Novembrsko branje
Mirana Likar: Glasovi
Zbirka kratkih zgodb. Odlično branje. Literarno izbrušeno, zelo zrel slog. Pa je avtorica “šele” leta 2007 zmagala na literarnem festivalu Urška. Nominiranka za fabulo, nagrajenka natečaja Lapis Histriae. Pa nikar se ne “prestrašite” – zgodbe so zelo berljive! Likarjeva pluje ravno po tistem stranskem rokavu literature, ki mi je tako ljub in po katerem se pretakata Kakovost IN Berljivost z roko v roki. Kaj kruha in iger, dajte mi kakovosti in berljivosti! Tega je (še vedno) občutno premalo, vsaj za moj bralni okus in moje kritiško oko.
Če niste ravno ljubitelji vinjet, lahko prvo zgodbico brez škode preskočite. Pravzaprav se sprašujem, kaj počne zraven. Tako zelo štrli ven. Po dolžini, po globini, po literarni (ne)moči … No, pa nič za to, vse naslednje zgodbe so take, kot morajo biti, in še boljše. Najljubša mi je bila Nedolžnost, sicer pa sem navdušena nad tem, kako Likarjeva svojim likom vdihne žar, življenje, globino – in jih hkrati ohranja (skorajda kruto) prizemljene.
Toplo priporočam! Za sladokusce in tudi za manj zahtevne bralce!
Camilla Läckberg: Tujka
Hm. Avtorica je nova zvezda skandinavskih psiholoških kriminalk. Zelo brana in prevajana. Zgodba romana je seveda preiskovanje umora-ov. Nenadejan razplet, ki pa ga je vendarle moč slutiti. Meni ni bila preveč všeč. Preveč nametanih stvari notri in bolj malo poglabljanja vanje. Nekaj mi je manjkalo. Sicer je to serija romanov z istimi preiskovalci. Vendar… Kot serija doktor romanov.
Lahkotno in nezahtevno branje.
Agatha Christie: Gnezdo zla
No, to je pa seveda čisto druga dimenzija. Poln jezik. Zodba, ki vleče. Umor matere in nedolžen obsojeni in tudi že umrli posvojeni sin. S tem se zgodba pravzaprav začne. Kdo je pa potem kriv? Razmišljanje v vse mogoče strani vsakega člana družine posebej. Morilec je lahko prav vsak od njih. Poslastica kot vse od Agathe Christie.
Odlično. Priporočam.
Zoran Šteinbauer: Tri lune
Strinjam se z gospo K., da ima lahko roman dva konca. Celo tehnično je prelom tako uspel, da bi se lahko zaključil na 135 strani. Vendar bi bili na tak način ob dva zelo optimistična stavka, ki po mojem mnenju še bolj poudarita pozitivno noto celotnega besedila.
Vsi junaki iz zgodbe, tudi obstranski liki, skupaj in posamezno skozi dogajanje preidejo v srečnejše obdobje svojega življenja. Najprej posamezno, vsak zase, v celoti šele kasneje v povezavi drug z drugim. Z lahkoto se naučimo, da je človek, ne glede na psihično moč in stabilnost, tudi s popolnim razumevanjem do okolja, lahko resnično srečen šele, ko je povezan z ljudmi, ki ga imajo radi in ga razumejo.
Osebno moram pripomniti, da roman ni po mojem okusu, ampak to ne pomeni nič. Sam imam rad dolge zgodbe, v katerih nas junaki tako ali drugače zabavajo, presenečajo s preobrati in prigodami, kakršnih v realnem življenju skoraj ni moč doživeti. Tri lune ni tak roman. Je delo, ki poskrbi, da med vsem tem, kar nas zabava, za hip zajamemo sapo, in se zavemo, kakšno srečo pravzaprav imamo. Za vse, ki je nimajo, pa je notri jasno razberljivo sporočilo, da bo tudi zanje prišel njihov čas.
Čestitke avtorju!
G.
@gumpec: kar zadeva Mirano Likar Bajželj, se popolnoma strinjam s tabo. Morda je bil že njen prvenec tako dober (tudi) zato, ker ga je objavila šele po štiridesetem letu starosti, pri čemer, kot sem slišala, predtem ni pisala. Če toliko časa živiš brez želje po večni literarni slavi, se ti svojega dela najbrž ne mudi objaviti še isti hip, ko ga napišeš 😉 Nove knjige sicer še nisem prebrala, se je pa že zelo veselim.
