Potres – Japonska

Zakaj je bil na Japonskem potres in cunamiji?

Bo zares 15.3. pri nas nevarno? Vse postaje na svetu so zaznale potres.

Kaj menite poznavalci?

Zdaj, žal, nimam časa, pridem pa nazaj drug teden, v sredo, 16. marca.
Če boš še za pogovor, sporoči. Velja? :)))

Na tvoja vprašanje ne vem odgovorov. Lahko si pa ogledaš, kako je zgledalo

http://edition.cnn.com/video/#/video/world/2011/03/11/sot.tsunami.hit.japan.cnn?hpt=T1

Hvala, takrat bom za dolg klepet, če ne bom zadržana

Bibita, še dobro, da nisem prej videla posnetka. Bi še kaj napisala, tako pa zares ne vem, kaj naj si mislim, sploh če je že v LJ razlika 1 cm, je pa nismo čutili. Smo tako ranljivi, kot mravljice na mravljišču…

Resno sprašuješ? Tule je na kratko razloženo zakaj potresi: http://www.fema.gov/hazard/earthquake/why.shtm

Zakaj bi bilo pa pri nas 15.3. kaj posebnega?

Resno. Ni mi vseeno niti zame, za nas, za Japonce. Takoj pomislim na nosečnice, starejše, speče, otroke… Dejstvo je, da zemlja po vsem tem vibrira. Želim si kakšen strokovno pomirjujoč komentar, v katerega bi verjela.

Ne vem česa te je strah. Potresi so popolnoma vsakdanja zadeva povsod, na Japonskem pa jih je še več, saj otoki ležijo zelo blizu dveh prelomnic v tektonskih ploščah. Evrazijsko imajo na zahodu in pacifiško na vzhodu.
In ker se vse tektonske plošče gibljejo, se na robovih pač drgnejo – in evo ti potrese.

Ta obrat magnetnega pola o katerem so se razpisali pa mislim da je tudi čista senzacija in ugibanje. Res je da se že desetletja zmanjšuje magnetna intenzivnost Zemlje in to LAHKO privede do obrata, vendar pa pojma nimamo če se bo to res zgodilo inkje je kritični nivo za sprožitev.
Pa tudi če se, je to problem predvsem za kompase, ptice ki bi nekaj časa znale leteti na sever namesto na jug in elektroniko – ne pa za Zemljo in večino njenih prebivalcev.

Hvala Rok-1. Že ves čas ugotavljam, da si pameten in razgledan. Bojim se, da si kaj izpustil, da me nebi postavil preveč na realna tla. Ali ni Slovenija tudi bolj potresno izpostavljena? Takoj pomislim tudi na tiste velike, nasedle kite in jate rib…Če luna vpliva na plimo in oseko, morje pa je tako prostrano in mogočno, kako ne bodo vse te sile na nas – človečke.

Sloveniji je potresno najbolj izpostavljena Ljubljana, tako nekako v krogu okoli 13 km,
nato območje Bovec-Kobarid, pa okoli Brežic,
sicer pa leži v potresni nevarnosti cela Slovenija, najmanj na severovzhodu ( MB; MS)

Potres-premik-trk sosednjih zemeljskih lupinastih ploskev v območju iz celine povzroči gibanje-premike-valovanja morja proti obalam, tudi proti lastni obali.

poStress, ali misliš, da so sedaj ta območja v Slo ogrožena?

Sem nazaj, tako kot sem obljubil. Zdi se mi, da smo preživeli 15. marec.

Velja prebrati: http://bubasvabe.blog.siol.net/2011/03/15/fukushima/

poStress, ali misliš, da so sedaj ta območja v Slo ogrožena?[/quote]

Da, vsa ta območja v slo so ogrožena in to po verjetnosti v 1000 letih rušilni potres.
Pospešek a v Lj. a=0.25 g, Krško a=0.20 g do 0.225g
NEK je projektirana na pospešek a=0.3 g

Kot se iz zg. zapisa vidi so centrale vzdržale potresni sunek, vzdržala ga ni infrastruktura, daljnovodi za napajenje črpalk vode, ki je potrebna za hlajenje goriva.

ja, ampak to je problem, ne moreš ti zgraditi jedrsko centralo, pa potem trditi, da je centrala zdražala, infrastruktura pa ne….načrtovalci tako nevarnih central bi morali imeti odgovore na vsa vprašanja-amen !

