Janurja 2016 beremo
V januarju 2016 sem zaključil z branjem zadnje knjige iz veličastne serije »The Wheel of Time« avtorja Roberta Jordana. Serija se sestoji iz 15 knjig v skupnem obsegu dobrih 10 tisoč strani. Končno zgodba, na moje veliko veselje, ki se ni končala v treh dneh, ampak sem se lahko družil z junaki dobrega pol leta. Gospod Jordan je seveda z njimi živel še dlje, praktično celo življenje in v njih družbi tudi umrl. Na podlagi zapiskov in s pomočjo njegove žene je po avtorjevi smrti zadnje tri knjige dokončal Brandon Sanderson, tudi sam najprej ljubitelj serije in kasneje tudi pisatelj, ter zaključevalec.
Delo je ogromno, z množico nastopajočih oseb, toda vse dogajanje je klub vsemu podrejeno usodi glavnih treh junakov in tako ohranja nekakšno rdečo nit, ki bralca vodi od začetka, do uspešnega zaključka, ki traja dve knjigi če ne celo več.
Primerjava s pisanjem gospoda Georgea R.R. Martina je na mestu. Robert Jordan ohrani premočrtno dogajanje, in čeprav so skoki vstran skoraj kot samostojni romani, ne pade v Martinovo past in kljub vsemu ohrani pisanje obvladljivo. Če razumemo Igro prestolov kot izsek nekega časa, ki ne more imeti pravega začetka in ne konca, pa v Kolesu časa spremljamo zaključek neke dobe, ter rojstvo nove in tako lahko zadnjo knjigo zadovoljno odložimo, brez občutka, da smo nehali nekje na sredini.
Srbski prevod, ki sem ga bral jaz, je narejen dobro, nekaj napak je opaznih, ampak pri tako obsežnem besedilu je to razumljivo. Natančnejše prevajanje, tudi lektoriranje, bi požrlo ogromno časa (denarja) in najbrž ne bi bilo ekonomično upravičeno. Me zanima, kako se bo-do odrezali naši prevajalci.
Delo lahko opredelimo kot fantastični roman, in pisatelj Jordan ostane zvest nenapisanem pravilu, ter postavi v dogajanje tudi mačka.
Branje je priporočljivo za vse ljubitelje fantastičnih romanov, pogoj bo znanje Angleščine, morda Srbščine, tudi kakšen Kindle ne bo škodoval.
G.
Christopher Brookmyre: One Fine Day in the Middle of the Night
Zavarovalniška prevara, na prvi dan po inšpektorjevi upokojitvi udejanjena v bizarnem novem počitniškem kompleksu, zgrajenem na opuščeni naftni ploščadi, kjer poteka obletnica valete, ki jo priredi eden od “vlagateljev”. Kot je bizarno prizorišče, je bizarno tudi vse drugo, kar itak velja vse, kar pride iz delavnice tega avorja, ki tudi tokrat ne razočara. Brookmyre je vsekakor pisec krimičev za vse, ki bi za spremembo prebrali kaj drugačnega, ki so malo siti generičnih ameriških superdetektivov in njihovih skorajda enako generičnih ločenih & zapitih/zadrogiranih britanskih kolegov. Seveda tudi tokrat ne gre brez potokov krvi, ki jih ne gre jemati resno, vsekakor pa, kot bi se izrazil Brookmyre, “z zrnom postmodernizma”. Znova v nulo duhovito, predvsem pa nabito z antologijskimi onelinerji.
Vroče priporočam, tako kot tudi vse druge njegove knjige – kar si upam zatrditi po branju samo kakih treh, štirih.
Nelly Arcan: Kurba
Življenje dekleta, ki se je odločilo postati prostitutka, saj le tako lahko vzpostavi odnos z moškim. Ta roman naj bi ob izidu sicer dvignil veliko prahu, a res ne vem, zakaj. Meni se ni zdel nič posebnega, pravzaprav mi je bil dolgočasen. Čisto preveč filozofiranja in nekega razmišljanja ter premalo dogajanja. Čeprav me to ponavadi ne moti, tu mi je bilo pa dolgčas.
