Srečujem se z navajanjem opomb pod črto. Težave mi dela tako zaporedje črk in znakov:

Cankar[sup]1[/sup] (1984: 22) ne zavzema takega stališča.

Kako je tu z vrstnim redom: je št. opombe pred ali za navajanjem vira v oklepaju?

To me mede zato, ker se sicer številka opombe piše za ločillom, ki sledi besedi z opombo, torej tako.[sup]2[/sup]

Upam, da je bilo vprašanje razumljivo, in lepo prosim za odgovor. (A je v tem stavku vejica pred “in” odveč?)
Hvala!

Navedba opombe se zapiše k besedi/stavku, na katero/katerega se nanaša. Ali se opomba v tem primeru nanaša izrecno na Cankarja, tj. na besedo Cankar? Potem je opomba lahko pri besedi. Če pa se opomba nanaša na stavek, tj. da se ne strinja, potem opomba velja za stavek in se piše za ločilom. Torej predvsem je pomemben pomen, na tej podlagi se ugotavlja, kam postaviti opombo.

Ne, vejica pred veznikom in ni odveč, mora biti.

Lepo se zahvaljujem za odgovor, če sem prav razumela (in glede na to, da se opomba nanaša zgolj na Cankarja), je pravilno tako:

Cankar[sup]1[/sup] (1984: 22) ne zavzema takega stališča.

(Moja druga opcija je bila: Cankar (1984: 22) [sup]1[/sup] ne zavzema takega stališča.)

Imam pa še eno vprašanje. Če navajam dve zaporedni strani, a je med njima stični pomišljaj ali vejica?
Primer: (1984: 13-14) ali (1984: 13, 14).

Hvala!

Imam pomisleke, da bi se – vsaj v zgornji povedi – opomba nanašala na Cankarja. Če bi se, bi v opombi pričakovala nekaj takega kot npr. avtor se podpisuje kot Cankar, čeprav je njegov pravi priimek … Pač nekaj sem si izmislila, da je ustrezno na Cankarja. Glede na poved bi prej menila, da se opomba nanaša na celotno poved, ne na ime.

V drugem zapisu pa je mogoče oboje, ne gre za to, kaj je bolj prav, oba zapisa sta pravilna, le med njima je pomenska razlika. Pri prvem: 13–14 pomeni, da je vsebina vzeta s strani 13 do 14, pri drugem: 13, 14 pa je vsebina vzeta deloma s strani 13, deloma pa s strani 14. Pri dveh straneh to še ne pride tako do izraza (tako da je verjetno res vseeno), pri več straneh je pa to pomembna razlika, npr. 13–16 ali 13, 16.

Najlepša hvala še enkrat. Razumem. 🙂

ps: Opomba se dejansko nanaša samo na Cankarja kot takega in vaš primer je točno to, kar naj bi taka opomba vsebovala (da se je v resnici pisal Novak).

Tudi sama se ukvarjam s tem in zasledila sem Hladnikov Praktični spisovnik (), kjer se njegova navodila tepejo s tem, kar je napisano zgoraj:

Na opombo opozori v besedilu potenčno postavljena številka brez presledka takoj za zadnjim ločilom izjave, ki jo hoče natančneje pojasniti (izjema je pomišljaj). To velja tudi, kadar se nanaša na eno samo besedo, ne pa na cel stavek:

Narobe: xxxxxx1!”) –
Prav: xxxxxx!”)1 –

Kako potem ravnati?

Tudi jaz poznam to določbo iz Spisovnika. Vendar praksa kaže drugačne potrebe, zaradi katerih se zapisi prilagodijo in – tako se zdi – bolje ustrezajo pomenu. Po mojih izkušnjah potrebujemo različna zapisa, ki se razlikujeta tudi po pomenu, zato to ločujemo.

Srečujem se z vprašanjem uporabe ločil v opombah. Kadar nekaj napišemo v več stavkih, mi je logično, da začnemo z veliko začetnico in končamo s piko.

Kaj pa, če naša opomba zajema zgolj “angl. home” ali pa recimo “SSKJ” (Narekovaje piše samo zato, da je jasno, kaj naj bi bilo v opombi – seveda tam brez narekovajev.)

Kaj menite? Hvala vnaprej.

Svetujem, da se v teh primerih opombo obravnava kot stavek, torej:
[sup]1[/sup] Angl. home. ali
[sup]1[/sup] SSKJ.

Opomba je samostojna enota, zato bi jo tudi sklenila s piko.