kako naj se spremenim

S partnerjev sva skupaj že pet let, sedaj sem dobila še službo (on jo tudi ima, večinoma ima tak urnik, da je v službi) in imam zelo malo prostega časa. V prostem času pa naj bi po njegovo pisala magistrsko nalogo in delala izpit za avto. Torej: 0 prostega časa. Če sva en dan skupaj (torej, da sva oba na isti dan prosta), se vedno skregava zato, ker jaz še nimam narejene magistrske naloge in izpita za avto. Že med tednom se veselim, da bova en dan skupaj, potem pa takoj pomislim, le kdaj mi bo spet omenil, če sem naredila nalogo. In tako gre cel dan v nič, sem slabe volje, ker moram pisat to butasto nalogo, ki ni nič od nič, in mi ne bo nič prinesla, razen mir v hiši. Nimam niti motivacije za pisanje, razen to, da mi on ne bi več najedal. Razmišljam, kaj bo problem potem, ko bom naredila nalogo in izpit za avto. Zato ker on išče probleme, ne jaz. Jaz sem se preselila h njemu, zamenjala naslov, osebno, vse, še službo sem si tu našla. In on misli, da je enostavno meni kar it. Ne ni mi enostavno odnest 15 ton robe in kar odit nazaj h staršem.
Večkrat razmišljam, kako je lepo kolegicam, ki so brez službe, so pri starših, doma pomagajo, in pač čakajo, da bo kaj padlo z neba. Isto zaključujejo nalogo tako kot jaz, le da so brezposelne in pri starših (brez partnerja). Jaz hodim delat za minimalca, da ne bo pomote.
Vedno bolj ugotavljam, da so bila študentska leta najlepša, bivala sem v študentu, sicer sem bolj samotarka, bila sem v tisti svoji mali sobici in sem lahko gledala serije ali filme, pa še vedno mi je ostal čas za študij. Imela sem štipendijo, in čeprav je bila nizka, mi je bilo všeč, da si lahko sama kupim za os. higieno, hrano itd.
Sedaj pa živiva itak pri tašči in ona vse kupi in skuha. Imamo eno gospodinjstvo. Oba prispevava denarno. Samo to meni ni to to. Jaz bi rada sama kupila futr. Enkrat sem ga kupila, pa je bil cel halo, da sem preveč kupila in da futr tašča kupuje.

Za tebe kuha pa pere tašča, zanj pa mamica. Tako kot pa pišeš pa se on do tebe obnaša kot do enga svojga otrokamm ki ga mora vzgajat.
Ne moreš se spremenit, če se sama ne želiš.
Mislim, da se morata pogovort, kako si predstavljata življenje v prihodnje. Zdaj ugibam: Če bo šlo tako naprej, te bo forsiral, da opraviš magistrsko in izpit za avto. Potem pa bo že počas čas za poroko in otroke. In boste happy family ever after po njegovem okusu, živela pri tašči oziroma pri njegovi mamici, ki bo verjetno še naprej skrbela za svojega sinka. Ali je to tudi po tvojem? (pa da ne bom posploševal – nekaj je, če živiš v isti hiši s starši in ima vsak svoje gospodinjstvo in se ena generacija ne vtika v drugo ali pa skupno gospodinjstvo, kjer se gre za eno veliko družino; nekje po svetu živijo tako, samo odvisno kako komu odgovarja) To se vprašaj in ne razmišljaj o “tegobah” selitve in menjanju osebne, to pa je res najmanj proti celemu življenju pred tabo. Če si ne predstavljaš takega življenja, razmisli zakaj si še z njim. A ima mogoče plan it kdaj na svoje, da bosta imela svoje gospodinjstvo itd?
Sicer to ni slaba, da narediš magistrsko in izpit za avto, sploh izpit je prednost. Ampak če že zdaj nista nič skupaj… ne vem, ti sama najbolj veš, kaj ti ustreza in kaj ne in če se hočeš spremenit. Če se ne želiš in se boš na silo, bo enkrat to vse butnilo ven iz tebe, ko boš le še senca same sebe.
Za ene pridejo najlepša leta po 40tem…

Edina stvar, ki jo rabiš tukaj spremeniti je tvoj osebni status, da iz vezane postaneš samska oseba. Naletela si na tipa, ki ti piše scenarij tvojega življenja, hkrati pa ne upošteva tvojih želj in potreb, še najmanj tvojo svobodo. Mali Napoleon od katerega sedaj lahko še pobegneš, saj nimata skupnega premoženja in otrok. Naj te čustva ne slepijo, kajti čustva so slepilo. Najboljša ideja je, da kar v naslednjih dneh spakiraš in greš živet k svojim staršem, brez da bi razmišljala o tem kaj vse se bo spremenilo.

Gre se za to, da bom oboje naredila. Samo pač, ko bo. Cel teden sem čakala na ta dan in sedaj je uničen. Ura je 2 popoldan in jaz sem trmasta. Že pol dneva je šlo mimo brez veze. Pa naj gre še pol! Potem pa tuš in spanje. Jutri pa služba. Boljše, da se ne veselim več prostih dni.

Zakaj si z njim?
Iskreno, napiši sama pluse, zakaj si s tem človekom?
Potem dojami tole:
Z nekom smo, da nam je prijetno, da se počutimo DOBRO (pomeni da smo SPREJETI, ljubljeni, nas spoštujejo v celoti, si ŽELIJO BITI z nami) takšni kot smo v tistem trenutku.
In seveda obratno, enako velja zate zanj.
Partnerstvo naj bi gradilo in podpiralo. Torej naredilo, vzpodbujalo iz drug drugega še boljšega tebe, in v hudih trenutkih, da bi bilo varno zavetje in podpora, da bi te hude čase čimbolj uspešno s SKUPNIMI močmi prerasli ali rešili.
Vse kar je MANJ od tega, NI VREDNO partnerstvo.
Vse kar je manj od tega, človek lahko dela in naredi SAM veliko BOLJE in uspešneje.

Partnerstvo pomeni, da smo si všeč v kompletu s partnerjem, drug drugega spoštujeva, sprejemava v vsej njegovi in svoji ter najini drugačnosti, znava tolerirat tudi stvari, ki nam niso ravno najbolj všeč, ŽELIVA bit drug z drugim, znava in imava ŽELJO po komunikaciji. Ni nama vseeno, kako se počuti drug.

Lepo napisano, podpiram.

Najbolje, da se ne veseliš več življenja. Bo to vredu? Začni razmišljat kaj te veže na trenutnega tipa, kajti zunaj je veliko odličnih fantov brez deklet, ki bi ti lahko dali kaj več od skisanih dni in očitkov česa vsega nimaš. Da ne boš potem pri petdesetih ugotovila, da si celo življenje namenila le drugim, na koncu pa še zbolela in prej umrla.

Kaj pri 26 še nimaš lastnega izpita? a si otrok da te mora starš prevažat? Tvoj ima čisto prav da to zahteva, ne morem verjet da se sploh sprašuješ

Ti bi se rada obnašala odraslo pa zato nimaš nobenih pogojev. Tvoj partner to ve, zato se tako obnaša do tebe. V red se spravi že enkrat.

In kdo si ti, da ji soliš pamet? Odraslost se ne meri z vozniškim izpitom, niti s stopnjo izobrazbe. Poznam ljudi z doktorskim nazivom, ki so nesposobni za življenje. Njen partner ni sposoben voziti enakopravne zveze, kjer imata obadva enake pravice. Če pa je tebi avtorica tega posta všeč, da ti tvoj mlati fasado, pa je to tvoj problem in ne vsiljuj tega drugim.