avgusta beremo
Meseca bo kmalu konec, pa nihče ni nič pametnega prebral?:)))
Jaz sem že taka, veliko, pa nič pametnega – Lotila sem se Alexa Crossa, ker sem ugotovila, da mi jih vmes kar nekaj manjka. Pa sem dobro vedela, da bom razočarana, ampak mi ne da, da ne bi. Ostalih Pattersonovih sploh ne berem več, ker so obup (tiste, kjer je on sooavtor).
Potem pa po vrsti:
Tess Gerritsen: Zadnji, ki bodo umrli. Še ena kriminalka z detektivko Rizzoli in mrliško oglednico Isles. Tudi ona ni več to, kar je bila na začetku, na žalost, tako da je berljiva, to je pa tudi vse.
Divji potep skozi noč :. Avtor: Moers, Walter Zanimiva, drugačna, vendar le za ljubitelje tovrstne literature. Več o knjigi si lahko preberete tukaj: http://www.sanje.si/knjigarna/divji-potep-skozi-noc.html
Marina, Ruiz Zafón, Carlos: 15-letni Oskar se “potepa” po Barceloni leta 1979. Sreča sovrstnico Marino, spozna njenega očeta, skupaj se zapleteta v čudno, napeto, na trenutke strašljivo odkrivanje skrivnosti. Priporočam, ne samo njegovim ljubiteljem. P.S. Knjigo je izdal pred: Senca vetra, Igra angela in Ujetnik nebes.
Črnina in srebro, Giordano, Paolo – Njegova tretja knjiga – mlada družina in gospodinja, ki počasi postaja nepogrešljiva. Dobra, vendar mi nekaj manjka – nekako je roman prekratek, zgodba se mi ni odvila tako, kot bi mogoče se, če bi bila cca 100 strani daljša:)
Sašenka, Montefiore, Sebag – Zgodba nas popelje v Rusijo leta 1916, spremljamo mlado Sašenko, hčerko bogate judovske družine, ki postane revolucionarka. Zgodba se zaključi v 90. letih prejšnjega stoletja. Zanimiva za vse tiste, ki jih zanima zgodovina, saj spremljamo in odkrivamo način delovanja boljševikov, partije in njihova dejanja, ki so vplivala na preproste ljudi. Priporočam.
Bilo jih je sicer še več, vendar so mi te nekako najbolj vredne omembe (v glavnem je bilo pa bolj lahkotno, kriminalno branje).
Sedaj me čaka pa posladek: Folletov Rob večnosti (3. del, ki je, kako presenetljivo, v dveh delih).
No, tako. Pride kdaj spet nespečna noč – pa sem prebrala Ciprese do konca (torej Y. M. Corporon: Ko šepetajo ciprese). Dovolj spodobno za plažo; glede na vse, kar zadnja leta množično izhaja, domnevam, da je tole v zgornjem rangu lahkotnega branja. Kljub temu knjigi manjka razvedrilnosti (če je že “tonamenska”) oziroma kakovosti, če cilja više. Erikuza je vabljivo opisana, tako otok kot morje, vse pospremljeno s kopico grških gurmanščin, mitologije in skrivnostnosti … A osnovna (oz. vodilna) zgodba je tako klišejska, da se zdi, da avtoričino mukotrpno, skrivnostno skrotovičeno ovinkarjenje bralca bolj kot kaj drugega utruja (vsaj mene je), sploh ko na koncu dočaka ravno to, kar je itak pričakoval. 🙁
Utrujajo pa tudi jezikovne zadeve. Nekaj primerov:
Iz košare svežih jajc je vzela enega po enega in ubila v pripravljene luknjice.
Starkina polna zagorela lica so bila mokra od poti …
Ni želela, da tudi tebe morijo stari duhovi, kot so njo, kot so tvojo mati.
… ki je prišla živet z njo … (Tale kalk se pojavlja skozi vso knjigo. Pravilno: k njej.) Isto velja za: Bo Stephen prenočil s teboj?
Skupaj sta šli iz enega konca terase na drugega.
Zdaj ni bilo nobene možnosti, da bi izvedela, kaj je želela povedati ja-ja. Počakati je moglo na konec večera, ko bosta spet sami. In še: Ni moglo ublažiti tega, da je zaradi njega mogla zagovarjati svojo vero.
Na oči si je poveznil kapo in šilt spustil tako nizko …
Čeprav se ni počutila udobno, z vsakim korakom v jutranjem mraku jo je bolj mrazilo, niti za trenutek ni obžalovala njenega plavanja v mesečini.
