Še nihče ni prebral ničesar z letnico 2015? Ali vsaj sestavil seznama pretendentov?

Jaz sem letošnjo bero otvorila z:

Dino Bauk: Konec. Znova.
Pričakovanja so bila velika, priznam. Dogajanje je postavljeno v čas pred četrt stoletja, zgodba naj bi se nekaj vrtela tudi okrog mojega omiljenega benda (EKV)…jah, letvica je bila postavljena visoko, ni kaj. Zato ni čudno, da sem se po prebranem počutila kar nekako, hm, ogoljufano? Zgodba štima, slog je dober, jezik teče, struktura knjige odlična, elementi nadrealnega dodajo svežino…ampak… Ampak. Zgodba ne prodre v globine, liki ne zaživijo. Pozabim nanjo skoraj isti trenutek, ko odložim roman. Dober potencial je ostal neizkoriščen. Škoda, res škoda.

Marjan Žiberna: Norma

Za kresnika verjetno ni. 🙂 Vsaj glede na izkušnje doslej izbranih finalistov. Je pa berljivo in dovolj zanimivo, da vleče do konca. Nekateri mu pravijo “tekaški roman” (uf, kakšen “žanr”!), jaz pa ga ne vidim kot takega – tudi če dele, ki govorijo o teku, preberemo le diagonalno, namreč zgodba lepo teče. (Teče! haha!) Priporočam tudi kot “poletno” branje.

Tri kroge okoli hiše Samira Osmanagić

Knjiga, ki bolj spominja na zbirko kratkih zgodb kot roman, je prvenec. Posrečen naslov ponuja
berljivo zgodbo. Osrednja junakinja je v krizi srednjih let. Pravzaprav je že od nekdaj v identitetni
krizi. Sebe živi bolj preko zgodb drugih, preko poslušanja, in če se da hitro zdrsne v milne mehurčke
sanjarjenj. Najboljši so humorni vložki, besedilno je roman dokaj prečiščen. Mene ni povsem prijel za roko. Želim mu obilo bralcev, bojim pa se, da je v njem premalo presežkov za deseterico.

Lani je bila ta tema deležna živahnih izmenjav mnenj, letos pa zaenkrat nič. Ima kdo, mogoče insajder, naslove letošnjih zanimivejših knjig, da kaj preberemo.

Lenart Zajc: Agencija
Mirt Komel: Pianistov dotik
Dušan Merc: Življenje sintagmatov
Dino Bauk: Konec. Znova.
Semira Osmanagić: Tri kroge okrog hiše
Marjan Žiberna: Norma
Marjan Rajšp: Teža naslednjega jutra
Zoran Šteinbauer: Tri lune
Florjan Lipuš: Mirne duše
Milan Kleč: Koralde
Jela Krečič: Ni druge
Milan Petek Levokov: Ljudje na burji
Dušan Čater: B52
Tomo Podstenšek: Tihožitje z mrtvo babico
Andrej Skubic: Igre brez meja
Aleksandra Kocmut: Prehajalec
Desa Muck: Odred
Miha Mazzini: Otroštvo

Desa Muck ODRED

Genialno zabavno. Ko jo primeš v roke, jo ne odložiš več.

Letos je bera očitno res nekoliko uboga (no, če primerjamo z lansko vsekakor).

Zaenkrat mi še najbolj diši Pianistov dotik. Sicer mu mogoče nekaj malega zmanjka (kakor, da bi se prehitro zaključil), je pa odlično spisan, natančen in mogoče nekoliko netipičen. Levokov je okej, ampak nič posebnega, nekaj (odbijajoče) starinskega je na njem.

Prebral sem še Normo, ki je zelo berljiva, ampak nekoliko prazna … v kratkem se lotim Čatra (vsaj na prvi pogled bi lahko obetal) in romana Budimpešta Trans Marjance Mihelič (ki na prvi pogled ne obeta tako zelo). Od Mazzinija in Kleča že približno vem kaj pričakovati … je mogoče kdo bral Lenarta Zajca? Ta še zveni kar obetavno.

Zdi se mi, da se bodo z deseterico precej namučili – glede na prebrano, mnenja znancev, kritike … ni posebne ponudbe.

Je že kdo bral?

Andrej E. Skubic: Igre brez meja

http://www.modrijan.si/slv/Knjizni-program/Knjizni-program/Knjige/Svila-zbirka/Igre-brez-meja

Ni roman, samo novela, priporočam pa vseeno 😉

Odlomek je zelo zanimiv, čeprav načelno nisem oboževalec besedil napisanih v prvi osebi. Ne vem, zakaj ne.

G.

Bo kmalu izšlo in po imenih avtorjev bi znalo biti kar zanimivo:

– M. Dekleva: TELO IZ ČRK

– G. Babnik: INTIMNO

– P. Rezman: TEKOČI TRAK

Zoran Šteinbauer: Tri lune

Roman vsekakor zasluži, da o njem pišem pod to rubriko:) Upam, da bo knjiga prišla vsaj na širši seznam kandidatov za nagrado.

Sicer pa je to žalostna knjiga, ki jo je tvegano brati.
Pridružujem se mnenju, da je Kerstin super pripomnila glede konca. Knjiga bi mogoče nekaj pridobila, če bi se končala stran pred koncem.

Več pa na mojem blogu.

Miha Mazzini: Otroštvo

1.) Nedvomno roman, čeprav v zgodbah.
2.) Najbrž najboljši Mazzini doslej.
3.) Malo spominja na Kralja ropotajočih duhov – kar je glede na avtobiografsko podlago tudi logično.
4.) Slogovno dodelano, brez večjih nihanj.
5.) Pretresljivo in domiselno/zabavno obenem, kar je redkost.
6.) Uvodni predgovor je bil vsaj meni čisto odveč, prav tako fotografije iz avtorjevega otroštva – ne da bi bilo zelo moteče, kakšne posebne dodane vrednosti pa tudi nima, saj je roman kot literarni tekst že brez tega povsem “deluje”.
7.) Nominacija bržkone zagotovljena, kaj več je seveda odvisno tudi od letošnje oziroma lanske konkurence.

Hojla,
tema kresnika je pa letos grozljivo mirna! Prav namučila sem se, da sem jo našla. Pa imamo že finaliste.

Kakorkoli že, prebrala sem Mazzinija.

Roman o nekem otroštvu polnem travm.
Lepo napisano.
Forma romana je nekaj posebnega – lahko bi šlo tudi za zbirko kratkih zgodb. Besedilu so pridane fotografije in slike telesnih drž, s katerimi igralci izražajo določena čustva. Simpatično.

Priporočam!

Več pa si lahko preberete na mojem blogu –Vaš link