Zanima me, ali je dovoljeno uporabljati veliko začetnico v verskih besedilih, ko je sicer najbrž ne bi? Opažam, da so v islamskih besedilih vsi svojilni zaimki napisani z veliko začetnico, ko se nanašajo na Boga, npr. “On”, “Njega” itd. Vendar ali se lahko piše velika začetnica tudi, ko se Alah govori o sebi, npr. “O vi, ki verujete, ne imejte Mojih in mojih sovražnikov za prijatelje /…/”? Kako je z zaimkom “svoj”, npr. “Alah bo pokazal Svojo milosti”? V najnovejšem prevodu Korana so vsi svojilni zaimki napisani z veliko začetnico, vključno z “moj”, “svoj”. Prav tako je v tem prevodu beseda “ga” napisana veliko začetnico, ko se nanaša na boga, npr. “častite Ga”. Je tudi tako prav?

Pravopisna pravila so napisana za vsakdanjo rabo, pri tem pa jih ustrezno prilagajamo specifikam besedila. In verska besedila so že takšna specifika: z veliko začetnico pri teh zaimkih, npr. On, nakažejo, da ne gre za katero koli osebo moškega spola, ampak za verskega vodjo. Ta velika začetnica pomeni nekaj več, izraz spoštovanja, na primer:
V običajnih besedilih takih zapisov ni mogoče zaslediti, kar je prav.