Dragi molji,

po zaslugi Pilgrima sem postala navdušena nad kriminalkami. Doslej namreč kriminalk nisem brala, ne vem zakaj, pač me niso pritegnile. Ob zlatih moljih pa sem se seveda najprej odločila prebrati delo “hišnega avtorja” 🙂 Kriminalka je bila odlična in zelo dobro branje, celo kljub temu da je nekdo na forumu izdal konec. Seveda bom Vrenkove dogodivščine brala še naprej, kolikor vem, je v knjigarne ravnokar prišel drug del.
Bi pa, da ne tavam v temi prosila tozadevno izurjene molje, da mi svetujete, s čim nadaljevati po tako uspešnem vstopu v svet kriminalk, da mi želja ne zamrzne ob kakšnem kriminalnem šrotu, še posebej glede na kolosalno ponudbo. (lahko so dela tudi neprevedena). Vam bom zelo hvaležna.

Aja, to je pa lepo, da si se navdušila nad kriminalkami. Si že kaj brala od Agate Christie? Priporočam načeloma vse, ampak Umor v Orient Ekspresu, Mačka med golobičkami, Deset zamorčkov (teh se sedaj spomnim) so res klasike. Nazadnje sem brala eno njeno zbirko kratkih zgodb – mini mojstrovinic kriminalk in jo tudi zelo priporočam (mislim, da je The 13 problems, a nisem sigurna).

Dobra je tudi Aleksandra Marinina, čeprav imam jaz težave z liki, saj imajo vsi toliko imen in nadimkov, da jih jaz polovico knjige ne ločim med sabo oziroma ne vem, kdo je kdo.

Zelo dobro piše tudi Minette Walters, Nagobčnik za jezikavko je bil privi, ki sem ga prebrala, a odsvetujem pretirano branje ene za drugo, ker se malo ponavljajo.

Henning Mankell je super (Psi iz Rige, Korak zadaj…, ni treba, da se gre kronološko po vrsti).

Lisa Marklund dobro piše (Maščevanje, Studio Paradiž), a se mi zdi kar kruta, Val McDermid še bolj, če se prav spomnim.

To je vse v prevodih. Drugače pa veliko berejo Donno Leon, Jamesa Pattersona, Ruth Rendell, Wilburja A Smitha, Colina Dexterja (inšpektor Morse), Mary Higgins Clark, Patricio Cornwell, Noro Roberts (mislim da kot D. J. Robb), Robina Cooka, Michaela Connellyja, Kathy Reichs ipd.

Mogoče od takih brez nadaljevanj Gospodična Smilla in njen občutek za sneg (Hoeg Peter je avtor) ali pa Interpretacija umora (Jed Rubenfeld),

Evo, jaz ti bom kar naštela par najnepozabnejših:

Ruth Rendell: A Sight for Sore Eyes, Sodba v kamnu, Oko, vajeno teme, Keys to the Street, King Solomon’s carpet (pravzaprav so mi bile bolj ali manj všeč vse njene knjige, tele, ki sem jih naštela, pa še posebej, saj niso klasični whoduniti, ampak bolj psihološke študije)
Elizabeth George: Missing Joseph, Playing for the Ashes, A Traitor to Memory (pravzaprav kar vse njeno)
Minette Walters: Odmev, Nagobčnik za jezikavko, Kiparka
Henning Mankell: Korak zadaj, Psi iz Rige (drugih še nisem brala, jih pa vsekakor bom)
Matjaž Zupančič: Obiskovalec, Sence v očesu (po mojem najboljši slovenski kriminalki, povsem ob boku svetovnim mojstrovinam žanra)

Začni pa kar z Umorom v Orient ekspresu, ta je res klasika in v bistvu kar del splošne izobrazbe. 🙂

@aja: hvala.

