V 60-ih
Pišemo v 60., še bolje je pisati: v šestdesetih letih prejšnjega/20. stoletja.
Ime se sklanja tako:
Hamid Karzai
Hamida Karzaia
Hamidu Karzaiu
Hamida Karzaia
pri Hamidu Karzaiu
s Hamidom Karzaiem
Pravzaprav Karzai in Rabanni nista enaka primera.
Pri Karzaiu gre za to, da pisni dvoglasnik (ai) zaznamuje j (beremo kot j), zato ni potrebe po podaljšavi osnove z j.
Pri Rabanniju pa je drugače, ker se beseda konča z i-jem (+ ničta končnica), v nadaljevanju pregibanja besede pa besedo podaljšujemo z j + ustrezna sklonska končnica, torej Rabanni, Rabannija, Rabanniju …
Končnica je tisti del besede, ki se spreminja pri pregibanju. Če beseda prej “ni imela” končnice, dobi pa jo pri pregibanju, govorimo o ničti končnici (neglasovno izraženi končnici). To je zelo poenostavljena razlaga.
Nadaljujemo. V besedi Karzai torej ugotovimo, katera črka se spreminja pri pregibanju: Karzai, Karzai-a, Karzai-u itd. Torej ima Karzai ničto končnico oz. je ta neglasovno izražena, nato pri pregibanju dodamo a, u … Tu moramo še upoštevati samoglasniški dvoglasnik a + i, ki ga izgovarjamo kot j.
Za primerjavo poglejmo še Rabannija. Torej Rabanni, Rabanni-ja, Rabanni-ju itd. Torej ima tudi za ničto končnico, v nadaljevanju sledi podaljšava osnove z j, -a, -u … pa so končnice. Lahko tudi rečemo, da je končnica -ja, -ju, vendar z besedotvornega vidika še to razdelamo, zato govorimo o končnici -a, -u itd.
Torej sta besedi na pogled podobni (obe imata i na koncu), vendar povsem različni, ko začnemo raziskovati osnovo + končnico.