Varnosti ni nikjer.

Vedno so kompromisi. Nekaj dobiš, nekaj izgubiš. Seveda je vprašanje: Kje so meje tveganja? Natančnega in popolnoma zadovoljivega odgovora najbrž nima/ne more imeti nihče.

[/quote][/quote]

Vidim, da se zelo dobro in natančno spoznate na zadeve. Vsekakor pa se mi zdi, da bo ta tragedija povzročila nov pogled na gradnjo elektrarn in prav lepo se mi je zdelo od Merklove, ko je ali bo zaprla tisto iz leta 1980. Ženske smo skrbne in nas skrbi za človeštvo…

Sem nazaj, tako kot sem obljubil. Zdi se mi, da smo preživeli 15. marec.

Velja prebrati: http://bubasvabe.blog.siol.net/2011/03/15/fukushima/%5B/quote%5D

Sporoči, me veseli, da si nazaj, kjerkoli si že bil. Sem že mislila, da se hecaš, ko si “odšel”.
Hvala za blog, zelo nazoren in plastično opisano. Malo se mi dozdeva, da so bile gradnje zelo kvalitetne, vendar je bi cunami največji problem in morda nepredvidena težava oz. vsaj njena moč. Glede zaposlenih v elektrarni se mi zdi izjemna žrtev za državo takšna zavestna smrt.
Zanimivo je, da vsa napredna tehnologija ali pa izumi, če se že ne zlorabi, se pa na nek drug način obrne proti človeku, sploh če je agresivne narave.

Sem si rekla, da sploh ne bom več gledala info, ker enkrat jočem, drugič imam more in sem vsa smotana…

Povejte prosim, ali je sedaj varno hoditi na Puket. Kaj mislite ?

Sicer so pa enkrat napisali , da bo se tako hudo, da bodo zivi zavidali mrtvim.

Pravijo, da je bolje pozno kot nikoli. Seveda, kar sem obljubil, sem tudi izpolnil, pa še tebe –@15. marec – v sredo, 16. marca ne bi nikakor želel zamuditi. Kar zadeva hece, sem bolj resnoben kot ne. Ne vem pa koliko sem resen, ker rad imam duhovitost ne pa duhovičenje.

Odkrito povem, da je moj umik do 16. marca bil zavestno dejanje, da bi se prav ti lahko, na lastne oči, prepričala, da vse, kar zvemo vselej ne drži. Seveda sem tvegal, čeprav je moje tveganje bilo (po mojih merilih) racionalno in bi se lahko obrnilo tudi drugače. Tu se enostavno poslužujem preprostega verjetnostnega računa. In ne gre za nikakršno hudo visoko matematiko. Če imamo črno in belo kroglico v vrečki in izvlečemo le eno, kakšna je možnost, da bo ta kroglica črna ali bela? To pripomore k odločitvi. Naj ti prišepnem, v vrečki skoraj nikoli nista le ena bela in ena črna kroglica. Včasih je več belih kroglica, včasih več črnih. Aha, pozabil sem še omeniti, da je še nekaj kroglic, katerih barve segajo od svetlosive do temnosive. Lahko izvlečemo tudi kroglico v odtenku sive. Ni pa nujno, da je moja odločitev vselej pravilna ali da se izide v pozitivno smer. Nisem nezmotljiv. Celo lastim si pravico do zmotljivosti. S to zavestjo mirno živim in sem pripravljen prevzeti (neugodne) posledice tudi svojih zmot.

Glede, informacij, ki jih gledamo ali ne gledamo, je tako, da jih slej ko prej zasledimo. Če ne takoj, pa vsaj čez čas v neki zgodovinski knjigi ali v dokumentarni oddaji čez nekaj let, ki jo bomo gledali ob kavici, s copati na nogah in iz udobnega fotelja. Koliko nas bodo čez čas iste informacije prizadele? Zavedam se, ne glede na to ali jaz spremljam, vidim ali sploh vem, da se je kaj zgodilo, je to neodvisno od mene.