Priporočam:
1) Agatha Christie: Umor v Orient expresu
2) Agatha Christie: Zavesa
3) vse ostalo od Agathe Christie, najbolj pa romane nastale v tridesetih letih 20. st.
4) Martin Cruz Smith: Park Gorki
5) Hakan Nesser: Karambol
6) Colin Dexter – vse od inšpektorju Morsu
7) Aleksandra Marinina, kar je pač prevedenega
8) Andrea Camilleri: prvi in drugi primer inšpektorja Montalbana
9) Donna Leon in njen Guido Brunneti
10) Veit Heinichen in njegov inšpektor Proteo Laurenti
11) Seveda!!, kot je Titija omenila) Tomy Hoeg, gospodična Smilla in nje občutek za sneg.

morda pa še:
Vladimir P. Štefanec: To se zgodi porednim fantom
Ian Rankin in njegov inšpektor Rebus
Hening Mankell in njegov inšpektor Kurt Wallander
Alexander McCail: Prva damska detektivska agencija
Zakonski pisateljski par May Sjowall in Per Wahlöö ter njun inšpektor Martin Beck

z malo več “umetniškega” nadiha beletrinin roman Miloša Urbana Sedem crkva

in seveda za osnovni študi žanra vse o sherlocku holmesu sira Arthura Conana Doyla, še posebej daljše zgodbe (Baskerwilski pes, znamenje štirih …)

Sam se rad “raztegnem tudi na vohunski roman, kjer je, po mojem mnenju, Le Carre nenadomestljiv .

In še, če te je že res začelo zanimati: v marčevski reviji Naša lekarna, ki jo zastonj (še te dni upam) delijo po lekarnah, je v stalni kolumni založbe Sanje izšel prispevek o kriminalnem in detektivskem romanu.

He he, Aja, ja, si pa nekaj malega zamudila v življenju – ampak saj še ni prepozno. 😉 Poleg “navadnih” knjig strastno prebiram kriminalke in marsikatera je veliko spretneje napisana od precejšnjega dela “navadnih” knjig.

Poleg knjig, ki so jih priporočili predhodniki, ti toplo priporočam še Patricio Highsmith in Iana Rankina.

Če pa želiš poskusiti z vohunkami, ki so NAJMANJ enako zanimive in imajo poleg tega vse prvine kriminalk, ne smeš mimo klasikov — Johna Le Carreja in Lena Deightona. Oba sta mojstra žanra.

Aja, še tole: od Patricie Highsmith ne izpusti Edith’s Diary …

Ah, Sherlock Holmes, itak! Čeprav se mi literarno gledano zdi malce suhoparen, je pač detektivska biblija.

Pa Maje Novak ne pozabit. Drugače pa je zame Agatha Christie nesporna kraljica žanra, potem nekaj časa nič, nato pa pridejo počasi ostali … 🙂

Christopher Brookmyre: All fun and games until somebody loses an eye

Čeprav zadeve še nisem prebrala do konca, knjigo toplo priporočam damam kot zabaven uvod v svet kriminala in raznovrstnih bolj ali manj tajnih “služb”.

Gre za lep primerek “inspiring criminal literature”, saj ponuja zgled navdihujoče preobrazbe neke gospodinje in tako dokaže, da vsakdo zmore vse, da smo polni neverjetnih potencialov in da samouresničitev ni samo stvar knjig za samopomoč. 😉

Hecno, kljub občasnim nepotrebno razvlečenim opisom, ki pa jih boste po potrebi elegantno preskočile, ne da bi karkoli izgubile.

Priporočam še Edgarja Wallaca, tega vidim, da ti še nihče ni omenil 🙂 Tudi z njim ne boš zgrešila..

No, pa sem mislila, da E. W. nihče več ne bere. Sama sem ga odkrila takoj za Agatho Christie, brala torej davno, davno. In sem bila prepričana, da je že čisto iz mode :-).

Sem najprej mislila, nato pa se odločila, da Edgarja Wallacea ne priporočim, saj mislim, da odraslim ne bi bil všeč. Brala sem ga namreč v osnovni šoli, 7. razred, takoj za Agatho Christie, pa mi že v srednji šoli ni bil več všeč. Mogoče se mi je zameril zaradi knjige Rdeči krog, ki po mojem mnenju nepošteno ignorira pravila detektivskih romanov.

Jap, Titija, tudi pri meni je Wallace nekako v predalčku kriminalk za mladino (za razliko od madam Christie, s katero sem ju tam konec osnovne šole prebirala nekako tako: ena Agatha, en Edgar,…). Ker imam na knjižnih policah eno ali dve njegovi knjigi, se ga večkrat spomnim in si mislim, da moram pa res enkrat preverit, zakaj sem ga stlačila v ta mladinski predalček. Pa se mi seveda ne da :-). In zdaj tudi ne bom, saj tvojemu mnenju precej zaupam.

