Big blue
Hmmm, povedat nam je hotel, kaj mu pomeni potapljanje in naredi primerjavo z ženo in otrokom.
Film mi je bil ful všeč (da ne govorim o igralcu). Sploh me je fascinirala podvodna kamera. Najbolj mi je bil všeč tisti posnetek, ko plava pod ledeno skorjo in z roko razdira mehurje zraka.
Tudi glasba je odlična.
Živjo,
Tip živi v drugem svetu kot ostali. V realnem svetu (zunaj) se ne znajde najbolje in to tudi sam ve. Zunanjega sveta ga je strah zato “beži” v globino, kjer je sam oz. z delfini. To je tako kot internetni zasvojenci, ki so si preko neta ustvarili svoj svet.
Pogovarjala sem se tudi z ljudmi, ki se potapljajo in zadeve bolj poznajo, in ti pravijo da ko ti začne primankovati kisika doživiš zelo prijeten občutek. Nekateri gredo s tem tako v skrajnost, da se na koncu zadušijo.
Jaz sem pred koncem filma mislila, da ga bosta ljubezen in otrok streznila, vendar se tip ni streznil. Morje je ostalo njegovo mamilo.
Čao
Ker je zgodba iz filma resnična – oziroma oba junaka Enzo in ta talušn sta resnična, ti bo mogoče v tolažbo, da je “nesrečen” konec izmišljen:)))).
Sploh je pa Enzo menda podivjal, ko je videl, da so njegovo mamo upodobili kot debelo preprosto gospodinjo, ki je non stop za štedilnikom – v resnici je vitka mestna gospa – dosegel je celo, da je bil film v Ita nekaj časa prepovedan…
Big Blue ima pa res muziko in pol … usesu prijazno. Za vse, ki ne veste, zanjo je bil odgovoren Eric Serra, ki pa ni “muha-enodnevnica”.