Sicer sem pa ravno danes prejela obvestilo, da v Modrijanovi knjigarni prirejajo srečanje z avtorico:
http://www.modrijan.si/slv/Knjizni-program/Knjizni-program/Novice/Srecavanja/Knjizpotje-v-Modrijanovi-knjigarni-Mirana-Likar-in-Agata-Tomazic-o-zbirki-kratkih-zgodb-Glasovi
Jerome Klapka Jerome: Dnevnik romanja
Jerome velja za humorista. Meni se sicer ne zdi humoren (v nasprotju s Twainom in Thurberjem, s katerima ga včasih primerjajo), je pa lepo berljiv, mestoma razvedrilen in kar dobro vihti žezlo ironije, čeprav ga občasno, vsaj za moj okus, zanese predaleč in ironija postane sama sebi namen, in ne več perspektiva.
Dnevnik romanja je krasno bere, le del, v katerem opisuje predstavo, me je navdal z globoko duhamornostjo in s sabo pripeljal še dolgčas. Ker pa lahko tisto poglavje brez škode preskočite, to ni nič hudega (morda pa vam bo celo všeč, okusi so različni), in knjiga dobro vztraja do konca.
Se mi pa pri tej knjigi poraja še eno vprašanje, ki si zasluži svojo temo in nekaj esejističnih razprav o njej. 🙂 To je vprašanje smisla in namena spremne besede. Da tu ne bom predolga, bi rekla le, da spremna beseda prevajalke po mojem mnenju v knjigo ne spada, vsaj ne taka, ki je bliže blogovskemu (da ne rečem dnevniškemu :), a brez humorja) slogu pisanja, češ, avtorjevo delo mi je všeč, vesela sem, da sem ga prevedla, založbe so bile sprva gluhe ipd. Ker v tem dopisu prevajalka izraža začudenje nad tem, da je lahko tako dober humorist nekdo, ki mu v življenju še zdaleč ni bilo z rožicami postlano, pa bi navedla še Twainovo misel: Skriti vir humorja ni veselje, temveč žalost.
Lektorsko je knjiga tako tako; če sem prav štela (pa ne nalašč :), saj sem v branju vendarle uživala), je pravilna vejica pred “in” na treh mestih; na ostalih x mestih (verjetno vsaj kakih 50) dosledno manjka (pa naj gre za vrinjeni odvisnik, dostavek, posledični “in”, protivni “in” ali kaj tretjega), na kakih petih pa je, čeprav zanjo ni nobenega razloga (niti pravopisnega niti skladenjskega niti slogovnega).
Ne glede na to pa knjigo priporočam.
Patrick Rothfuss: Muzika tišine (The slow regard of silent things)
To je zgodba o stranski osebi Ori (Auri ) iz trilogije Hronika o kraljoubici (The Kingskiller Chronicle). Ker mi je 1. del trilogije prišel v roke naključno v srbščini in ker takrat pri nas ni bilo moč dobiti niti izvirnika v angleščini (zdaj je na voljo tudi slovenski prevod 1. dela – ne vem, če tudi ostalih), sem nadaljevala branje 2. dela in tudi te zgodbe v srbščini. Kot takrat sem tudi tokrat začarana z zgodbo samo in z lepoto jezika in tudi prevoda. Mojstrsko.
Sicer pa se v tej zgodbi bolj malo dogaja, opisuje pač način življenja in razmišljanja tega dekleta. Pa vendar je tako lepo. Seveda ne priporočam branja, če prej niste prebrali prvih dveh delov trilogije, ker sicer sploh ne boste vedeli, kaj berete. Enako pa priporoča tudi avtor v predgovoru. Zanimivo.
Edino, kar me pri vsem zelo, zelo spravlja v slabo voljo, je dejstvo, da 3. del še ni napisan. Oz. baje je v neskončnem popravljanju in dopolnjevanju s strani pisatelja. Uh. Ne morem ga dočakati. To se vleče že nekaj let. Je pa res, da je bolje malo počakati in da je 3. del prav tako dober kot prva dva in ta stranska zgodba kot pa da pisatelj hiti na račun kakovosti. Pa vendar, le kdaj bomo dočakali 3. del?
