Živjo!

Sem trinajstletnik in odločil sem se, da bom napisal knjigo. S pisanjem sem že začel. napisal sem skoraj eno poglavje a ne vem če sem dobro začel. Poslal vam bom to kar sem napisal. Napišite, če se vam zdi v redu, pa mogoče še dajte kakšen nasvet. to je bolj domišljena zgodba ne pa resnična. hvala za odgovore:

UVOD
Bil je nedeljski večer. Gledal sem skozi okno in opazil dve temni postavi, ki sta z nahrbtniki odhajala od doma. Hotel sem oditi v posteljo, a sem se še zadnjič ozrl za črni postavi, ki sta izginjali v temi.
1. ODPRAVLJANJE
Ko se je šola končala sem bi zatopljen v misli. Po glavi mi je skakala le ena misel. Kaj se je zgodilo s potepuhoma, ki sta včeraj odšla? O tem sem razmišljal še cel teden. Teden dni kasneje po izginotju dveh fantov sem vzel velik nahrbtnik in v njega spravil vso svojo žepnino, tri vrhunske sendviče, ki sem si jih naredil, nekaj oblek ter svetilko. Odločil sem se, da bom zapustil dom s trinajstimi leti in odšel neznano kam. Odločil sem se, da bom šel na avtobus. Ura je bila šest zjutraj tako, da moji starši tega sploh niso vedeli. Prišel sem v Koper in si kupil nekaj za na pot. Pohrustal sem svoj prvi sendvič in popil moj najljubši sok. Naokoli je bila cela gneča policajev. Eden od policajev je bil suh in velik. Na nosu je nosil velika kvadratasta očala. Velika plešasta glava se je obrnila proti meni. Jezno me je pogledal in se zatekel proti meni. Še sam sem začel teči, a sem se že spotaknil ob kamen in hudo padel. Pobral sem se in znova začel. Zmešani človek v obleki policaja ni imel kondicije, saj je začel zaostajati za mano. Ko sem se ga končno znebil sem se zatekel v lokal in pogledal svoje odrgnine. Nekaj sem jih imel na obrazu in na desnem kolenu sem imel veliko modrico. Koleno me je zares močno bolelo. A na srečo sem vzel prvo pomoč. Povil sem si koleno in se usedel za prazno mizo v lokalu. Šele ko sem se umiril, sem začel razmišljati zakaj me je lovil policaj. Ali so že starši izvedeli za pobeg? In prav sem imel že me je zagledal drug policaj je zadirjal proti meni. Tako hitro sem tekel, da so me že noge bolele. Pri obali sem se zaustavil. Tako sem bil izčrpan kot, da sem pretekel cel maraton. Za začet sem se hotel odpraviti v Španijo in tam pobirati sadje iz gromozanskih sadovnjakov. Na peščeni obali sem našel čoln in dve vesli ter se odpravil proti Italiji. Veslal sem cel dan in pol noči. Zdelo se mi je, da je to veliko bolje kot šola. Sredi belega dneva ko sem dremuckal, se je čoln močno zasukal. Mislil sem, da je bil to samo veter a temu se ni izkazalo tako. Videl sem kako nekaj velikega kroži okoli mojega čolna. Mislil sem, da je bil to morski pes ali celo orka ali… A izkazalo se je, da je to le malo večja riba. Tako sem se začel smejati, da se je čoln prekucnil in zletel sem v vodo. Na srečo je sonce pripekal in hitro sem se posušil. Pogledal se v nahrbtnik in malo me je stisnilo čisto sem bil sam. A druga stvar me je bolj skrbela. Polovico hrane sem že porabil. Niti zemljevida nisem imel. Strah me je bilo res me je bilo strah. Velika krokodilja solza mi je pritekla po iz oči in gladko je stekla po licu in kapnila v neskončno morje. Obrisal sem si še ostale solze in veslal naprej. Res dolgo časa sem potoval do Italije. A uspelo mi je. Takoj sem šel kupit slastne dobrote in vse pojedel. Odločil sem se, da bom pot nadaljeval naslednje jutro. Sonce je padalo jaz pa sem spal pod svojim čolnom. Sploh se nisem zavedal, da se je pot šele začela.