta”, na zavodu za zaposlovanje pa so popolnoma nekonkurenčni mladim. Tako sem na koncu vseeno za silo zadovoljna: nekako se prebijam, in če že nisem bogata, vsaj delam nekaj, kar me zelo veseli. Se pa sem in tja vprašam, kako bi bilo, če bi se vendarle odločila za študij elektrotehnike ali računalništva, kar je bil dolga leta moj načrt, a sem si v zadnjem hipu premislila.
Človek torej skoraj ne ve,, kaj je bolje, kalkulirati ali ne …

Krojač, pri svoji prispodobi s hladilniki si izpustil bistvo, zaradi katerega sva se s Katjo10 sploh oglasili. Jo bom dopolnila.

@Če bi bil moj sanjski poklic prodajalec hladilnikov na Grenlandiji, bi se pač moral sprijazniti z dejstvom, da jih kaj veliko ne bom prodal. Edina možnosti, ki mi ostane je, da to delam kot hobi in se preživljam s čim drugim.

In torej delaš druge stvari, da sploh preživiš, in daješ državi odvratno visoke davke … In potem poslušaš, kako jo molzeš, to svojo ljubo državo, in kako se psevdoprodajalci hladilnikov šlepate na državi.

P. S. Ko rečeš “kulturniki”, se pač v tem lahko najdemo vsi, ki smo toliko nori, da se pečamo s kulturo. 🙂