Ne morem soditi ali si res tako rahločutna dušica, kar je sicer lepa lastnost, ali ob vsem tem gledaš vse mogoče katastrofe le skozi (ne)pričakovano lastno usodo. Če kaj, lahko ti ponudim pogovor ali vsaj poslušanje, v stiski tudi ramo, da se zjokaš in na koncu tudi robček, da si obrišeš solze. Za nočne more pa žal nisem strokovnjak. Morda pa imaš koga v bližini, da ti v teh trenutkih priskoči na pomoč in te potolaži, da svet ni ne črn in ne bel, ta svet je pač ta svet … :)))

sporoči, vidim, da se kar ujema to, da sva na dogovorjenem “daljšem pogovoru”. Ravno sem razmišljala, kakšno časovno obdobje tvori najbližji zgodovino. Sama se bolj navdušujem nad zgodovino umetnosti, medtem ko so mi razne vojne še vedno moreče. Vedno me zmoti dejstvo, da bi se lahko elegantneje izšlo.

Glede vlečenja kroglic bi sebe štela v skupino, ki so ji na pladnju ponudili vse, od bele do črne, pa sem vseeno kar nekajkrat izbrala napačno, le da je tu cena za slabši višja.

Tudi jaz sem resna, rada se pošalim tudi na svoj račun, ne maram pa istega, kot ti.

Glede katastrof je tako, da jih vsekakor ne smem preveč intenzivno gledati, ker mi privre na plano vsa empatija in sem sama nase jezna, ker sem tako občutljiva. Sem se že proučevala in odkrila vsaj približno, zakaj je tako…

Glede ljudi okoli mene, jih je veliko, ampak bolj v smislu : vsi hočejo nekaj od tebe. Ugotavljam, da sem od vsega utrujena in včasih kar pozabim, da bivam. Ne znam pa jamrati in pomanjkanje te lastnosti me po eni strani osvobaja, po drugi pa bi mi verjetno kdo želel pomagati, pa niti ne ve, kako se počutim. Ko smo v stiski, niti ne znamo povedati, kako in kaj je z nami.

Hvala za ponujeni robček Tudi sama ti ga lahko ponudim, ravno danes sem kupila takšne ljubke, majhnega formata s pikapolonicami v dm-ju, za srečo. Je bolj za zaviti čokoladni bonbon

Časovno obdobje? Najbližja zgodovina?

Zgodovina je vse, kar se je zgodilo pred trenutkom v katerem se trenutno nahajamo. No tako nekako, kot aforizem, bi se lahko glasil odgovor. Srbski književnik Brana Crnčević je napisal aforizem: »Prihodnost brez mene je (tudi) zgodovina!« – v oklepaju je moj pripis No, to bolj zadeva posamično zgodovino ali zgodovino posameznika, ki je seveda z lastnega stališča še kako pomembna, v seštevku tovrstnih (mikro?) zgodovin pa se tisto individualno nekako izgubi.

Odvisno je tudi o kakšni zgodovini govorimo. Eno je, če ostanemo le na našem planetu in se (katastrofično) ukvarjamo z geološko zgodovino Zemlje in se ne podajamo še v vesolje. Drugo pa je zgodovina človeka in/ali človeška zgodovina, kar ni čisto enako ali izenačeno. In, da ne bo pomote, ko govorimo o zgodovini nekoliko ožje, gre bolj za čas, ko že razpolagamo s pisanimi viri ali zapisi o tem, kaj se je zgodilo.

Imamo tudi pred- in/ali prazgodovino, obdobje, ki nam je znano le na podlagi materialnih ostankov (arheološke najdbe) in zgodnjo zgodovino, ko sicer imamo nekaj skopih pisnih virov, vendar bi ta čas težko pojasnjevali brez poznavanja materialnih ostankov.