Tracy Chevalier: Padajoči Angeli
Viktorijanska Anglija in ženska, žena, mati ujeta v toga pravila družbe. Pogreša svoj jaz, svojo svobodo. Ko odkrije gibanje za žensko volilno pravico, se ji življenje spremeni. A na žalost tudi vsem okoli nje.
Zelo dobra zgodba, napisana z vidika vseh nastopajočih oseb v romanu. Zanimivo, berljivo, poučno.
Priporočam.
Siba Shakib: Afganistan, kamor se Bog pride le zjokat
Pretresljiva, izredno tenkočutno napisana izpoved Afganke o njenem življenju v Afganistanu, v begunskih taboriščih, v izgnanstvu, ki ga spremljamo od otroštva do starosti. Njen nečloveški boj za družino, otroke in svoje, ženske pravice skozi obdobja vseh okupacij, vojn in režimov v Afganistanu. Tudi tu se srečujemo z inštitucijami, osebami in dogodki kot že v knjigah Tek za zmajem in Tisoč svobodnih sonc, tako da lahko potegnemo primerjave. A je vsaka knjiga seveda zaklad zase.
Ta zgodba je žalostna, a hkrati tako lepa in navdihujoča. In prečudovito napisana. Kot bi bral pesem.
Toplo priporočam.
Christopher Brookmyre je tudi zame non-plus-ultra, za prebrat so vse njegove od prve do zadnje. Zdajle je tik pred izidom nova iz serije Jack Parlabane (Black Widow).
Sicer pa ravno ugotavljam, da imam hvalabogu za prebrat še ogromno Gaimana – začela sem z Neverwhere (v originalu), nadaljevala s Pokopališko knjigo (zelo dober prevod Maje Novak), zdajle sem si pa ravno naročila American Gods.
Btw, @Katja10 (če se ne motim, si ti v literarno/prevajalskih vodah): kako to, da se za Brookmyrea še ni našel junaški prevajalec in/ali založnik?
Ja, jaz sem njegova hard fanica, odkar mi je – precej po srečnem naključju – zašel v roke njegov prvenec, Quite Ugly One Morning; tisti njegov insight, tako glede odnosa med kirurgi in anestezisti kot do korporativnega kriminala in javno-privatnih obvodov kapitala me je popolnoma podrl.
Ali pa tista iz njegove Pandemonium (precej nenavadna zgodba, ki se malce, pa ne preveč, spogleduje s science fiction): (***po pokolu, ne bom povedala, kdo je krivec, v sobi, v kateri potem povsod okrog lezijo raztreseni kosi trupel v mlakah krvi***): “The only article of non-functional decor is a yellowed and tattered head shot of George W. Bush taped about seven feet up one wall. That the gormless f***er is smiling down upon a scene of chaos and total disaster is almost reassuringly familiar.“
Skratka, mene še ni razočaral, nanj sem tako rekoč abonirana na Amazonu.
@Capricciosa – Gaiman je tudi moj favorit. Nadomestil in (verjetno – bomo videli, kaj bo še napisal) nadkrilil je Kinga. King ima nekaj blazno dobrih, nekaj solidnih in veliko obupnih zadev. (Isto velja za filme, posnete po njegovih delih, čeprav, zanimivo, ne nujno vzporedno.) Ko imaš za sabo dela, kot so Carrie, Christine, Bag of Bones, Half past Midnight, Shining, The Green Mile …, ne vem, zakaj čutiš potrebo, da svetu predstaviš tudi Under the Dome, The Talisman in Cell, da o mnogih iz zbirk kratkih zgodb sploh ne govorim.
Gaimanova dela so me prevzela, mogoče sem ostala “hladna” le ob Neverwhere (za kar so čisto mogoče krive podgane). Pokopališko knjigo sem prebrala trikrat, Zvezdni prah in Okean na kraju puteljka dvakrat, Ameriške bogove pa ravnokar berem v slovenščini (prvič sem jih v angleščini). Pravkar sem še enkrat pogledala tudi film Zvezdni prah. Moram priznati, da je film – čeprav je knjiga povsem izpolnila moje kriterije odličnosti – še nadgradil knjigo, zlasti je učinkovit in prepričljiv zvezdin sij in tudi konec so pač malce filmsko zdramatizirali, kar je morda odveč, je pa vendarle odlična iztočnica za to, da zvezda spet zasije.