Meike Winnemuth: Veliki dobitek
To je zgodba novinarke, ki je na “Milijonarju” priigrala 500.000 € in odpotovala za 1 leto po svetu. 12 mesecev – 12 mest, ki si jih je že od nekdaj želela ogledati. Hkrati potopis, iskanje same sebe in spoznavanje nekaterih življenjskih resnic, ki jih avtorica razodeva skozi pisma prijateljem ali družini.
Pravzaprav odlična knjiga. Veliko bolje kot sem pričakovala. Ni navaden potopis, temveč je v njem vse, česar se je avtorice posebej dotaknilo, spoznanja o sebi, življenju in svetu. Najbolj všeč mi je, da vsakič, ko zapusti določeno mesto, napiše 10 stvari, ki se jih je naučila v tem mestu. Marsikaj od tega ti da veliko snovi za razmislek tudi o samem sebi.
Priporočam.
Samozdravljenje – Metode za revitalizacijo in zdravljenje telesa, čustev, razuma in duše
Mogoče se vse premalo ljudi zaveda, da se v vsakem izmed nas skriva večini prikrita sposobnost samozdravljenja. A ker mnogi ne zmorejo zavestno sprožiti delovanja teh sil, nam avtor knjige predstavi kar nekaj načinov, kako si lahko dokaj enostavno pomagamo z lastnimi močmi.
Avtor ne predstavi le metod, zakonitosti in načinov samozdravljenja, oziroma nam ne pomaga le pri okrevanju fizičnega telesa po bolezni, temveč seznani bralca tudi z ustreznimi načini poglobljenega zdravljenja in razvijanja čustvenega, razumskega in duševnega dela njegove celovite osebnosti.
Med drugim so predstavljene metode in načini, kako se dobro oskrbeti z vitalno energijo, kako vzpostaviti duševno ravnovesje, kako in s čim pravzaprav hraniti telo in razum, kako krepiti voljo in koncentracijo, kako se resnično dobro notranje sprostiti ter kako ustvariti in uresničiti vse tisto, kar si človek želi dobrega.
Teh metod in tehnik so se učili in jih uporabljali prenekateri znani in manj znani posamezniki, znanstveniki, običajni ljudje, osebje v bolnišnicah, bolniki, učitelji, učenci in celo trenerji.
O avtorju
Christian D. Larson je bil pobudnik in učitelj gibanja “New Thought” (slov. Nova miselnost, op. prev.). Bil je zelo plodovit avtor knjig s praktičnimi, intelektualnimi, metafizičnimi in zdravstvenimi vsebinami. Verjel je, da so v ljudeh skriti izjemni potenciali, ki jih s pravim pristopom lahko prebudijo in uporabijo v svoje dobro in v dobro skupnosti, v kateri živé.
Kratke pregled na spletni strani založbe Bird Publisher.
Lahko vprašam, kje si jo staknila?[/quote]
Prinesla mi jo je sodelavka iz Bosne iz Banja Luke, kjer jo imajo.
Se jo pa verjetno da tudi naročiti po spletu v Založbi Laguna, Beograd, ki je tudi izdala srbski prevod. Za angleškega ne vem.[/quote]
Aha, se mi je zdelo, da bo nekaj takega.(((. Koliko gre meni to na živce, ko knjigo v več delih prevajajo “enkrat danes, enkrat jutri”, potem pa do naslednjega prevoda že pozabim, kaj je bilo v prejšnji.(((. No, bomo pač čakali.
Drugače pa ravnokar prebrana: Kristijan Novak – Črna mati zemla. Spet ena od tistih, kjer sem po 20 straneh skoraj obupala, pa potem trmasto nadaljevala in ni mi žal. Mlad pisatelj doživi pisateljsko blokado, približno v istem času ga zapusti punca in potem se pred nami odvije njegova zgodba – mladost oziroma otroštvo v Medžimurju, izguba očeta in njegovo “čudno” vedenje, nepriljubljenost pri sošolcih, življenje v ruralnem okolju, prepleteno z miti, vojno…..skratka, izredno zanimivo delo. Edino, kar me je motilo, so deli, kjer so pogovori prevedeni v prekmurščino. Na koncu je sicer slovarček, vendar se mi ni dalo za vsako besedo obračati, tako da so določeni deli bili bolj ugibanje, kot razumevanje.
Prevajalka pa je opravila enkratno delo.
Več o knjigi pa: http://www.bukla.si/index.php?action=books&book_id=24593
Skratka še en sladkorček, ki ga priporočam.
