Milena Miklavčič: Ogenj, rit in kače niso za igrače – 1. in 2. del

Precej obsežna zbirka zgodb naših prednikov, ki te mestoma še vedno presenetijo in pretresejo, kljub temu, da misliš, da veš, kako je bilo včasih.
Sevede to ni literarni presežek, temveč zgolj dokumentarno gradivo – zgodbe ljudi, ki jih je pisateljica zbrala predvsem na “svojem” koncu, v Žireh, in okolici. Sem pa tja tudi drugje. In zgodbe je potrebno tudi brati z vedenjem o tej geografski in stanovski omejenosti.
Prvi del opisuje predvsem zgodbe hlapcev in dekel na kmetijah , drugi del pa se večinoma posveča ženskam v družini ter delavskemu razredu in se poda tudi že v mesto in povojne čase.
Kaj naj rečem? Pisateljica je opravila izjemno delo, da je zbrala in zapisala te zgodbe, ki so izvrstno pričevanje o razmerah tistega časa, o življenju, delu, odnosih, spolnosti, nasilju nad ženskami in otroki in tudi nekoliko politično obarvane (no, o tem bi se dalo razpravljati). Knjigi priporočam v branje vsem, sploh pa mladim.
Zmotila me je geografska in stanovska omejenost in s tem rahla pristranskost pisateljice, čeprav bi seveda raziskovanje po celi Sloveniji zahtevalo precej drugačen pristop in bi bilo že znanstvena raziskava, kar pa pričujoče zgodbe niso (niti ni to njihov namen), saj jih pisateljica samo podaja in ne komentira. Se pa pozna, da je pisateljica sama iz tistega konca in se tudi zgodba njenih prednikov vklopi v ti dve knjigi.
So pa to večinoma temne, težke in pretresljive zgodbe, le malo je lepih.
Zanimivo bi bilo brati še zgodbe iz drugih delov Slovenije in tudi zgodbe druge strani, ne le hlapcev, dekel in nižjega delavskega razreda (no, saj za kanček je tudi drugih, da ne bom krivična).
Pri prvi knjigi me je zmotilo, da je zelo nestrukturirana, zgodbe so kar nametane, včasih ne veš, ali je to zgodba pisateljice in njenih prednikov ali koga drugega. Večkrat se besedilo ali del zgodb podvaja.
Druga knjiga je že bolj strukturirana in je bolj pregleda, lažje se bere. A tudi tu je kar nekaj ponavljanja, celo nekatere zgodbe iz prve knjige.
In joj, slovnične napake. Jih je kar nekaj in to kar pokvari vtis.
Skratka. Kljub temu, da sta obe knjigi obsežno branje in te nekatere zgodbe zadenejo v srce, jih priporočam. Da se ne pozabi, kako je bilo in kako hitro je lahko spet tako.

Ivan Tavčar: Visoška kronika

Sem kar morala potem ponovno prebrati še tole. Izjemno delo, ki je še kako aktualno tudi danes.

Zgodovinski roman je postavljen v 17. stoletje na Visoko nad Škofjo Loko, ki ga določajo tri zgodovinske teme: preganjanje čarovnic, preganjanje protestantov in 30-letna vojna. Pri vsem tem pa je tudi politični roman, saj ga vseskozi opredeljuje domoljubje, ljubezen do zemlje in in jasna protinemška stališča.
Pozor: možni spoljerji:
Zgodbo pripoveduje sin bogatega kmeta, ki je s prevaro in zločinom prišel do imetja. Pri tem spoznava, kakšne krute posledice je vse to imelo na potomce in ostale, ki so bili povezani z njimi.
Preganjanje čarovnic je pravzaprav obrobna tema, ki pa vendarle izstopa. Mene je najbolj pozitivno presenetilo, kako so ženske stopile skupaj in v bran vzele obtoženo Agato (kar sicer ni bilo v navadi, drugače so bile opravljive, zavistne in privoščljive). In tudi to, da se je pravzaprav novi škof izkazal za najbolj pametnega in prosvetljenega človeka, ki je pravzaprav poskušal rešiti Agato, je čisti presežek.

Odlično branje in toplo priporočam.

Ja, in prav namenila sem se ponovno vzeti v roke naše klasike. Mislim, da je ravno pravi trenutek za to 🙂

Pogovoriti se morava o Kevinu, Lionel Shriver
Včeraj sem prebrala do konca to knjigo, ki me je res pretresla. Izpoved mame o njenem življenju, o ljubezni do moža, uspešnem poslovnem življenju, kar pa vse preneha ko se rodi sin, ki postane množični morilec.
Priporočam, res dobra knjiga.

Kot bi Luna padla na zemljo; Tadej Golob: Biografija Milene Zupančič.

Sem izvedela, da je bila za razhod (Rac – Milena), kriva Milena – vedno sem mislila, da je bil Rac lump:).

Ne vem pa, ali namerno tako zelo poudarja, kako so ga žurali – imaš občutek da so padali iz pijanke v pijanko:).

Mi je pa zanimivo, ker omenja tudi en dogodek proti koncu knjige, ki se ga spominjam tudi sama (sicer po pripovedovanju enega od udeležencev), ampak ja, tudi “mi” smo v tej knjigi.

Pa zelo mi je všeč, ker se nič fino ne dela.

Drugače je pa trenutno (vsaj v naši knjižici) ena velika suša, tako da sem padla nazaj na moje (domače) knjige, ki so bile že vse prebrane (pa ne enkrat), tako da malo listam sem in tja in se čudim, kaj mi je bilo, da sem jih kupovala:). Je zanimivo, kako se okus z leti spremeni.