Ja, pri Kingu se jaz tudi včasih sprašujem, če sta mogoče dva brata dvojčka (če ne celo trije); na eni strani je nekaj njegovih knjig dobesedno epskih (It, The Stand) – s kompleksno zgodbo, tridimenzionalnimi karakterji, perfektnim ozadjem (zame je It kultna, ena od tistih knjig, ki jih kupujem na potovanjih v raznih prevodih za takrat, ko se bom naučila na primer švedščine ali francoščine ali nizozemščine, zaenkrat mi je uspelo v italijanščini); potem ima nekaj super novel (Rita Hayworth and the Shawkshank Redemption, From a Buick 8, Dolores Clairborne, še kar nekaj drugih); in na drugi strani so knjige, pri katerih res ne veš, ali jih je pisal pod gasom, v navalu depresivne maščevalnosti ali samo pod pritiskom založnika (kot si omenila, Cell – wtf?).
Uf, jaz pa sem pred kratkim dala stran It v srbščini. Ni me toliko prepričala, da bi jo še kdaj brala, pa še prevod je bil slab (nepozabno: možeš da se kladiš u krzno), čeprav je dobro strukturiral zgodbo in like. Ampak konec, konec, joj. Zlasti tisto z Bev, ko so bili še otroci. Z ničimer se ne ujema, nobenega smisla nima, in glede na Bevino doživetje z očetom je absurdno in skorajda neverjetno. Da o fizični plati takega “posega” in njenih posledicah (ki jih čudežno ni) ne govorim …
Bi imela Salemovo v srbščini? Posebna izdaja za zbiralce.
Tess Gerritsen: Težnost
Super dobra ZF knjiga, za na plažo, vendar ne nudistično, ker vam bo uhajal pogled od branja, ker toliko dobra pa spet ni.
Pisateljica dogajanje postavi na vesoljsko postajo ISS, mislim ulebdi ga tja, ne postavi. Potem pa se prično dogajati čudne stvari, saj smo navsezadnje v vesolju.
Gospa Tess ostane zvesta ZFju in vplete mačka, seveda, tako kot je zapovedano in tudi jaz ga bom, če se bom kdaj pretipkal do tja.
Sproščujoče branje, ki vas ne bo zamorilo za dneve in tedne, tudi vrste ni v knjižnicah zanj.
G.
A. S. A. Harisson: Tiha žena
Ta roman je okarakteriziran kot psihološki triler, a meni ni bil ne eno ne drugo. Primerjajo ga tudi z romanom Ni je več, a mi je bil ta manj všeč, čeprav tudi pri Ni je več nisem padla dol.
Prav tako opisuje zakon para srednjih let brez otrok in njuno dojemanje le-tega. Vsak na to zvezo gleda s svojega zornega kota in temu primerno se stvari zapletejo. Saj je zanimivo in berljivo, ni pa nek presežek. Mestoma je celo malo dolgočasno. Škoda, da se pri nekaterih situacijah ne spusti globje in vse ostane le na površini.
Noah Gordon: Odločitve
Končno sem dočakala izid še 3. dela trilogije o generaciji Colove dinastije zdravnikov. Je nadaljevanje zgodovinskih romanov Zdravnik in Šaman. Govori o zdravnici, ki svojo kariero v mestu zapusti in se odloči biti podeželska zdravnica, da bi bila bližje ljudem. Ob tem se nauči svoj dar, ki ga imajo nekateri člani Colove družine uporabljati tako, da ne prepoznava samo bližajoče smrti, temveč rešuje življenja.
Hkrati z opisovanjem njenega profesionalnega dela in posvečanja borbi za pravice žensk, se srečujemo tudi z njeno osebno stisko. In seveda je roman vpet v resnične zgodovinske okvire dogodkov v Ameriki ne tako daleč nazaj.
Zanimivo, poučno in zelo berljivo.
Še vedno pa mi je od vseh teh 3 romanov najbolj všeč prvi – Zdravnik.
