Nestabilna razmerja

Ravno včeraj sem razmišljala o svojih prijateljih in prijateljicah iz otroštva. Večina se jih je razvezala ali razšla s partnerji. Tako, da imajo sedaj bolj ali manj neka čudna kratkotrajna razmerja s takimi, ki imajo za seboj prav tako neuspelo vezo ali več vez. Poznam samo dva para, ki sta ostala skupaj (cerkveno poročena), pa še to imata čuden zakon (najraje sta čim manj skupaj). Nekateri ostajajo skupaj tudi zato, ker so preponosni, da bi priznali tak “neuspeh”.

Poznate kak par, za kateri bi lahko rekli, da imata res razmerje za zgled? Pa ne mislim odigrane sreče, ampak resnično stabilno vezo. So razmerja nestabilna, ker se ljudje nič ne naučijo na preteklih napakah, ali zato, ker se nikomur ne da nič potrpeti in se vživeti v čustvovanje druge osebe (empatija)?

To je skoraj nemogoče komentirati, saj drugi ne vemo kaj se v resnici dogaja, ko nas ni zraven in kakšno je dejansko stanje v spalnicah. 🙂

Življenje je za marsikoga postalo preveč zakomplicirano, da bi ga bili sposobni živeti.
Najbolje je, da sama poskusiš ustvariti neko dolgoročno zvezo, pa boš dobila odgovor na vprašanje zakaj je tako težko vzdrževati dolgotrajno stabilno razmerje.
Včasih ni bilo toliko različnih informacij, vsiljenih idealov, egoizma….Vse to povzroča vedno večji prepad med ljudmi in vedno težje ljudje najdejo skupen jezik, kaj šele skupno življenjsko pot.

Poznam večinoma zgledna razmerja in ljubeče odnose. Takšne, ki želijo biti čim več skupaj. Skoraj nikogar ne poznam osebno, ki bi se ločil. Poznam pa tudi kakšne bivše sošolke, ki so nezadovoljne z odnosom, same s seboj. Osebno, če bi obupala v odnosu bi šla. Nesoglasja pa kdaj pridejo. Vrjetno je res ponekod nevzdržno, nekateri pa so zgolj preveliki egi.

Kaj pomeni zate “stabilna veza”?

Za primerjavo:
Včasih si lahko izbiral med nekaj modeli avtomobilov večinoma iste znamke, danes je na izbiro nepregledna množica vozil, so zato ljudje bolj srečni z njimi?
Nekoč je bil človek srečen, če je imel fička. Avto se je sicer pogosto kvaril, imel je kup pomanjkljivosti, a ljudje so bili srečni z njim mnogo bolj, kot so danes, ko imajo modeli vse mogoče novotarije in udobje na mnogo višjem nivoju.
Paradoks izbire 😉

Kaj pomeni zate “stabilna veza”?

Za primerjavo:
Včasih si lahko izbiral med nekaj modeli avtomobilov večinoma iste znamke, danes je na izbiro nepregledna množica vozil, so zato ljudje bolj srečni z njimi?
Nekoč je bil človek srečen, če je imel fička. Avto se je sicer pogosto kvaril, imel je kup pomanjkljivosti, a ljudje so bili srečni z njim mnogo bolj, kot so danes, ko imajo modeli vse mogoče novotarije in udobje na mnogo višjem nivoju.
Paradoks izbire ;)[/quote]

Kaj pa ti veš, kaj fiček?
Verjetno si misliš, da je tvoj ptiček!

Ne rečt!
Večina se je razvezala. Kje pa ti živiš? Pr nas jih je večina skupi. Imeli smo 25-to obletnico odkar smo končali Osnovno šolo v Podravju. Bilo nas je 30 in samo dvoje je ločenih!

Fiček je bil moj prvi avto in bil sem zelo zadovoljen z njim, če pomislim, takrat sem bil bolj zadovoljen z njim kot s tem, ki ga imam sedaj.

Ptiček? A to je zgolj dodatek, ki se rima na fiček? 😛

To je paradoks napredka.
Nihče ne bo kupil avta, ki se pogosto kvari. Vsaj namenoma ne.
Če partner ni popoln v naših očeh, ni vreden tega, da je partner. Zato jih je veliko raje brez, kot pa da bi se morali ukvarjati s sabo, pa iskati kompromise, pa delati na sebi….Vse to ne sovpada z modernimi ideali.

