kriza ali kaj mi dogaja

Sem družaben tip ženske, poročena, z družino, hišo, svobodo – a vseeno nisem zadovoljna. Odšla bi nekam, bila bi sama, večino časa so mi vsi odveč. Skrbim za dom, družino, ampak ker moram, ne ker bi me to izpolnjevalo, blazno osrečilo. Družina – me prav tako vzame za samoumevno. Kot da mi je dolžnost skrbeti za njih. Tudi od partnerja nikoli nobene pozitivne besede, potrditve, pohvale.. Že dolgo smo, ker pač smo skupaj, ker nihče ne odide, ker ni poguma, niti dovolj sredstev. Naša življenja niso popolna, čuti se v zraku, a vendar – nihče ne zmore prekiniti.
Iskala sem stanovanje – ne zmorem si ga privoščiti finančno. Mož ima večje dohodke, bi zmogel bolje, a vem, da mu niti predlagati ne morem da bi se odselil, ker se ne bi (zakaj pa, saj mu nič ne manjka).
Skratka – ne vidim se več v zakonu, želela bi oditi, pa ne zmorem, kajti vem, da mi ne bi zneslo finančno, da bi zmogla živeti, plačevati najemnino ter stroške.
Naj torej trpim ter se psihično ubijam, drugega žal ni možno. Kako preživite sami, z minimalcem od minimalca

Res nevem kako si ženske predstavljate življenje. Ste imele iste mame? Verjetno ne, so pa pojamrale da boste videle kako bo ko boste velike.