Ena bolj zanimivh zgodb zadeva npr. linearno pisavo B, ki je razvozlana v petdesetih letih 20. stoletja (gre za arhaično grščino), vendar nam zapisi na (nenamerno, zaradi požara) žganih glinenih ploščicah ne prinašajo nobenih podatkov o nekih vélikih političnih dogodkih, vojnah, ujmah, tu ni nobene (heroične) literature, nobene umetnosti …

Kaj pa potem imamo? Gre le za približno enoletni arhiv nekakšnih knjigovodskih ali računovodskih ali inventurnih seznamov – popise ali spiske vsakdanjih reči: npr. žito, olje, vino, ovce, posoda, vozovi … Seveda je to tudi dobrodošlo in iz tega se veliko poučimo o življenju v tistem času. Ob tem je zanimivo, da je vsemogočni, orvelovsko obarvani veliki brat, ki vse vidi in vse ve, obstajal že zdavnaj. V teh seznamih, ki so izjemno natančni, birokratsko suhi, so zapisani tudi taki podatki, da neka oseba ima recimo tri prazne vrče ter, da eden vrč ima odlomljen[!] držaj ali da so pri hiši nekega drugega človeka shranjena tri kolesa za voz, vendar eno kolo je poškodovano[!] … takih podrobnih informacij je še nešteto. Lahko samo občudujemo kako so uspeli tako natančno zapisati še tako navidezno nepomebne podatke.

Sicer tudi zgodovina umetnosti bolj sodi v nekašno širšo zgodovino duha in vseh mogočih dosežkov človeštva in nikakor ni izvzeta iz dobrega ali slabega vsakdanjika. Skozi zgodovino so večinoma umetniki bili zelo dobri obrtniki, ki so delali po naročilu ter za denar in nikakor le iz nekakšnega notranjega umetniškega poriva. Seveda so nekateri presegli svoj čas in zato jih tudi občudujemo. Umetniško ustvarjanje, kot tako – zaradi sebe ali samo po sebi, je bolj iznajdba (ali domišljavost) današnjih časov.

Upam, da je trditev, da v slogu – vsi nekaj hočejo kaj od tebe –, le posledica razpoloženja. Se je pa že začel konec tedna in je priložnost, da se odpočijete in preživite nekaj mirnih trenutkov s seboj, če že ne morete z drugimi.

Hvala, ohranil bom (neuporabljen) robček za spomin.
Zdaj grem še poiskati čokoladni bombon (namig je bil nedvoumen … 

Grozno, pa ne da me vikaš?! Ali ni navada tikanja po forumih? Morda misliš, da sem zelo stara in uporabljaš “staro dunajsko šolo”? Naj ostane v “zgodovini”:)

Bom kar prešla na temo, da ne bom izpadla tečka.

Aforizem Crnčevića je zelo simpatičen in drži.

“Umetniško ustvarjanje, kot tako – zaradi sebe ali samo po sebi, je bolj iznajdba (ali domišljavost) današnjih časov.” To si navedel in me zanima, zakaj tako misliš oz. ali je kje to zapisano kot splošna resnica ali dejstvo?
Dvorni slikarji so slikali zgodovino in ob porastu moči cerkve verske vsebine. Z nastopom fotoaparata pa je postala to njegova domena. Slikarstvo je sicer že 100 let abstraktno in nihče ni iznašel nič novega. Zakaj so potem dela tako draga, če so samoljubna ali so samoljubni kupci?
V tem času je verjetno bolj moderno kupovati naložbeno zlato.

Si bom vzela nekaj časa zase in se bom ukvarjala z ustvarjanjem. Malo sem se zatipkala, morda sem preveč asocialna in sem rada sama, saj me zanima milion stvari in me moti, če mi kdo zmoti misli…

V primeru namenskega druženja sem pa lahko celo družabna

No, kakavovec in njegovi izdelki so moja strast in mi hodijo po glavi. Bliža se toplo obdobje in bo potrebno malo posta. Kdo pa nebi bil rad lep:)

Ob besedi “spomin” sem dobila asociacijo na film Casablanca, prizor slovesa – za vedno.
Kaj veš, mogoče se pa poznava in se bova do smrti, ne vedoč en za drugega.

