prosim vas za pomoc

Podravljeni,
stara sem 17 let, obiskujem gimnazijo, po naravi sem mirna nobenih posebnosti.
Zivim z starsema in stricem. Stric me je med leti 6-11,12 spolno zlorabljal, v sebi cutim veliko blokad, zelim si pomoci. Mami sem se enkrat zelela izpovedati, sopela sem na tleh, iz sebe nisem mogla spravit besede, ker sem tako mocno jokala zaradi vseh flashbackov in vseh nocnih mor, vprasala me je ce mi je kdo kaj naredil, prikimala sem, vprasala ce sedaj, iz sebe sem komajda spravila besede, da ne, da ko sem bila mlajsa in zacela jokat se bolj mocno. Odsla je iz sobe in o tem nisva nikoli vec spregovorili, nemorem razumeti kako mama, ko vidi da se je njenemu otroku ocitno nekaj pripetilo raje pogleda v drugo smer. Pocutila sem se grozno, umazano, nicvredno. Razmere doma so zelo slabe, taksno in drugacno nasilje, zelita me izolirati od vseh, bojim se vsak dan, skusala sem se pogovorit z njima, pa se je koncalo z samim potiskanjem, kricanjem, loputanjem z vrati, k*urba, pra**ca ti bom jaz ze pokazal (oce), v soli mi gre vredu, letos malo tezje ker sem zaradi vsega stresa zbolela, na dolgotrajen rok, vrocina vsak dan do 38,5 8 mesecev bila tudi v bolnici zaradi tega. Ta teden sem odsla na krizni center za mlade kjer sem se prvic v zivljenju zaupala odrasli osebi, gospa mi je zelo pomagala ampak je rekla da za moje vprasanje ni pravi naslov, da naj se obrnem na glavni csd in krizni center. Moje vprasanje je, ali se imam pravico emancipirati oz.predcasno osamosvojiti od starsev? veliko tem o tem sem prebrala, nekje pravijo da ja, drugi da ne. Ne zelim denarja od njiju al bilocesa, delam preko studenstkega servisa, oz. mi vec ne dovolita ker vesta da bi potem potencialno lahko sla vstran. Ne zelim si pretrgati komunikacije z starsi ali ju tozit za denarno podporo tako kot sem prebrala v nekaterih drugih temah, rada bi se samo umaknila na svoje, rada bi si nasla zdravnisko pomoc, nekoga za pogovor, okolje v katerem odrascam trenutno za mene ni zdravo in nevem kako dolgo se bom lahko zdrzala. Prosim vas za pomoc, se opravicujem za dolzino posta, hvala ze v naprej.

Osebno nisem kvalificiran v stroki in nisem pravnik. Srce se mi lomi ob taki izpovedi. Če ti karkoli pomeni ti preko tega malega posta iskreno želim da dosežeš osebno svobodo, oprijem nad lastnim življenjem in ključno svojo srečo.

Ne odnehaj. Rini, rovaj, vrtaj, pluži, grebi, zahtevaj. Pri svetovalki si začela in prišla na prvi konstruktiven feedback. Nadaljuj od tam. Če je le možno dokončaj šolo in ne zapadi v psihoaktivne substance. Drži se! Velik objem! Dosti uspeha in vso srečo!

Grozno mi je ko preberem, da kaj takega res obstaja. Stara si 17 let, še eno leto in boš polnoletna. Super je , da želiš stvari rešiti. Na internetu je kar nekaj telefonov za samopomoč. Kliči, vprašuj, nekje boš našla nekoga, kjer se boš lahko odprla. Pripada ti pravica do obiska psihologa , psihiatra.
Uči se, da končaš srednjo šolo. Delaj preko študenta, preseli se v drug kraj.
Držim pesti, da boš močna in znala rešti težave in se postaviti na svoje noge. Žal od družine podpore ne boš dobila.

Odsla na csd, prisli so kriminalisti, naredili zapisnik, odsla sem v krizni center. Starsi niso odreagirali pravilno, ko so izvedeli za stvar, za spolno zlorabo, so rekli da nisem ravnala prav, ne meni ker me je bilo strah se soociti z ocetom ampak mojemu fantu ki mu je pokazal kopijo zapisnika. Pocutim se kot da starsev ne poznam, dobila sto in en sms da ce ju imam rada naj pridem domov, ce sta tak slaba starsa da si tega ne zasluzita. Noben ni rekel nic v smislu da mu je zal za to kar se je zgodilo, celo iz drugega telefona sfa mi pisala sms da je policija tu in da moram domov, ampak so mi na csdju rekli da me policija krije. Grozno se pocutim, obcutek mam kot da sem ravnala narobe, vseeno pa se pocutim nekako lazjo, zmedena sem bolj kot kadarkoli.

Meni pa se to zdi grozno, da ti noben ni rekel, da mu je žal. Da si zmedena in se počutiš grozno, je v takih okoliščinah normalno. Bo bolje, drugale, lepše, samo ne odnehat se borit za svojo svobodo.

Ravnala si zelo pogumno in zrelo – marsikateri odrasel človek ne zmore takšne odločenosti. Hkrati je tudi super, da si to storila pred polnoletnostjo, ker bodo zdaj večino drugi naredili namesto tebe in ti zelo pomagali, ko si enkrat polnoleten, si pa bolj odvisen od sebe in lastnih moči (in v primeru zlorabe jih verjetno ni na pretek).
Ne, starši so se odzvali zelo čudno in hkrati povprečno – jim je pač več do tega, kaj si mislijo sosedje kot do tega, da bi se situacija razrešila. Prijava kaznivega dejanja, kar si storila ti, nima zveze s tvojimi čustvi do njih. A če bi te stric npr. hotel umoriti in bi te hudo poškodoval, a bi to tudi pometla pod preprogo in te obsojala, če bi ga prijavila? Pa je spolna zloraba verjetno še hujša. Ampak veš kaj, mogoče jo je predelati in živeti naprej.
Strokovno podporo in pogovor lahko dobiš tudi na SOS telefonu za žrtve nasilja, Ženska svetovalnica, mogoče še pri kateri nevladni organizaciji. Imajo tudi brezplačno telefonsko, kamor lahko pokličeš.

Bivanje v kriznem centru je omejeno. Če starši strica ne bodo vrgli iz hiše oz. ne bo šel v pripor do sojenja, zahtevaj, da bivaš v internatu ali v stanovanjski skupnosti – do konca srednje šole. Ne vem, ali lahko kot mladoletnica živiš v varni hiši (imata jo tako SOS Telefon kot Varna hiša). Greš lahko za vikend kam drugam kot domov (ker v internatu za vikende ne smeš ostajati) – kakšna teta, s katero se dobro razumeš, stari starši?

Ko boš polnoletna, se finančna plat zgodbe sicer malo spremeni, ampak zdaj je najpomembnejše, da si urediš življenje za naslednjih nekaj mesecev.

Na jok mi gre go to berem,

pa le ostani v šoli, razmisli tudi o izbiri študija.

Lep pozdrav

To! Zdaj si naredila nekaj dobrega zase,
Postavi si cilje in jih zasleduj, stare travme predelaj in pospravi.
Predvsem pa izkoristi vse možnosti, ki ti jih nudi država, da se postaviš na noge in greš v življenju naprej.
Kapo dol za pogum!