Vejice lektorica radodarno deli znotraj večbesednih veznikov (bolje rečeno: jih z vejicami razkosava) in jih (kdove zakaj) celo “razlamlja”; poleg že “klasične” napačne vejice med temu in da (kljub temu, da) ter takoj in ko (takoj, ko) tako dobimo še takele primere: med tem, ko, po tem, ko.
Pod črto: priporočam kvečjemu nezahtevnim bralcem.
Me je to hladno vreme tako zamorilo, da sem začela brati knjige od Julie Garwood. Mi jih je že nekaj časa nazaj odstopila mami, a me niso pritegnile, ni mi potegnil ta žanr. Zdaj pa jih kar požiram. Prebiram knjige o Višavcih, bojevnikih, ki se zaljubijo. Prebrala sem že knjige: Nevesta, Poroka in Skrivnost. Danes pa začnem z Odkupnino. Tako da avgust bo bolj lahkoten.
Drugače sem si za poletje kupila knjigo Vročica od Maye Banks. Če bo prebrana v avgustu pa še ne vem.
Aja pa otrokom berem knjigice o Petru nosu. Užitek jih je brat. So zelo zabavne kratke zgodbice.
No, avgust ni čisto po mojem načrtu po številu prebranih knjig. Sem upala, da bo več, a ni toliko časa.
Zaenkrat samo 2:
Noah Gordon: Šaman
Nadaljevanje romana Zdravnik. Pravzaprav je samostojen roman. Spremljamo novo generacijo družine zdravnikov, zgodba se osredotoči na gluhega potomca družine, ki z veliko volje in truda postane zdravnik. Tokrat v ZDA med naseljevanjem ozemlja in preganjanjem Indijancev ter med secesijsko vojno. Super branje, vendar me je prva knjiga Zdravnik bolj pritegnila. Ta mi je bila od časa do časa malo razvlečena. Predvsem z opisovanjem vojne med S in J. Sicer pa je tako obsežna kot prva knjiga. Kljub vsemu sem jo z veseljem brala in priporočam za ljubitelje zgodovinskih romanov.
Jonas Jonasson: Analfabetka, ki je obvladala računstvo
Čisto nasprotje prejšnji knjigi. Duhovita, lahkotna (pa vendarle ne lahka), z veliko soli. Med vrsticami se da razbrati vso širino medčloveških odnosov, politike in današnjega razdeljenega sveta.
O sprva nepismeni afriški deklici, ki s svojo pametjo spreminja tako svojo kot usodo ljudi, ki jih srečuje ter konec koncev tudi držav, kjer se zadržuje.
Čisti užitek. Priporočam.
No, če sem začela, pa še zaključim:))
Herman Koch, Večerja
Prav vesela sem, da včasih rezerviram knjige čisto na slepo. Tole je že en tak cukrček. Dve družini (dva brata, Paul in Serge in njuni ženi, Claire in Babette), se dobijo na večerji v elitni restavraciji. Povod za večerjo sta njihova najstniška sinova in njun zločin. Zgodbo pripoveduje Paul, suspendirani učitelj zgodovine (brat je politik). Poglavja se izmenjujejo (večerja, zločin in njegovo odkritje, Paul in njegova zgodovina). Bistvo je, kako daleč so pripravljeni iti starši, da zaščitijo svoja otroka, istočasno pa spoznamo, da tudi Paul ni to, kar se zdi.
Prebrano na dah, priporočam.
Ian McEwan, V imenu otroka
Fiona je ugledna sodnica, družinskega prava, v zrelih letih (pri 60-ih), tudi mož je njenih let. Ko ji mož predlaga “odprt zakon”, se ji poruši svet, istočasno pa mora reševati zapleten primer (mladostnik pri skoraj 18-ih in njegovi starši – vsi so Jehove priče – odklanjajo transfuzijo) in Fiona mora odločiti v sporu med bolnico in njimi. Osebno mi je bila knjiga zanimiva predvsem zato, ker nam odkrije, da je možno zadeve na sodišču rešiti takoj (če je sistem tako postavljen).
Prebran pa je tudi Follet in njegov Rob večnosti. Na žalost se ponovno potrjuje (moje mnenje), da dolge zadeve niso vedno dobre – na koncu sploh ni več nekih osebnih zgodb, temveč samo še sprehod skozi zgodovino (bolj so pomembne zgodovinske osebe, kot pa glavni junaki). Normalno, če ste prebrali prva dva dela, boste tudi tega, že zaradi zaključka, to je pa tudi vse.