Poezija
Opažam, da je na tem forumu kar nekaj pesniških duš, ki pesmi tu in tam objavljaj(m)o v različnih temah. Torej naj bo to rubrika za poezijo:)… za pesmi, ki vam nekaj pomenijo; za pesmi, ki ste jih napisali sami; za uglasbeno poezijo, itd.
Pa začnimo z Lordom Byronom;)…
Razmišljati na skalah tik prepada;
počasi stopati skoz gozdni mrak,
kjer so stvari, ki človek jim ne vlada
in kjer ni hodil še njegov korak;
za čredo divjih koz skoz siv oblak
v neznano plezati po gorski steni;
strmeti v slapa belogrivi trak –
to ni samota – to samo pomeni
pomenkovati se z naravo v vsej lepoti njeni.
A v hrupu, gneči gledati, čutiti,
živeti med ljudmi in od spoznanj
utrujen tujec v tujem svetu biti,
brez koga, ki bi bil dvom tvojih sanj
brez koga, ki bi ti bil sreča zanj,
brez koga, ki kot ti ta svet zaznava,
ki bi, ko umreš, smejal se malo manj
kot ves ta svet, ki zdaj te obletava –
to je res biti sam, to je samota prava.
Objavi nekaj svojega.
*popravek: ne dvom tvojih sanj, ampak dom tvojih sanj
Noelle hvala za odlično idejo !
Pošiljam eno svojo …
Primi to roko,
dotakni se neba,
izpij jutranjo roso
in poglej v sonce.
Potem si bom zaželel, da zapreš oči,
da si prikličeš spomine na
roko,
nebo,
roso
in sonce.
Morda mi boš rekla,
šepnila, da ne veš;
ne veš,
kaj je bila roka,
kaj nebo,
kaj rosa in kaj sonce.
všeč..zeeelo! pa še ena moja, iz mladih dni..pa še zeelo nedolžna…
Na koga misliš, ko si sama v temi
kdo se ti prikrade v sanje, ko zapreš oči?
Kdo princ je, ki reši te iz zakletega gradu
nasmeh na ustnice nariše, ko si na dnu?
Kdo zate preplezal bi vrhove in preplaval oceane
grmenje utišal, ustavil silne vse orkane?
Kdo zate zvezdo bi utrnil, peš obkrožil svet
napisal knjigo, zaradi tebe postal poet?
Kdo bi vrtnico zasadil, ki cvetela bi le zate
brisal ti solze, ko tesnoba se naseli vate?
Na koga misliš, ko se ti zjasni obraz
kako zelo bi si želel, da to sem jaz.
Tale mi je bila vedno všeč:
Stopping by Woods on a Snowy Evening
by Robert Frost
Whose woods these are I think I know.
His house is in the village though;
He will not see me stopping here
To watch his woods fill up with snow.
My little horse must think it queer
To stop without a farmhouse near
Between the woods and frozen lake
The darkest evening of the year.
He gives his harness bells a shake
To ask if there is some mistake.
The only other sound’s the sweep
Of easy wind and downy flake.
The woods are lovely, dark, and deep.
But I have promises to keep,
And miles to go before I sleep,
And miles to go before I sleep.
DROBTINICE
Treba je mnogo preprostih besed kakor KRUH, LJUBEZEN, DOBROTA,
da ne bi slepi v temi na križpotjih zašli s pravega pota.
Na svetu si, da gledaš SONCE.
Na svetu si, da greš za SONCEM.
Na svetu si, da sam SI SONCE
in da s sveta odganjaš – SENCE.
Nobena pot ni ravna,
nobena pot ni revna,
a vsaka je zahtevna
in tvoja ena sama – GLAVNA.
Toplo je sonce, topla jopica,
topla prijazna beseda,
a najbolj topla deklica,
ko me s srcem pogleda.
Vse bolnišnice so nezdravo bele
z vonjem po potu in jodu,
a vse porodnišnice vesele,
kljub otroškemu joku.
Človek ne dozori do svojega
do svojega obraza
brez smeha in čenčarij
in ne brez poraza.
Sonce je dolžno, da sveti nam,
otrok, da pomaga očetu,
a edina dolžnost naših mam je ta,
da so dolgo na svetu.
