Pa smo tam, pri večnem vprašanju sposobnosti lektorjev in njihovi potrebnosti. Profesorica slovenščine takih debat pač ne morem prezreti.

Vsak samooklicani vsevednež bi se moral zgledovati po Sokratovem izreku “VEM, DA NIČ NE VEM”. Zdi se, da smo ta pesimističen, vendar še kako resničen izrek, kar pozabili.

Znanka, zaposlena na vodilnem položaju v javni ustanovi, ki se, čeprav njena izobrazba ne ustreza profilu jezikoslovca, spozna na vse, tudi jezikovno pregledovanje diplomskih, magistrskih in podobnih formalnih zadev, pravi, da se ji zdi obstoj lektorjev pravzaprav neupravičen. Vsak bi moral biti, ko diplomira oz. zaključli šolanje, sposoben svojo zaključno nalogo zapisati jezikovno in slovnično pravilno. Se strinjam! Tako taista znanka misli tudi o sebi, seveda, saj ima univerzitetno izobrazbo! Pa je? Nikomur ne gre zameriti. Ni vsak za vse. Se pa spodobi, da avtor bralce svojega besedila dovolj spoštuje, da jim ponudi jezikovno korekten izdelek.

Naj poudarim, kdor ima smisel za postavljanje vejic (kaj je smisel, je relativno) in se drži pravila pred ki, ko, ker, da, če vejica skače in pred in ni vejice, še ni lektor. Daleč od tega. Kdor se na pravopis vsaj malo spozna, ve, da stvari niso črnobele. Jezik je živa, razvijajoča se tvorba in kar je veljalo pred desetimi leti, ima mogoče danes že kakšno modifikacijo. Lektorji nismo vsevedi in imamo včasih težave z odločanjem in brskanjem za tem, katera rešitev je bolj primerna. Da je zmeda še večja, poskrbijo različne napotki v jezikovnih priročnikih. Nič zato, na svetu ni samo ene resnice in kar je veljalo včeraj, je danes mogoče že neustrezno. Samooklicani lektorji dilem nimajo, ker o jeziku premalo vejo. Problem rešen! Oziroma, še bolje, problema sploh ni.

Da ne bo pomote, ne zagovarjam teze, da je samo šolan slovenist sposoben besedilo korektno jezikovno pregledati. In si tudi ne delam utvar, da je besedilo po profesionalni lekturi popolnoma slovnično neoporečno. Vsi delamo napake, smo samo ljudje. Dva lektorja bi za nek problem mogoče imela različni rešitvi. Če sta sposobna utemeljiti svojo odločitev, s tem nimam problema.

Problem, ki ga vidim, je v tem, da ljubiteljski lektorji lektorirajo po posluhu. “Jah, pa sej slišiš, kje je vejica”, nemalokrat slišimo. Dragi tako misleči, če tako razmišljate, ste že opleli. Saj ne rečem, včasih je tudi po posluhu prav, se ti pa vedno ne izide. In ta odstotek sreče je, oprostite, premajhen, da bi se uporabljal v javnih in formalnih besedilih.

Po istem principu bi si lahko sami predpisovali zdravila. Vsak ve, da so Lekadoli proti bolečini, če je ta hujša, dajmo vzet Nalgesin forte ali pa kar Naklofen duo. Za prebavne motnje pa Linex. Ali pa Linex forte, za vsak slučaj, da bo bolj učinkovito. SEVEDA tega ne počnemo. Pa tudi zdravja z narobe postavljeno vejico ne moremo enačiti.

Pa vendar! Delaj stvari, za katere si usposobljen, na katere se spoznaš. Če pa delaš tisto, kar misliš, da mogoče znaš, ker ti je v osnovni šoli šlo in ker imaš občutek, in to za denar, je pa navadno ŠARLATANSTVO.