Aja, aja, sicer je pa tudi pilgrimova Retrospektiva že v knjigarnah, broširana je tudi že na moji nočni omarici, ker se mi je ne da čakat v knjižnici, pa itak bo ta izvod prebralo še vsaj 10 ljudi :-). Ampak ta teden moram najprej speljat do konca dva projekta, potem pa lahko navalim.

Christopher Brookmyre je definitivno vreden branja. Sam sem ga spoznal prek The Sacred Art of Stealing, ki sicer ni whodunit, nato pa nadaljeval s celotnim opusom. Krimi/vohunski romani z obilno mero humorja, cinizma in nespoštovanja avtoritet 🙂

Sem se spomnil, da se mi nekje valja štiri leta stara recenija zgoraj omenjene knjige, spisana za Joker:

V kateri žanr bi popredalčkali knjigo, ki se začne s tristranskim razglabljanjem mafijskega morilca o razlikah med prostitutkami in kvaliteto povlečk v razvitem in tretjem svetu, v kateri v klovne oblečeni bančni roparji talcem igrajo Beckettovo dramo Čakajoč na Godota, njen prvi razdelek pa nosi naslov Vse vaša banka so pripada meni (all your bank are belong to me)? Najbrž bi le skomignili z rameni, češ, še eno nabijanje nepotešenega g33ka, ki mu je višek humorja sličica z ebauma – in s tem brcnili v temo kot ljubiteljski nogometaš sredi noči na nerazsvetljenem vaškem igrišču. Christopher Brookmyre je namreč, vsaj na britanskem otoku (sodeč recimo po odzivih na forumu na strani http://www.brookmyre.co.uk, kjer si lahko med drugim preberete par njegovih kratkih zgodb), priznan avtor humornih detektivk, ki je med drugim leta 2001 za lik Jacka Patlabana iz romana Boiling a Frog pobasal nagrado revije Sherlock za najboljšega komičnega detektiva.
V Posvečeni umetnosti tatvine, njegovi sedmi knjigi, spremljamo pripadnico posebnih policijskih enot Angelique de Xavia in roparja z, recimo, dadaističnim pristopom Inneza, ki si prekrižata poti med ropom banke na glavni ulici v Glasgowu. Angelca je ravnokar preprečila teroristično akcijo, primerljivo z napadom na dvojčka, in dopolnila trideset let, na delovnem mestu pa še vedno ne dobi priznanja, kakršnega meni, da si zasluži. Innez jo je ravno prikolovratil iz zapora in se želi maščevati slaboumnemu mafijskemu šefu, ki ga ima na plačilni listi, v rokavu pa skriva še marsikak adut. Ko se srečata, obkrožena s talci, prva v kevlarju in drugi v klovnovski opravi, ter med njima preskoči iskrica, Danielle Steele, Barbara Cartland in Victoria Holt družno požro pisalne stroje ter pričnejo s puščavniškim življenjem na lesenem kolesu vrh droga.
Brookmyre podaja besedilo skozi tretjeosebnega pripovedovalca, ki se premika med prvoosebnimi perspektivami literarnih likov. Nič revolucionarnega, a ko se krohotaš bentenju konzervativnega novinarja čez moderno družbo ali sočustvuješ z bančno uslužbenko z moralnim mačkom, ker ga je na prednovoletni zabavi nažehtana potegnila sodelavcu, spoznaš, da bi povesti kakršenkoli drugačen pristop prej škodil kot koristil. Tak slog pisatelju obenem ponuja možnost, da se kljub stalnemu spremljanju dogajanja z izbiro določene perspektive za nek del zgodbe pomembni detajli zlagajo skupaj počasi in se šele na koncu knjige lopnemo po čelu, češ, saj res!
Bukvica ni brez napak, saj enega ali dva dokaj pomembna elementa štorije odpravi precej na hitro, brez potrebne razlage. A vseeno gre za tako dober odmik od klasičnih resnobnih kdo-ga-je? krimičev, da jo je vredno vreči na mrežnico. Priporočljivo tako za ljubitelje kriminalk kot za tiste, ki se radi nasmejite nenaprvožognemu humorju. Če vam bo všeč, si priskrbite še kak drug Brookmyrov njegov roman in ugotovite, če velja zaznamek na ovitku knjige, ki pravi, da je glasgowska policija vesela, da Krištof o ropih le piše.

