kaj študirat

Narejeno imam višjo šolo ne prav perspektivne smeri.

Namen imam še študirat, ampak nekaj takega, da bom potem tudi službo lahko dobila. AMPAK KAJ JE TO?

Predlogi dobrodošli…

Pa še nekaj! Ali ima kdo izkušnje z delom na domu, pa ne mislim zlaganja in sestavljanja, ampak služba doma, pa ne da si samozaposlen, ampak da za nekoga delaš.

lp,
nana

Pravo!
LP

arheologijo-sam je dost težek študij
prevajalstvo-dober zaslužek, študij je zanimiv (prevajaš npr filme za pop tv…)
bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo- zanimiv študij, fletna služba, prijazni profesorji
caw

a ti kaj od tega študiraš?

arheologijo – odsvetujem, saj že vrabci čivkajo, da je v Sloveniji več arheologov kot pa izkopanin, pol pa vsi jamrajo, da ne dobijo službe.

Nana, razmisli, kaj si želiš delati naslednjih 35 let, kakšen poklic te veseli – razmisli, že beseda poklic ti pove vse – za kaj si poklicana. Si predstavljaš, da boš toliko let delala nekaj, kar te ne veseli in te odbija? Adijo pamet.

Možnosti je nešteto. Poglej na stran:

Čakaj malo, pa ne moreš kar tako vprašat ljudi, kaj študirat, ko te sploh ne poznamo in ne vemo, kaj te veseli in zanima. Študijev pa je mnogo, mnogo. Življenje je pač tako, da ti izziv predstavlja ravno odločanje o tvojih nadaljnjih korakih. Kar je seveda mnogokrat težko. Daj, malo se zazri vase in premisli, kaj te zanima. Potem nam povej. Vsaj smer. Veš, lahko te recimo zanima naravoslovje, mi ti pa polnimo glavo z družboslovjem. Veliko sreče, tudi sama sem imela podobne probleme.

Ce bi sama se enkrat zbirala za svoj uzitek, bi bila uciteljica. Placa je povprecna, uzitkov pa veliko, ce imas rad mlade,,,

Delaj tisto, kar Te veseli, pa Ti do konca življenja ne bo treba več delat

Prevajalstva ti ne priporočam, iz več razlogov:

– za obvladanje jezika moraš ponavadi kar nekaj mesev preživeti v tujini,
– če nimaš kakih vez in poznanstev, je težko dobiti delo, tudi prevajanje na POP tv ni vsem dosegljivo, da ne govorim o tem, d aprevajanje TV oddaj/filmov/nadaljevank sploh ni enostavno,
– sprejeti moraš vsakršen prevod (tudi težke, trapaste, dolgočasne, nerazumljive stvar), če hočeš preživeti in se uveljaviti,
– mah, milijon takih razlogov je…
– …

Dobra stran je, da lahko delaš doma.
Za to pa je potrebno dovolj samodiscipline, da se usedeš za računalnik in si rečeš, zdaj bom pa 7 ur prevajal… Ponavadi ti rata dolgčas, znoriš, če česa ne moreš ugotoviti, te premami net, te zmotijo telefoni, ugotoviš, da je v bistvu treba ravno danes storiti to in ono, ipd…
Pa še doma lahko delaš le, če najdeš dovolj “dela” za tako delo. Moraš pač biti dober organizator…

No, seveda, če te prevajalstvo veseli…je pravi užitek…

Zdravo Janja

Veselijo me računalniki, vendar pa se mi zdi da mi informatika ne bi preveč ležala, saj kolikor vem za ta študij moraš obvladat matematiko, ki meni ne leži najbolj.

PA še nekaj me zanima, če ni preveč osebno, kako si rešila svoje podobne probleme.

lep pozdrav,
nana

Nana, kaj pa smer informatika na organizaciji v Kranju (poznaš ta študij?). Ta menda ni tako težka kot študij informatike na Lj. univerzi. Drugače mislim, da imajo tudi na ekonomiji neko smer v zvezi z informatiko, vendar meni osebno bi bila bolj všeč tista v Kranju. Se znaš pozanimati za program? Seveda, če te zanima.