Tisoč in tisoč zvezd je nad nami,
tisoč in tisoč zvez med nami,
da gre po svetu – rama ob rami –
svetloba z nami.
Vse teče, teče in se stiša v tišino. Samo hiša v kateri duh biva je neminljiva.
(Tone Pavček)
To you
by Walt Whitman
Whoever you are, I fear you are walking the walks of dreams,
I fear these supposed realities are to melt from under your feet and
hands;
Even now, your features, joys, speech, house, trade, manners,
troubles, follies, costume, crimes, dissipate away from you,
Your true Soul and Body appear before me,
They stand forth out of affairs–out of commerce, shops, law,
science, work, forms, clothes, the house, medicine, print,
buying, selling, eating, drinking, suffering, dying.
Whoever you are, now I place my hand upon you, that you be my poem;
I whisper with my lips close to your ear,
I have loved many women and men, but I love none better than you.
O I have been dilatory and dumb;
I should have made my way straight to you long ago;
I should have blabb’d nothing but you, I should have chanted nothing
but you.
I will leave all, and come and make the hymns of you;
None have understood you, but I understand you;
None have done justice to you–you have not done justice to yourself;
None but have found you imperfect–I only find no imperfection in
you;
None but would subordinate you–I only am he who will never consent
to subordinate you;
I only am he who places over you no master, owner, better, God,
beyond what waits intrinsically in yourself.
Painters have painted their swarming groups, and the centre figure of
all;
From the head of the centre figure spreading a nimbus of gold-color’d
light;
But I paint myriads of heads, but paint no head without its nimbus of
gold-color’d light;
From my hand, from the brain of every man and woman it streams,
effulgently flowing forever.
Ni moja – mi je pa lepa …
NARAHLO
Nič naju ne veže,
vse naju povezuje:
narahlo, božajoče, popustljivo –
kot dežne kaplje,
veter, zarje,
vozni redi;
kazalci ur
nama kažejo enako
menjanje noči in dni,
letnih časov –
vse povezuje …
Še znanci in prijatelji –
brez besed,
brez želja,
pogosto brez zavedanja
nedojemljive sreče,
da sva ob istem času
na istem svetu.
Da to veva.
(Neža Maurer)
Zimska idila
(Po Jenku)
“Špicelj” se od daleč skriva,
“kifeljc” leta okrog hiše,
oster veter zunaj piše,
tla umazan sneg pokriva.
Tam na klancu je vse živo,
demonstranti v kup so zbrani,
Vsak gorjačo imá ob strani.
tuli in drži se krivo.
Starec zre iz gorke hiše
in smehljaj se mu posili,
dni premišlja, ki so bili,
na skrivaj si brke više.
Ivan Rob
WishYouWereHere in poet, odlično sta spesnila;).
Hektor, jest zaenkrat nisem še nič spisala.
———-
Ljubim svilo tvoje kože,
ko po njej moj prst drsi,
čutim tiste drobne mravlje,
ki si iščejo poti.
Ljubim toplo sled jezika,
ki mi nežno šepeta,
čutim plimo nore želje,
ki prevzela je oba.
Ljubim drugi breg pogleda,
ko potem zapreš oči,
čutim roko, ki je legla,
kakor misel obleži.
Ljubim zadnji rob dotika,
ko potem že skoraj spim,
čutim zopet, da sem tvoja
in da s tabo res živim.
(Feri Lainšček)
Sveta jaz nisem ljubil in ne mene svet;
preziral smrad njegov sem, nisem v prahu ril
s koleni, z ragljo laskavih besed,
ne lic v smehljaj koval, ne na vse grlo vpil
kot tujih ust odmev; krivičen bi mi bil,
kdor bi me k takim štel; med njimi sem živel,
a tujec sem jim bil: v mrtvaški sem zavil
se prt njim tujih misli; in bi še živel,
da ni razum od lastnih misli otopel. G.N.G. Byron, prevedel Janez Menart
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Ena narodna :))
Sem se oženil, se kesam
Sem se oženil, se kesam
za ta preljubi ledik stan,
za ta preljubi ledik stan,
se jokam noč in dan.
Če včas’ s katero drugo grem,
zvečer pa v kamri spat’ ne smem,
pa moram it’ na štalico,
gor v mrzlo slamico.