Upam, da si bonbon našel pa ga nisi pojedel zato, ker ti je sladkor padel ob pogovoru z menoj:) Lep vikend.

Sporoči, oprosti za mojo neznosno napako, saj sem že ob vpisovanju avtorja mislila naprej kako te bom nagovorila. Upam, da mi ne zameriš. lp

Ne, nikakor ne, res ne mislim, da si stara. Kaj pa veš, mogoče sem pa jaz star (kar sicer ni lepo, ni pa, vsaj upam, še smrtni greh ;))).

Upam, da groza glede tikanja/vikanja (in da ne omenjam še onikanja ne bo prehuda. Nisem konformist, in dovolim si v svoji nagajivosti, da se vselej ne ravnam po navadah drugih (tudi na forumih ne), če jih s svojim ravnanjem in govorjenjem ne žalim. Ponavadi, vsaj v začetku, vikam druge in še zlasti dame. Toliko predrznosti si, kar tako ne dovolim, da bi vsevprek tikal druge in tudi ne pa čeprav so mlajši. Sicer sem z nekaterimi ljudmi, s katerimi se poznam tudi že veliko časa, še vedno na vi, čeprav se kličemo po imenu. Z nekaterimi sem tudi na ti. Čeprav imam (komaj z zadostno oceno!) uspešno končan le kratek dopisni (bolj kracajoči) tečaj „stare dunajske šole in etikete“, so morda prisotni tudi elementi moje prevzetnosti (kot pravijo na Hrvaškem): „noga lička, a cipela bečka“, v kleni slovenščini to poznamo bolj lokalno in nekoliko krepkeje – „ljubljanska srajca, dolenjska rit“ in ne zmorem, kljub „finoči“ skriti svojega nizkega porekla. Torej, naj bo ta nesporazum – „zgodovina“.

Casablanca je seveda krasen, romantičen film, narejen tako, da človek ob gledanju ne more ostati ravnodušen. American Film Institute ga je celo leta 2002 izbral za najboljši US ljubezenski film vseh časov in kot tretji najboljši US film vseh časov. Posnet je po gledališki igri leta 1942, med 2. svetovno vojno. Začetek izjemnih karier Ingrid Bergman in Humphreyja Bogarta. Ne gre prezreti tudi krasne glasbe in nekaj zares izjemnih scen, ki ostanejo v spominu. Meni se ob besedi spomin utrne asociacija na naslov knjige Švicarja Ericha von Dänikena: Erinnerungen an die Zukunft (Spomini na prihodnost).

V zvezi s filmom Casablanca je še nakaj zabavnih dogodkov in glede na snemanje v vojnem času (?) tudi cenzorskih ukrepov v samem scenariju. Reanultova pripomba: „You enjoy war. I enjoy women“ je spremenjena v spodobnejšo različico: „You like war. I like women“. Vrstica „Sometimes they [i]women[/i] might be rationed“ je nadomeščena s „Sometimes they might be scarce“.

Mimogrede poslednje besede v filmu Casablanca, potem, ko letalo odhaja, izgovori cinični Rick (Humphrey Bogart) francoskemu policistu Renaultu (ki so ga nenadoma prevzela antinacistična in patriotična čustva): „Louis, zdi se mi, da je to začetek čudovitega prijateljstva“.

Seveda, to se nanaša tudi na neke druge aspekte (propaganda) in ameriško-francosko zavezništvo v borbi proti nacizmu in fašizmu in nima toliko zveze z melodramatičnim filmom.

Kar zadeva tvojo neznosno napako, če je ne bi omenila, je sploh ne bi niti opazil. Tako sem zvedel, da si mi poskusila spremeniti spol.  Kar zadeva poimenovanje, verjetno poznaš tisto: lahko me imenuješ tudi pisker, le ne razbij me, prosim!

Aah, spomini! Razpisal sem se o filmu, drugega pa nisem niti omenil. Nisem pozabil tudi tvoja vprašanja o umetelnem in umetnosti, vendar je še čas, razen če ti meniš, da ga ni dovolj?