J. H. Helenica: Nisem Penelopa[/b]
Lahkotno plažno branje, postavljeno v Dalmacijo, predvsem na otok Mljet, kar v teh zimskih (čeprav lepih) dneh vzbuja hude skomine po poletju in morju. To, kar knjigo loči od drugega plažnega branja, je torej lokacija, ki je slovenskim bralcem bolj ali manj znana in blizu, zlasti tistim, ki še pomnimo, da je bil npr. Mljet nekoč tudi “naš”. Še en plus je mimezis dalmatinskega življa, mentalitete in značaja, ki nas lahko ponese v kakšne lepe spomine, ko smo bili tudi sami priča dalmatinskemu načinu življenja. Knjiga za najširši krog bralcev, ki pa kaj ponudi tudi zahtevnejšim.
Yvette Manessis Corporon: Ko šepetajo ciprese
To knjigo sem že nekaj časa želela prebrati, ker obožujem grške otoke in me je res zanimalo, kakšna je zgodba.
In kaj naj rečem? Saj je čisto luštno, lahkotno branje, a je zgodba tak kliše, da je res škoda. Mislim, da je pisateljica hotela nekaj več, ker je v zgodbo vpletla cel kup grških mitskih zgodb in skrivnosti ter nekaj zgodovine. A kljub vsemu je osnovna zgodba o ženski, ki se vrne na grški otok k svoji babici z namenom, da bi se tu poročila, kar preveč osnovna in površna. Na trenutke je preveč melodramatična, nekje se prehiteva, nekje zgodbi nekaj zmanjka. Škoda, saj bi lahko iz te zgodbe res nastalo več glede na precej dober opis grškega otoka, prebivalcev in načina življenja ter glede na vpletanje grške mitologije.
In ko smo že pri tem – zmotili so me prevodi oz. zapisi grških izrazov in jedi. Za nekatere pa res še nikoli nisem videla takega slovenskega zapisa (npr. caciki). A o tem ne bom sodila, saj nisem strokovnjakinja.
Lahko pa izrazim ogorčenje nad slovenskim jezikom v knjigi. O, uboga slovenščina. Toliko slovničnih napak in napačne rabe besed, da lahko rečem le šlamparija.
Strinjam se z oceno te knjige, ki jo je lansko poletje napisala Kerstin. Kot vidim imava podobne občutke.
Tudi jaz pa priporočam knjigo le nezahtevnim bralcem.
Bhakti joga (Svami Vivekananda)
(v slovenščini)
Ljudem joga predstavlja predvsem duhovno telesne dihalne vaje, ki jih opravljajo leže ali stoje. A obstaja kar nekaj vrst joge, med katere poleg hatha in râja (prečrkovano: »radža«, op. prev.) joge prištevamo tudi karma jogo, jnâna (prečrkovano: »džnana« ali »džnjana«, op. prev.) jogo in nedvomno ter predvsem bhakti jogo kot »jogo vseh jog«, kot jo opredeli Vivekananda.
Bhakti joga je vedenje o plemeniti ljubezni. Pokaže nam, kako naj jo usmerimo; pokaže nam, kako naj jo nadziramo, kako naj z njo ravnamo, kako naj jo uporabimo, kako jo naj osmislimo in s tem pridobimo največ, kar lahko.
Lionel Shriver: Pogovoriti se morava o Kevinu
Uf, tako pa že res dolgo nisem požirala kakšne knjige. Brutalno direktno odpira mnoga vprašanja, ki si jih nismo upali zastaviti, in nas sili odgovoriti si, česar si raje ne bi. Odlično postavljeno zrcalo sodobni družini in vsakemu posamezniku v njej, to, da se dogaja v ZDA, nima veze. Naj vas ne odžene osnovna nit – tipično ameriški poboji na šolah – saj je zgolj okvir mnogo bolj perečim temam.
@Enka: Ne boj se pogledati še filma – začuda mu je uspelo – ne sledi slepo knjigo (s čimer bi že po defaultu razočaral navdušenega bralca). Režiserka avtonomno jemlje stvari iz knjige in jih sestavi & postavi tako, da kot gledalec ne jamraš, češ da je uničila tvojo predstavo o knjigi, ampak prav spodobno uživaš v filmi, ki stoji sam zase.
Tudi jaz zelo priporočam film. Osebno se mi je zdel boljši od knjige, bolj smiselno postavljen.
@Enka: Pa se je vendarle godilo, da se najini mnenji lahko tudi v celoti razhajata 😉