Če malo v oštarijo grem,
kozarček vinca popijem,
se ženka krega in kriči,
ponoč’ pa sama spi.
Poet, tista tvoja pesem od zjutraj je enostavno čudovita – mi “sede”, mi je nekako domača …
( Pa to ni vračanje komplimentov , ker si pohvalil mojo , da se razumeva – enostavno rečeno : ” to nam delaj …” )
Ko sem prebiral vse, kar ste poslali, me je navdušila Noelle z Lainščkovo pesmijo … pa sem malo brskal po netu in naletel še na tole …
http://www.mojvideo.com/video-feri-lainscek-ne-bodi-kot-drugi/02f01e6c64f5889c8cdb
Poet, tista tvoja pesem od zjutraj je enostavno čudovita – mi “sede”, mi je nekako domača …
( Pa to ni vračanje komplimentov , ker si pohvalil mojo , da se razumeva – enostavno rečeno : ” to nam delaj …” )
Ko sem prebiral vse, kar ste poslali, me je navdušila Noelle z Lainščkovo pesmijo … pa sem malo brskal po netu in naletel še na tole …
http://www.mojvideo.com/video-feri-lainscek-ne-bodi-kot-drugi/02f01e6c64f5889c8cdb%5B/quote%5D
Hvala, saj veš, ko so prisotna močna čustva, misli sproducirajo verze…pa še eno, če glih siliš:)
Gledam te, ko spiš, tako lepa se mi zdiš,
nežna kot rosa jutranja, ob meni ti ležiš.
Veš, da pazim nate in da mi pomeniš vse,
z nasmeškom na obrazu sanjaš sladke sne.
Mnogo si solza zaradi mene pretočila,
zaradi ljubezni vse mi odpustila.
Večkrat nisem tvoje bil ljubezni vreden
nemirno me srce zapeljalo je drugam,
kako lahko sem bil tako neveden
oprosti mi še enkrat, brez tebe ostal bi sam.
Strasti mojih reka bregov več ne bo prestopila
in kar v življenju sva zgradila v trenutku porušila.
Leta minila so kot minute, vem, da mladost za vedno je odšla,
a vsak dan posebej hvaležen sem usodi, da v moje življenje si prišla.
Gledam te, ko spiš, tako lepa se mi zdiš
bojim se jutra, ko ob meni več se ne zbudiš.
Lainšček mi ni nikoli sedel, čeprav ga ne zavračam.
Mi je pa Menart velikokrat kocine pokonci postavil.
ODA
Ko prišla v park si mojega življenja,
je skozenj že jesenski veter vel,
vsa rakasta venela so zelenja
in po gredicah rasel je plevel.
Prišla si ti, prišla kot pomlad,
vsa polna sonca, rose in topline,
in že usihajoče korenine
so potešile žejo si in glad.
In v mavricah je zažarelo drevje
in sonce je ozelenelo v klicah
in v iskrah rose blisnil smeh zvezdá
in po ljubezni vzdihnilo vejevje
in na žareče pisanih gredicah
je spet vzcvetel rdeči cvet srca.
J. Menart
Pa Fritz tudi.
Rad
Napravim ti ogrlico iz rad.
Rad je droben seznam
stvari, ki se rimajo na mlad.
Recimo, če rečem: rad te imam.
Rad je tvoje malo uho,
rad so tvoji lasje,
rad so oblaki, ki hite
za svojo bolestjo čez nebo,
rad so takti male melodije,
ki se od nekod prikrade nočjo
pa mehkoba,ki leže na srce,
kadar se človek od vsega hudega napije,
rad je zdrsana Mondšajnsonata,
rad je bučanje gozda, visoka trava,
rad odpadla pozlata
z resnobne besede očetnjava…..
Na nitko ti nanizam te stvari,
brez vrst in pravega reda,
kar tak, da ti z vratu zažari
moja rad beseda.
Ervin Fritz
Dvojina Feri Lainšček
To arabesko ljubezni, ki nama zdaj sveti,
je mojster naslikal pred davnimi leti.
Misterij dvojine, ki nikdar ne mine,
prepoln je nemira, strasti in topline.
V globinah ljubezni je skrita uganka,
kaj vzame, kaj da ti usoda neznanka.