Rdeči krog pa je bila dolga leta moja najljubša!!!

Sem se spomnila nanjo, ko sem brala Pattersonove primere Alexa Crossa… (ne bom povedala, kaj je bilo podobno, da komu ne pokvarim užitka)

Obujam staro temo: Brookmyre je faca, obenem ne gre prezreti Kinkyja Friedmana, ki že dolgo objavlja odbite, humorne krimiče.

Nekaj več o tem modelu je na .

Še enkrat divje priporočam Akunina.

Franz Xaver Kappus (v zavihku knjige omenjen kot: “bolj znan kot naslovnik Rilkejevih Pisem mlademu pesniku) je leta 1931 napisal kriminalko z naslovom Hamlet iz ljubljane. Našel sem jo na policah naše knjižnice med kriminalnimi romani, izšla je v slovenščini leta 1994, v zbirki Oddih in gre za zelo zanimivo napleteno s teatrskim življenjem povezano zgodbo, ki se hitro in na mah prebere. Dobra knjiga.

Ob njej sem si sposodil tudi domačo kriminalko, ki jo je napisal Irenej Jerič, naslov pa ima Dež.
Pisatelj je bil ob izdaji (2001) petnajstletni gimnazijec, dogaja se v ameriki, gre za mednarodne zarote, Cio, pobijanje, skrivnostne računalniške diskete, itd. Sem prebral, priporočam pa ne preveč.
Je pa zanimivo, kdo vse se loteva pisanja kriminalnih zgodb. Tudi kriminalko, ki se dogaja v modnih krogih, izpod peresa lepotne miss Tjaše Kokalj pričakujem z zanimanjem.

Bakunina, pardon, B. Akunina pa tudi jaz precej priporočam.

Vsi hvalijo knjige Jamesa Pattersona in sicer serija Alex Cross (Še eden izmed seznamov knjig, katere moram prebrati.):

1. Alex Cross, Run

2. Kill Alex Cross
Ubiti Alexa Crossa (17. primer Alexa Crossa)
3. Cross Fire
V navzkrižnem ognju (16. primer Alexa Crossa)
4. I, Alex Cross
Jaz, Alex Cross (15. primer Alexa Crossa)
5. Cross Country
Čez drn in strn (14. primer Alexa Crossa)
6. Double Cross
Dva proti enemu (13. primer Alexa Crossa)
7. Alex Cross (Cross)

8. Mary, Mary
Mary, Mary (11. primer Alexa Crossa)
9. London Bridges
Londonski mostovi (10. primer Alexa Crossa)
10. The Big Bad Wolf
Veliki zlobni volk (9. primer Alexa Crossa)
11. Four Blind Mice
Slepe miši (8. primer Alexa Crossa)
12. Violets Are Blue
Vijolice so modre (7. primer Alexa Crossa)
13. Roses Are Red
Vrtnice so rdeče (6. primer Alexa Crossa)
14. Pop Goes the Weasel
Podlasica (5. primer Alexa Crossa)
15. Cat & Mouse
Mačke in miš (4. primer Alexa Crossa)
16. Jack & Jill
Kocka je padla (3. primer Alexa Crossa)
17. Kiss the Girls
Zbogom dekleta (2. primer Alexa Crossa)
18. Along Came a Spider
V pajkovi mreži (1. primer Alexa Crossa)

Sem pa prebrala knjige Colina Dexterja, ki so mi bile všeč, zgodba me je potegnila vase:

1. Umor se ne pozabi: zadnji primer inšpektorja Morsa
2. Pot skozi gozdove: inšpektor Morse in Zlovešči verzi
3. Kajnove hčere: inšpektor Morse in skrivnostno bodalo
4. Deklina je mrtva: inšpektor Morse in primer iz prejšnjega stoletja
5. Tihi svet Nicholasa Quinna: inšpektor Morse na univerzi
6. Maša za mrliče: inšpektor Morse v župnišču
7. Smrt v Jerichu: inšpektor Morse na ponesrečenem obisku
8. Uganka tretje milje: inšpektor Morse na Oxfordskem kanalu
9. Zadnji avtobus v Woodstock: prvi primer inšpektorja Morsa

Nujno bi rabil obnovo knjige umor na orient ekspresu