Moj pravopis slovenščine je klavrni izdelek slovenske osnovne in srednje tehnične šole, toda več kot pišem in me drugi popravljajo, sem boljši in boljši. Bolj razmišljam o pogovorni slovenščini oz. materinščini. Preden karkoli izrečem ali napišem, se prej vprašam, če je ta beseda izvirna slovenska ali pa je kaka tujka. Če se mi zdi, da je tujka, začnem razmišljati o tem ali obstaja za tak pojem kaka izvirna istoimenska lepa slovenska beseda. Če obstaja, jo izrečem. Zaradi tega sedaj tudi nekaj počasneje govorim. Ali je to prav ali narobe?

V tem ni nič narobe. Lepo je, da se nekdo trudi izboljšati svoj materni jezik in ga bolje spoznati. Dandanes je tako ali tako najlažje uporabiti tujke, čeprav obstaja že lepa slovenska ustreznica. Meni se to zdi pohvalno.

Sicer ni treba uporabljati knjižnega jezika med prijatelji in družino ali v raznih spletnih “klepetalnikih”, pa tudi včasih uide kakšna tujka (poleg tega tudi vsaka tujka nima slovenske ustreznice), bi pa bilo čudovito, če bi se še več ljudi tako potrudilo pri pisanju besedil, ki bodo potem nekje objavljena, in pri govorih, ki so javni. 🙂