Kristian Novak: Črna mati zemla
V nasprotju z @no-ja me je knjiga zgrabila od prve strani dalje. Tisti, ki ste brali moje Jedce rži, boste vedeli, zakaj. 🙂
Končno knjiga – običajno najdem eno do dve taki na leto – ki jo bom zagotovo še vzela v roke in ki me je zares močno prevzela, z vsako stranjo mi je bilo žal, da gre proti koncu. Lahko bi imela namesto 400 tudi 800 strani – če bi avtorju seveda uspelo obdržati tempo. Bolestni, a nesentimentalni, mestoma skoraj “filmski” splet psihosocialnih razmer, vraževerja, misticizma in čisto navadnega medžimurskega vsakdana, ki je izvrstno predstavljen in nadvse živ zaradi mnogih dialogov v prekmurščini. S psihološkega vidika me zmoti le to, da pripovedovalec pride od nič spominov na vse spomine v enem zamahu. Ampak za bralca je pa to seveda “prijazno”. 🙂
Pripovedni jezik je dokaj preprost, zelo berljiv, tu in tam potresen s pravimi literarnimi ocvirki. Npr.:
Ulica je imela neko svojo votlost, ki so jo najbrž povzročila stoletja neizgovorjenih stavkov.
Vsaka hiša ima svoj specifični vonj, sestavljen iz metabolizma vsega živega in neživega v njeni notranjosti, v Zvonkovi je bilo malo sveže pokošene trave, nekaj kuhanega fižola in suhega mesa, malo vroče televizijske plastike in veliko nekega hladnega vonja, mislim, da so bili to njegovi spomini.
Knjigo iz srca priporočam. Je ena tistih “mojih”: kakovostna in berljiva. Pusti močno sled.
Spojlerček:
Novak me je na koncu zabodel v srce. Prebrisano je podtaknil prizor(e), zaradi katerega sem dokaj na začetku za vedno odložila Tek za zmajem (Hosseini), na konec. Če bi se knjiga s tem začela, bi bila odložena. Po krivici, kot sem verjetno po krivici odložila Hosseinija. Te stvari me tako grozovito zabolijo – in ko žrtev ostane brez zaščite in se izraža neskončna nemoč nje in tistih, ki vedo, tudi tako grozovito razjezijo, da me to drži dneve, mesece. Zavedam se, da gre za osebno doživljanje in da tako grozljiva izdaja človeka očitno pritiska na nekaj v meni, da tega niti v izvrstni literaturi ne prenesem. V tej knjigi sem seveda prebrala, ker je umeščeno tik pred konec.
Victoria Holt: Vrag na konju
Ojej. Saj ne morem verjeti, da sem to brala. Ni ravno moj stil. Ampak ko sem že dobila s kupom knjig na posodo še to… Pa sem si rekla, da lahko dam malo možgane na pašo. No, in to je bilo še huje kot možgani na paši. Pa saj ni tako zelo slabo. Enostaven zgodovinski ljubezenski roman – kot doktor romani pač. Enostavno, površinsko, nezahtevno. Prebereš in pozabiš.
Saj vem, da je avtorica napisala malo morje romanov in se celo dobro prodajajo. Ampak to res ni zame.
Povrh vsega pa me je zelo zmotilo neverjetno veliko slovničnih napak in zelo očitno slab prevod. Škoda.
Karl-Markus Gauß: Jedci psov iz Svinije
Na pol potopis, na pol analiza. Avtor opisuje življenje Romov na vzhodu Slovaške. Ob tem analizira tudi zgodovinsko in ekonomsko ozadje. Opisuje neverjetno stigmatizacijo in revno življenje Romov na Slovaškem – kot apartheid v Evropi.
Najbolj me je presenetilo (in avtorja tudi), da tudi med Romi obstajajo kaste in med njimi je tudi najnižja kasta nečistih – tako kot v Indiji. Imenujejo jih jedci psov (od tod tudi naslov), kar izvira iz starih skrivnostnih in nikoli obelodanjenih obredov. Zanimivo.
Avtor se dotakne tudi drugih manjšin na Slovaškem, sicer pa razne manjšine raziskuje in opisuje v svojih drugih knjigah.
Zelo sem se zamislila, ko sem vse prebrala. Hkrati pričakovano in nepričakovano razodetje. Koliko tega je še, česar ne vemo in nočemo ne vedeti ne videti. Pa je tu, zraven nas. Kar je tudi glavna poanta knjige.
Vsekakor vredno branja in širjenja obzorja.