To je paradoks napredka.
Nihče ne bo kupil avta, ki se pogosto kvari. Vsaj namenoma ne.
Če partner ni popoln v naših očeh, ni vreden tega, da je partner. Zato jih je veliko raje brez, kot pa da bi se morali ukvarjati s sabo, pa iskati kompromise, pa delati na sebi….Vse to ne sovpada z modernimi ideali.[/quote]

Saj ravno to! Vsaka stvar se kvari, kaj je za koga “pogosto” je zelo relativen pojem in kaj je popolnost je tudi subjektivna ocena. Ne morem se strinjat s tvojo “popolnostjo partnerja”. Gre za subjektivno doživljanje odnosa.
Nekdo bo obdržal avto četudi bo vsaj mesec z njim pri mehaniku, drugi ga bo zamenjal že, če mu poči guma…podobno je s partnerji in zadovoljstvom v odnosu o katerem se (spet 😉 sprašuje Antilopa.

Če boš povedal, da se ti vsak mesec pokvari avto, te bodo že drugi napadli, da si bedak in da avta še nisi peljal na odpad ali pa ga prodal kot “popolnega” nekemu naivnemu kupcu. 🙂
Še najbolj glasni bodo tisti, ki so brez avta, saj se njim nič ne kvari. 🙂

In na splošno smo danes ljudje pripravljeni manj potrpeti, kot včasih, saj bi naj živeli in uživali v udobju našega napredka in napredne civilizacije.
Toleranca do (po)trpljenja se je občutna znižala. Še posebej, ker je ogromno ljudi odraslo zavitih v vato.
Že majhen napor predstavlja ogromno in nepredstavljivo oviro.
.

Fora je v tem, da je bila v socializmu velika večina podobno revna. Bore malo je bilo sosedov, da si jim imel biti česa fauš. Pa še tisti, ki so imeli več, so to skrbno skrivali. Danes pa ne le, da so objektivno bistveno večje razlike med ljudmi. Tudi informacije o razlikah so nam vsestransko bolj dostopne. Ljudje pa se hočeš nočeš primerjamo z dugimi. Tu tičijo razlogi, da je večina dosti bolj nezadovoljna kot nekoč. Pa čeprav je npr. tehnološki napredek družbe poskrbel, da se vozimo v neprimerno bolj zanesljivih in on in sploh avtomobilih, itd.

Vseeno, tudi slabe izkušnje so lahko dragocene, kakor pa nobene. Spiderski stil pisanja samskih je to – nezaupanje v ljubezen, zveze, partnerstvo in družino. Ampak moški lažje živi tak stil kot ženska, da nima nikogar ob sebi in se gre ‘vagabundsko spolnost’, ki se že po naravi nagiba k ‘varovanju družinskega ognjišča’.

nobenega takega ne poznam. Enkrat sem idealizirala neki par v bližini, dokler nisem bolje spoznala gospe, ki mi je zaupala, da jo mož redno psihično maltretira, samo ona molči zaradi otrok in družbenega ugleda. Poznala sem tudi silno srečen par, kjer je bilo vse videt sijajno, potem se je pa ona skurbala čez noč in zapustila otroke in moža. baje se je vrnila, ampak razpoke ostajajo in javni škandal tudi.

Nepopoln svet, nepopolni ljudje, ki skušajo ustvarit iz tega neko popolnost. Tega ni, kar pa še ne pomeni, da se ne splača poskusit, si nabrat kakšno izkušnjo. Da nam potem nekoč ne bo žal, ker nečesa nismo izpolnili.

Kdo pravi, da ni idealnih parov. Vsi tukaj prisotni vezani živimo idealno družinsko življenje.

nobenega takega ne poznam. Enkrat sem idealizirala neki par v bližini, dokler nisem bolje spoznala gospe, ki mi je zaupala, da jo mož redno psihično maltretira, samo ona molči zaradi otrok in družbenega ugleda. Poznala sem tudi silno srečen par, kjer je bilo vse videt sijajno, potem se je pa ona skurbala čez noč in zapustila otroke in moža. baje se je vrnila, ampak razpoke ostajajo in javni škandal tudi.

