Ste prebrali to knjigo? Jaz jo trenutno berem, nekje na začetku sem, zdi se mi kar lahkotno napisana, ampak pravijo da je precej zahtevna in da je nekateri sploh ne doumejo prav. Kaj mislite tisti, ki ste jo že prebrali in kakšna se vam zdi?

Jaz bi jo tudi rada prebrala pa me zanima koliko je cena knjige in v kateri knjigarni se jo da kupiti.
Hvala

Povsod, cena broširane pa je 3300. Sploh pa ni zahtevno branje ampak izredno zanimivo in sproščujoče. Je pa bila velika uspešnica tudi izven naših meja in je prevedena v kar nekaj jezikov.

Jaz sem je prebral, še preden je postala “aktualna” zaradi dogodkov v islamskem svetu. Prebral sem jo res kot nekakšno nezahtevno lahkotno branje – tako kot za zabavo.
Ampak! Letos jo berem ponovno, ker jo imajo v maturitetnem branju, in knjiga – če jo bereš tako – je ena najbolj zahtevnih, kar sem jih bral. Namreč ni samo zgodba o samodržcu in dogodkih in “spletkah na dvoru”, posega namreč v samo filozofijo in psihologijo človeka, dotakne se filozofije Nietzchejevega nadčloveka (čeprav je slednje Bartol zanikal, ker po vojni v tedanjem režimu pač nisi smel te filozofije zagovarjati)… skratka – knjiga je fantastična. Pa če jo bereš le površno, kot “zgodbe z dvora” ali pa če se vanjo potopiš in spoznaš psihologijo človeka, vere (“nič ni resnično, vse je dovoljeno”), metod zastraševanja in umske manipulacije z ljudmi… Občasno ti dih vzame, ko vidiš, česa je človekov um sploh zmožen.

5 zvezdic :)) Skratka – če želiš knjigo prebrati (nadvse priporočam), jo raje kupi kot pa si jo izposodi. V knjižnjici je težka za dobiti, poleg tega pa je to knjiga, ki nedvomno spada na domačo knjižno polico. Moje mnenje, seveda…

Bom pa v kratkem prebral še drugo Bartolovo knjigo – Al Araf.

Knjiga je lahkotna, ampak čisto v redu, vredna branja. Jo pa bere moj enajstletni sin.

Hja…jaz sem jo tudi brala, preden je postala ena najbolj aktualnih, iz študijskih razlogov. Lahko ti povem, da nima nekih težkih umetniških vidikov. Kar jo dela posebno v slovenski literaturi je to, da so glavni junaki Neslovenci in da se ne dogaja na Slovenskem (kot se večina zgodb iz Bartolovega časa)ter da se močno poglablja v psihologijo. Sicer je pa (po mojem mnenju) izredno lahkotno branje in dobro čtivo za bližajoče poletne večere. Pa veliko veselja ob prebiranju!

Roman z zgodovinskim ozadjem govori o Hasanu Ibn Sabu, demoničnem voditelju muslimanske ločine asasinov v 11. stoletju, ki izza okopov svoje utrdbe (Alamut je ime te utrdbe) vodi teroristične akcije proti oblasti.
Veliko močnejšega sovražnika mu uspe ukloniti s svojo majhno skupino verskih fanatikov. Fedaiji, njegovi mladi bojevniki, so fanatiki, ki jih omamlja s kroglicami iz hašiša in jih prenese v umetno ustvarjeni ‘raj’. S tem mlade fanatike pripravlja na samomorilske akcije.

Literarni kritiki so o knjigi zapisali:
»Ob prvem izidu leta 1938 je bil (Alamut) pri slovenski kritiki sprejet odklonilno.
[…]Drugo, čisto drugačno recepcijo so nato prinesla osemdeseta leta, ko sta Bartol in njegov roman doživela neke vrste vstajenje[…]
[…N]jegov veliki prodor na svetovni literarni trg s francoskim prevodom, ki je izšel v Parizu 1988 in s španskim prevodom leto dni kasneje.
Gre za prodor, kakršnega ni doživelo še nobeno slovensko delo…
[Se] da brati zelo različno: kot zgodovinski, kot politični, kot filozofski in kot trivialni roman, pa tudi kot roman metaforo.«
(zbornik “Simpozija Vladimir Bartol in slovenska literatura – 1990”)

Miha Mazzini je zapisal:
»Kadar potujem po evropskih državah, vedno stopim v kako dobro založeno knjigarno in poiščem slovenske avtorje.
[…] Vedno namreč najdem enega samega, en sam roman, dame in gospodje – Vladimir Bartol – Alamut.«

Časopisni kritik revije L’Express je po 11. septembru, ko so fanatiki Alkaide v samomorilskem napadu na stolpnice v New Yorku zrušili WTC, je v recenziji romana napisal tudi to:
»Če Osama bin Laden ne bi obstajal, bi ga Vladimir Bartol izumil. Njegova mojstrovina, roman Alamut, je izšel leta 1938, zdi pa se, kot bi bil napisan pred dvema ali tremi tedni, toliko je v njem preroškega.« André Clavel

»Alamut je boljši od gledanja CNN ali sojenja Miloševiću. Govori namreč o tem, da je umetniška intuicija največja senzibilnost duha in realnosti.«

»Bartolov roman je bil sicer prvič objavljen leta 1938 in doživel lep sprejem pri bralcih, ne pa tudi pri večini tedanjih kritikov.
[…] je bil Bartol eden redkih, ki je popolnoma suvereno pretrgal s Cankarjevo dediščino.
Čutil je silovit odpor do literature, ki govori o skriti bolečini in duši ter opravlja neko »sveto« poslanstvo. Takšne literate je imenoval »globokavzarje«, njihovo početje pa »globokavzarstvo«.«
(povzeto po literarnem kritiku L. Kralju, Pogledi na Bartola.str. 120-135)

Sam avtor pa je napisal, ko je končal s pisanjem romana, v svoj dnevnik:
»V nedeljo 24. julija 1938 leta. Ob tričetrt na šest dovršil Alamut.
Zadovoljen. Zadnje dneve neprestano trepetal, da bi mi ga kdo ne ukradel, da ne bi nastal požar ali prišlo kaj drugega vmes.
Proti koncu mislil, da me že lahko kdo ubije ali da se ponesrečim.«

Če bi avtor živel v našem času in bi ga pisal, ko so pripravljali napad na WTC, bi ga Alkaida mogoče res hotela pospraviti… je preveč dobro “vedel” kaj je možno, Američani pa niso…

Ali se da dobiti elektronsko verzijo (na primer Kindle) v slovenscini?