Tam strogi sodnik je, ki tehta obljube,
tam mila je vila, ki šteje poljube.
Res svetle so zvezde, kometi barviti,
srce pa edino, ki more ljubiti.
Rojeni pod srcem, si k srcu želimo,
tisoč in eno noč hrepenimo.
Zelo lepo.
Jaz
Pred ogledalom nem stojim
in v tujca pred seboj strmim.
Kot da zrem prvič ta obraz,
vprašujem ga: Si ti res jaz?
Zamišljeno me zro oči
in vprašajo: Sem jaz res ti?
In trezno pravi mu moj jaz:
Jaz nisem ti, ti nisi jaz;
jaz sem le jaz, ki se mi zdi;
in ti si jaz le za ljudi;
a pravi jaz je dan za dnem
uganka meni in ljudem.
(Menart)
😉
Carski mi je Menart!!
Tule je še ena moja :
Stopila bova korak vstran,
korak z začrtanih poti.
Naredila si bova krila
in z njimi poletela
nad gore v mesečini;
med temne in tihe gozdove;
v divje nevihte;
v goste meglice močvirij.
Letela bova v miru, tišini,
v pesmi vetrov in viharjev,
v svetlobi, mraku in temi;
med dežjem in snegom
in dihi pomladi.
Ko bova okusila božajoče dotike vseh trav;
zaslutila vršenje v krošnjah dreves;
med prsti občutila pesek oceanskih peščin;
slišala vse otožne krike ptic;
vse zamahe metuljevih kril;
občutila vonjave vseh cvetov
in ostala mokra po neštetih nevihtah;
tedaj bova odložila svoja krila
in upala;
upala bova, da jih ne prekrijejo
ne prah in ne pajčevine.
Ti si bila poslednja nada
v življenju, ki me vrglo je ob tla.
Prišla si mimo, sveža vsa in mlada
in rekla ljubi in mladost bo spet prišla.
Prišla si mimo in se nasmejala,
tako pojo spomladi nam vode.
Daj smej, se smej, si mi dejala
in sem nasmehnil se ti skoz solze.
In mislil sem, mladost se je vrnila,
ljubezni vonj prinesla je s seboj,
a že življenja neizprosna sila
za vedno me ločila je s teboj.
Bolest vse dni pri meni spet vasuje,
a tebe ni, da rekla bi daj smej se smej
in tebe ni in z mano je vse huje
o stokrat huje kot kdajkoli prej.
(Dane Zajc)
In v glasbeni izvedbi Janeza Škofa: In tebe ni
Alojz Gradnik: V omami
O, saj ne morem reči ti besede.
Če sem ti ko dehteča roža – vtrži,
če sem ti kakor časa vina – drži,
o drži me na ustih in me pij,
da zadnja kaplja v tebi izkopni.
Ne misli na poznejše moje bede
in nič, prav nič naj te ne moti zdaj.
Potem? Potem le bodi brez srca,
potem me rožo z nogo poteptaj,
potem me čašo prazno trešči v tla,
da v slast ti še črepinj bo žvenketanje.
Ker vem, da kot razbite tvoje sanje,
kot bolečina, kes in kot zločin
bom vedno še hodila ti v spomin.
Glede nato, da je tudi Prešeren v času zmanjšane prištevnosti napisal kakšno, ki mu ni bila ravno v ponos bom tudi sam primaknil eno iz mojih ranih let..k sreči jo omenjena ni nikoli videla…
Sem deklica mlada in vesela
odlika glavna mi je rit debela .
Najljubši zvoki so mi moje ritne violine ,
ko rit mi zaigra , to kot detonacija tankovske je mine .
Pa to moja edina ni vrlina ,
ko jem sendvič z mene pade nobena ne drobtina
Vse okoli gobca mi ostane
kar v riti ne pristane .
To z užitkom vse poližem
na koncu z rokavom se obrišem .
Na koncu pride še desert
saj prdnem kot ta prav ekspert .
Imam veliko slaboumnih še odlik ,
saj veste , da manjka dosti mi do stotih pik .
Tolažim s tem se , da popoln ni nihče
pa tudi s tem , da zemlja vzame vse .
Oh, kako lepa tema ♥♥♥
Forum je zaprt za komentiranje.