Nepopoln svet, nepopolni ljudje, ki skušajo ustvarit iz tega neko popolnost. Tega ni, kar pa še ne pomeni, da se ne splača poskusit, si nabrat kakšno izkušnjo. Da nam potem nekoč ne bo žal, ker nečesa nismo izpolnili.[/quote]

Dobro si tole napisala.

Prakticno vsi moji kolegi so v trdnih zvezah. Ocitno je trdnost odvisna tudi od kraja bivanja. 🙂

To lahko pomeni samo eno, da vaš kraj še vedno živi v socializmu… 😉

Antilopa in kak Spider vidita tisto, kar si želita videti – dati splošno nezaupnico zvezam, češ da je itak bolje biti samski, za lažje spoprijemanje z lastnimi strahovi, ali z drugimi besedami povedano – za težavnost in osebnimi kompleksi na partnerskem področju. Družina je bila in bo vedno osnovna družbena celica, ki oblikuje človeka.

Poznam. Tako zvezo sta imela moja stara starša (en par, drugi ne) – še v visoki starosti je bilo očitno, da sta bila rada drug z drugim in da sta si bila naklonjena. V pretekliku govorim, ker je eden od njiju že pokojni.

Za druge zveze pa česa podobnega ne bi upala trditi, ker jih ne poznam dovolj dobro – kot nekdo že zgoraj omenja, je pred prijatelji in znanci tudi resne probleme dokaj enostavno zamolčati. Gre za odnos med dvema, ki se nas ostalih itak ne tiče.

Stabilnost zveze je pa pomojem v prvi vrsti rezultat pravilne “izbire” partnerja, čustvene zrelosti obeh, naklonjenosti do drug drugega in sprotnega reševanja problemov (brez zamer in pogrevanja preteklih konfliktov). Pa na splošno menim, da če se najdeta dva prava, resnih prepirov ne bi smelo biti veliko. Ne zato, ker bi se oba v vsem strinjala, ampak ker bi se morala znati mirno pogovoriti in sprejeti tudi kakšen kompromis.
Po mojem pomaga tudi, da partnerja nimata potrebe po dokazovanju in tekmovanju drug z drugim.

Antilopa, pri tebi se vedno vse začne in konča s tem, kaj in kdo so drugi. Povej kdaj svojo izkušnjo in izhajaj iz sebe. Tako kot delaš sedaj, dobim vedno občutek, da obiraš druge ljudi.

Jaz pa imam občutek, da so vsi moji vrstniki v resnih vezah. Nobenih ločitev. Komaj kje spoznam koga, da je šel narazen. Zdajle se spomnim le dveh oseb. Recimo iz SŠ, kar se tiče sošolcev, vem le za eno, da je ločena (ni bila poročena, samo narazen sta šla).

V tem je šampijonka. Kaj pa preostane samski štiridesetletnici?

Očitno je le to, da nimaš zaupnih prijateljev. Saj zato tudi preživiš cele dneve v virtuali.

nobenega takega ne poznam. Enkrat sem idealizirala neki par v bližini, dokler nisem bolje spoznala gospe, ki mi je zaupala, da jo mož redno psihično maltretira, samo ona molči zaradi otrok in družbenega ugleda. Poznala sem tudi silno srečen par, kjer je bilo vse videt sijajno, potem se je pa ona skurbala čez noč in zapustila otroke in moža. baje se je vrnila, ampak razpoke ostajajo in javni škandal tudi.

Nepopoln svet, nepopolni ljudje, ki skušajo ustvarit iz tega neko popolnost. Tega ni, kar pa še ne pomeni, da se ne splača poskusit, si nabrat kakšno izkušnjo. Da nam potem nekoč ne bo žal, ker nečesa nismo izpolnili.[/quote]
Saj tu je keč. Koliko od nas ve kaj se dogaja v drugih vezah? Saj še ze svojo ne moreš dati roke v ogenj. To, da dva ostajata poročena in dajeta vtis trdne zveze pomeni le to, da ostajata poročena in dajeta vtis trdne zveze.

1. ne razmišljaj, ker ti ne gre
2. si pa vsaj ti stabilna … v butastosti ☺