Kaj pa Pianist
Film je odličen, vendar pa ne prekaša filma Isztvana Szaba, madžarskega režiserja – namreč filma z imenom “Mefisto”. Szabo pa se je letos predstavil na LIFFu tudi s filmom Opredeljevanja (Taking sides), kjer se loteva podobne teme.
Pianist je zelo dolg, morda malo razvlečen film, vendar se ne dolgočasiš. Jasno, odlična fotografija in take reči. Pripoveduje pa o življenju (ha, morda celo o preživetju?) nekega poljskega žida med vojno. Glasba je čudovita, za las premalo izkoriščena, ampak težko da bi pianist tolkel po klavirju celo vojno, ne, če so klavirje zažigali za kurjavo… recimo.
Tematika vseh omenjenih filmov je pravzaprav osredotočena na umetnike in intelektualce, ki se soočajo z vojno. S tem da gre v Mefistu in Opredeljevanjih za politično zelo zanimiva stališča umetniških “šefov”, celo za prst odgovornosti, uperjen proti njim. Pri Pianistu pa gre bolj za individualno zgodbo, klasični dobri-zli prikaz. Nemci zli, Judi dobri. Zato mi je Szabo bolj všeč, saj odpira več vprašanj.
Konkretno – če je neki direktor gledališča npr. uprizoril to in ono zadevo za Hitlerja, koliko je moralno odgovoren za obstoj njegove politike in razpihovanje rasne nestrpnosti? Hja, po moje kar precej, kaj pa naj bi ga zato doletelo, pa ne vem… V Opredeljevanjih rablja pravičnika (kao dobri, v resnici pa prav tako zli) odlično zaigra Harvey Kaitel.
Se strinjam, sem videla oba in vsak te prevzame na svoj način.
Pianist je res, tako kot si rekla, malo razvlečen, a ne dolgočasen. Sicer pa vsebinsko precej klasičen. Morda mi je bilo zanimivo to, da se ni osredotočal na koncentracijska taborišča, je kazal preživetje Juda izven njega, “ilegalo”.
Opredeljevanja pa – ja, Harvey je genialen! Jaz moram priznati, da sem lovila sapo v zaključnem zasliševanju, tisto je bilo čisto noro! Oba sta bila odlična, prav čutil si notranjo napetost, psihološki pritisk, vedno večje razburjenje…
No, kar se tiče vprašanj in črno-belega slikanja; sicer verjamem, da nisi mislila tako, ampak ne glede na to, kaj bi si kdorkoli mislil o Judih, tako ravnanje z njimi oz.s komerkoli je neopravičljivo. Za take stvari nobeno zgodovinsko ali kakršnokoli utemeljevanje ne more dati izgovora. V tej situaciji – ne da so Judje dobri in Nemci zli, ampak so Judje popolne žrtve, Nemci pa popolni agresorji – v najhujšem možnem pomenu besede.
Ampak saj mislim, da se tu razumemo.
Itak si glede odprtih vprašanj najbrž mislila umetnike, ki so s svojim delovanjem pripomogli k vzponu Hitlerjeve agresije.
ko smo že pri tem – seveda, vsak takrat in v tistem prostoru delujoči umetnik (še posebej takega kova)je prispeval h grajenju Hitlerjeve politike; čeprav (in to spet ni opravičljivo!) mnogi iz ignorance, ugodja, strahu itd. Ali in predvsem zaradi neumnosti, ker so sploh lahko tem stvarem nasedali.
Ravno včeraj menda sem bežno zasledila na discoveryju oddajo o Hitlerju (Hitler zločinec, saj je večkrat), kjer pač govorijo o njegovem ravnanju in ravnanju mnogih njegovih sodelavcih, o holokavstu itd. – no, komentarje so dali tudi preživeli Nemci, ki so povedali, da se jim sanjalo ni o taboriščih. Seveda, mnogi so še predobro vedeli, za kaj je šlo, ampak recimo, prebivalci Nemčije, povprečni državljani – marsikdo si ni predstavljal, kaj se v resnici dogaja. Saj tako je v vsaki vojni.
Sicer pa ja – Pianist je lep film.
In še enkrat sicer: mene vsak film o holokavstu totalno gane in prevzame, po mojem se ne da narediti filma o tem, ki ne bi bil pretresljiv. Že sama tema je tako močna, da lahko preživi in drži pokonci najslabši možen film. Vsaj meni se zdi tako.