Hmm, moji podobni problemi: res, da sem menda od otroštva govorila, da bom učila matematiko. K temu me je spodbujal tudi oče fizik. Ko sem se na koncu srednje šole odločala, sem želela na medicino (v 4. letniku sem prišla celo v tako življenjsko situacijo, ki mi je, zdaj vem, hotela medicino še bolj približati). Oče je bil proti. Ne vprašaj me, zakaj sem ga ubogala. Saj veš, takrat si poln dvomov, ne veš, kako se odločiti in če je odločitev pravilna… Sedaj, ko razmišljam, se spomnim, kako sem se od majhnega zmeraj igrala zdravnike. Ne s punčkami, ampak zdravnike. Oče tega ni hotela videti in se tega verjetno sploh ne spomni. No, takrat je rekel:” Saj si rekla, da boš matematik!” Pa sem šla na matematiko. In se mi je zelo hitro zamerila. Nekako zame preozko usmerjeno, saj (sedaj vem) rada povezujem različne vede, nekako mi je blizu interdisciplinarnost. Veš, tam na matematiki – takrat se mi je zdelo,da so vsi moji sošolci videli samo matematiko, pogrešala sem širši uvid, poleg tega pa sem se počutila prisiljena to študirati. Na predavanja ni bilo nujno hoditi, pa sem tako počasi začela izgubljati stik s študijem. In odnehala. Potem sem nekaj let delala v banki. In ves čas vedela, da hočem “nekaj” študirati. Samo kaj? Za medicino se mi je zdelo prepozno. Sicer me je veselila tudi igra (na AGRFT; tega nihče ni vedel), samo si niti pomisliti nisem upala na to, ker sem “vedela”, da ne bi bila sprejeta. Pa doma bi verjetno očeta zadela kap (takrat sem to še upoštevala). Čez nekaj časa se je odprl študij babištva, pa sem bila resna kandidatka. Vendar sem si premislila samo iz razloga, da je bil študij trileten in da takrat še ni bilo mogoče po triletnem študiju vpisati magisterija, kar sem čutila kot zaprta vrata po koncu študija. Verjetno bi se morala odločiti takrat za to. 5 minut sem razmišljala tudi o arhitekturi (pa tja verjetno ne bi bila sprejeta). Vleklo me je tudi na solo petje, pa me žal nikoli niso dali v glasbeno šolo in se mi je zdelo, da bi bilo pretežko uresničiti to idejo. Razmišljala sem tudi o raziskovalnem novinarstvu, vendar se mi je zdelo, da je novinarjev preveč in kljub temu, da me je delo veselilo in mi ni problem pisati, sem se zavedala, da bi me verjetno že v prvih dveh mesecih dela ustrelili. Tako sem se odločila (zaradi starosti se mi je zdelo že zadnji čas) in v prvi prijavi sem se prijavila na etnologijo in sem, ker sem bila zadnja generacija pred maturo, morala delati še maturo iz slovenščine (s to nikoli nisem imela problema) in zgodovine (ki je nikoli nisem preveč marala). Sem šla na blef in bila sprejeta med tistih 30 srečnežev. Potem me je pa nekaj stisnilo, pri kolegici sem tudi videla, kaj se na etnologiji učijo, pa sem ugotovila, da je to zame absolutno preveč zgodovine in da bi pogrešala računalnike in matematiko. Če si bil s 1. prijavo sprejet, nisi mogel dati 2. prijave. Jaz sem jo na gradbeno (smer VKI) in kljub temu, da sem bila prepričana, da zaradi tega pravila ne morem biti sprejeta, sem bila. Sodelavka mi je rekla, kako sem lahko tako nefer do banke, da ravno, ko me vzamejo za nedoločen čas (po treh letih in pol), jaz grem. Brigalo me je. 30. septembra sem bila še v službi in 1. oktobra že na faksu. Z zelo mešanimi občutki in bilo me je strah. Na začetku sem si obljubila, da se do konca študija ne vprašam, če mi je všeč. Sedaj delam diplomo. In ne, to ni idealen študij zame, je pa interdisciplinaren in imam načrt, da se bom z delom skušala približati čim bližje tistega, kar me zanima.

Malo daljša zgodba. Mogoče se jo je splačalo napisati, da vidiš, da nisi samo ti tako zmedena. Mogoče sem bila sama še bolj kot ti. In mnogo jih je, nisi sama.

Pošlji oblikovano (17-12-03 23:15)

Hvala za tvojo zgodbo. Sama sem podobno v dvomih, pa še dva majhna otroka imam in moža, ki je veliko odsoten. To, da bi mi otroke vzgajali drugi pa pri meni ne pride v poštev…tako, da imam še to zavoro.

In ko razmišljam o študiju, se mi zdi da moram premagati preveč ovir.

Hvala še enkrat,
Nana

Kar se študija tiče je nažalost tako, da nobena formalna izobrazba ni zagotovilo, da potem tudi dobiš službo.

lp

Nana, če si želiš, je vredno, ne obupaj. Le v začetku res ornk zastavi, preizkušeno. Lažje je sloneti na minulih uspehih, kot pa po slabem začetku prepričati profesorje, da “si dober”. Pa ko se odločiš in za karkoli se že odločiš, res se do konca študija potrudi in se ne vprašaj, če ti je všeč. Tudi taka vprašanja drugih presliši. Daj, povej nam, ko se odločiš in če boš sprejeta. Mene bo zanimalo, kako ti gre, pa čeprav je do takrat še skoraj eno leto.

janja, koliko pa si stara ?

Pošlji oblikovano (22-12-03 16:28)