Menite, da sem dobila kar sem iskala?

Moja zgodba je naslednja:” Poročena sva bila 25 let, imava tri otroke. Danes, ko gledam nazaj mi je žal, vendar ne vem ali je vse breme na moji strani. Žalostna sem, stara in zagrenjena. Moj bivši mož je lep moški, jaz sem bila vedno bolj staromodna, nič si nisem privoščila, od staršev, predvsem očeta sem bila zafrustrirana, zato nikoli nisem poudarjala svoje ženskosti. Tudi zredila sem se nekoliko med nosečnostjo. Mož mi je bil kljub mojemu izgledu ves čas zvest, me spodbujal k aktivnostim, pomagal pri vzgoji otrok, jih vodil ven, se z njimi igral, hodil v službo. jaz sem ostala doma, ker me je bilo strah okolice, ocenjevanja. Ves čas sem se ukvarjala s svojimi starši, vedno sem jih postavljala na prvo mesto. Mož se je trudil, da bi se začela spreminjat, pa nekako ni šlo. Nisem mu dovolila do sebe, ni bilo objemov, poljubov, še manj seksa, čeprav se je tudi tu trudil in bil vesel vsake moje sprostitve z njim. Zelo sem bila ljubosumna, v vsaki sem videla tekmico, kar sem mu tudi povedala. Tako se je vleklo celih 25 let, sicer smo pa bili ljubeča družina, razen midva, to je bilo bolj partnerstvo zaradi otrok, staršev, okolice. Nekega dne, ko nisva že dve leti niti dotaknila je spoznal novo žensko, ki ga kolikor lahko vidim s slik na fb ju ljubi. Tudi otroci, ki so z njima v stiku pravijo, da se super razumeta, da se objemata kot dva najstnika. Da ga ona ima res rada. Jaz sem ob tem zagrenjena, ker sem ugotovila, da sem zamudila 25 let, ko bi lahko bila ljubljena, če bi le želela. Da mi je podaril 25 let, jaz pa njemu hlad in občutke krivde. Po izčrpni terapevtski pomoči sem uvidela, da sem sama kriva za zapravljenih svojih in njegovih 25 let. Kakšno je vaše mnenje? Ali je res potrebno, da traja tako dolgo, da spoznamo, da nismo za skupaj, oz., da nismo primerni za partnerstvo?

Ne, nisi dobila, kar si iskala. Samo nisi znala dati, kar je iskal on.
Jaz sem naredila podobno napako z otroki. Bila sem hladna mama, zdaj pa imam otroke s resnimi težavami. Sem se pa naučila iz tega.
Ločitev sem jaz želela, zdaj z otroki gradimo nove odnose. In jaz počasi spoznavam, da si želim tudi partnerja. Samo resno drugačnega kot je bil moj mož.

Pusti krivdo za seboj. In obžalovanja. Nauči se nekaj iz te 25-letne napake, da je ne boš ponovila. Najprej boš morala imeti rada sebe, da boš lahko imela še koga drugega.

Drži se.

Hvala za odgovor. Tudi vam želim vse dobro z otroki. Moram pa še to dodati, mož mi je po ločitvi vse pustil, avto, hišo, kredit odplačuje sam, ker jaz nisem delala. Sedaj delam. Njegova nova partnerka ga je v bistvu rešila gotovega propada, saj ob ločitvi razen najinega skupnega kredita ni imel nič, vse je moral na novo začeti. Ona mu pomaga vsa mesec, najini otroci gostujejo brezplačno na njenem vikendu. Kaj je z menoj, da sem uživala, ko sem ga ob ločitvi gledala kako se utaplja v dolgovih. Želela sem, da propade, čeprav je bil vedno dober oče in mož. Tu je moj občutek krivde še hujši. Kakšen človek sploh sem?

Si prišla do spoznanja in sedaj imaš priložnost da kaj narediš na sebi. Imamo boljše in slabše privzgojene vzorce, na nas pa je, kako se znamo z njimi spopasti.
Očitno si rabila neko šok terapijo, da si se poglobila vase, da si začela premišljevati, kaj je prav in kaj narobe. Sama pa veš, da brez njegovega odhoda do tega nebi prišlo in bi v enakem ali pa še slabšem ritmu živela nadaljna leta.
Le brez obžalovanja pogumno naprej.

Sicer malo čudna zgodba, ki ji ne verjamem 100%. Zato samo odgovor. Nisi dobila, kar si iskala – bi dobila, če bi te mož brcnil na cesto.

Saj ravno to je, da zgodba zgleda čisto neverjetna, ampak žal je resnična. Najbrž si zaslužim brco. To sem spoznala šele sedaj, ko sem vse predelala s terapevtko. Veliko prepozno. Svoje travme sem gojila tako dolgo, da sem vzela sebi in njemu veliko let življenja. Čeprav vem, da sem sama kriva, mi je šele danes težko. Vidim, da ljubezen ni to, kar se nam morda samo zdi. Brca bi mi koristila, ja, že zdavnaj.