Žena se me izogiba….

Spoštova vseveda druščina….
Evo moj problem. Z ženo se poznava sedem let. Krasni spomini in odnos. Tudi seksualno. Včasih je nisem dohajal. Življenje je teklo naprej, rodil se nama je krasen sin, seksualno življenje je po porodu malo upešalo kar je normalno a sva ga kmalu vrnila v stare tirnice in čez dobri dve leti se nama je rodila še prekrasna hči. Vmes sva se zaradi češnjice odnosa poročila. Letos sva imela štiri leta. Sam k odnosu mislim, da pripomorem veliko…od prvega dne najine skupne poti za kuhanje večinoma skrbim jaz, od prvega dne skrbim za oba otroka. Igra, učenje, tuširanje, spanje. Vse to otroka želita, da opravim jaz. Posoda in pranje perila sta izključno moje opravilo. Žena pa perilo zloži in sortira po sobah. Zjutraj sem pač že po naravi zaspanko in vstajam zadnji. No deloma tudi zato, ker ko drugi odidejo spat mene še čaka pospravljanje, posoda in perilo. Lansko leto smo se preselili v 60 let staro hišo mojih starih staršev. Treba jo je bilo temeljito prenoviti in še ni končano. Razbijanje, malarija, zidanje, keramika, okolica, skratka še in še in vse večinoma sam. Do danes še nisem potreboval mojstra, ki bi ga plačal. Vmes sem imel čas tako za otroke kot za ženo. Z ženo se razumeva odlično problem pa je nanino seksualno živlnenje ki je skoraj čisto zamrlo. Včasih 1x na 14 dni, včasih 1x na 3 tedne, največkrat pa kar 1x na mesec. Kljub mojemu prigovarjanju, da jo imam še vedno rad, da mi je še bolj sexy kot prvi dan, da do nje čutim več kot sem in to tudi pokažem z njene strani ni nič. Oba sva v službah…otroke imava čez teden 3 do 4 ure na dan. Ostalo je pač služba, opravki, pot…Ona nima neke fizičcno naporne službe včasih bolj psihicno pa se to ne vsak dan. In ko pritisnem na njo dobim pod nos sem kronično utrujena kaj naj. Ok tudi to razumem. Se dogovoriva danes pa bo…greva v posteljo…vemo kako gre…bozanje…daj tu, daj tam in zaspi. En dan, drug dan, tretji dan…..
Smo dovolj pametni za kakšen nasvvet kaj lahko še naredim….

Težko je komentirati od daleč, ampak nekaj možnosti (če izključimo možnost, da je v igri drugi moški, o tem se bodo zagotovo razpisali ostali na forumu):

– „rekapitulacija življenja“: morda je delala rekapitulacijo življenja in ugotovila „da je to to“, da je ne čaka več nič novega, razburljivega. Mogoče se to – glede na to, kar si napisal – zdi zelo nehvaležno, arogantno ipd., ampak vsak v življenju rabi „adrenalin“ in če misli, da je „ujeta“ v neki službi, ki ji ni (več) izziv, motivacija in se tudi doma vrne v neko rutino, lahko človeka to precej potre. Domnevam, da ste zdaj več doma in več denarja namenjate za obnovo hiše… Hiše so eno tako „prekletstvo“ in človeka počasi in neopazno „požrejo“. Pojdita kdaj na kakšen izlet, krajši dopust (po možnosti sama). Skratka, zamenjata – vsaj občasno – okolje.
– za kronično utrujenost ipd. so vzroki lahko tudi zdravstveni: za veliko žensk se tam okrog 35.leta začnejo težave s ščitnico in/ali drugimi hormoni. Hormonska kontracepcija je tudi bittch in slabo vpliva tudi na libido…
– glede seksa: ne pritiskaj nanjo (tudi s kakšnimi šalami, dovtipi ne), ker bo to razumela kot „teženje“ in seks kot dolžnost, „opravek“ in bo samo še slabše (raje uporabi roko).
– skratka: mislim, da je nekaj načelo njeno samozavest, samopodobo in posledice se kažejo tudi na slabšem seksualnem življenju. Nič ne pomaga, če ji ti govoriš, da jo imaš še vedno rad in da ti je še bolj sexy kot prvi dan… če je njena „resnica“ drugačna.

Sem že mislila, da je moj to napisal.
Kaj naj ti rečem? Sicer je za nama kar dosti več let partnerstva in skupnega življenja, on dela samo svoje delo, vse ostalo, zraven moje službe naredim jaz.
Sexava nekje isto kot vidva. Pa veš zakaj? Ker mi ni. Pa ni drugega moškega v igri, ker res ne vem kje bi imela čas še zanj, ampak enostavno mi ni ali pa se mi ne da. Minila je tista sexualna privlačnost, ko sem postala mokra, ko se me je samo dotaknil in je sex zame isto, kot da bi recimo morala hodit na pilates (še nikoli bila, pa nikoli ne bom šla).
Imam ga rada, še vedno mi je lep, postaven ampak mi pa ni za sexat z njim. Raje pogledam kak dober film in potem zaspim. Eto. Čisto po resnici.

Nekaj sem še pozabila. Sem 20 let starejša, kot sem bila, ko sva se spoznala (dokaj mlada).
Tempo, ki ga furamo zraven 2 šoloobveznih otrok je pač takšen kot pri večini. In zvečer priznam, bi od vsega celodnevnega hrupa, rada samo mir. Ne fizično in ne psihično nisem primerljiva z dnem, ko sva se spoznala. Leta naredijo svoje in bi mi dosti več pomenilo, če bi me zvečer objel iz ljubezni, kot pa zato, ker bi spet rad sexal. To mi manjka.
In potem sem najbolj srečna, ko dobim menstruacijo……..

Problem ni seks ali manjko objemov, ampak to, da ne komunicirata. Ne vem, ali sploh kdaj sta ali nista, vendar brez komunikacije je čisto razumljivo, da tebi ni do nekega rutiniranega nabijanja in njemu popolnoma razumljivo ni do nekega objema iz ljubezni.
Ne moreš iz ljubezni, srčno objet nekoga, ki ti je odtujen, lahko seveda tko fejkarsko, btw, ampak sama veš da to ni to. Enako seks, je totalno brezvezen, z nekom, ki tam ni prisoten, ampak je samo njegovo brezvoljno telo.
To je začaran krog in krivit drug drugega, v smislu, če bi me kdaj objel ali če bi ji bilo kdaj vsaj malo do seksa, bi potem bilo vse super, je laganje samemu sebi, prazna tolažba za izogib osnovnemu problemu.
Osnovni problem pa je, da sta oba odtujena drug od drugega.
In rešitev za ponovno zbliževanje je komunikacija, skupna dejanja (prosti čas, kakšen hobi), humor.
Enako kot pri najboljših prijateljih.
V osnovi mora bit za to obojestranski interes.
Seveda je vse oz.bo vse toliko bolj težko, kot pri sklepanju prijateljstva, če so med vama nikoli razrešene, pokopane zamere drug do drugega (kaj kdo je ali ni za drugega naredil ipd.).
V takem primeru morda lahko pomaga tudi tretja, strokovna oseba, ki je čustveno nevpletena in lahko usmerja potek (da čustveno ne zapadeta v slepo ulico) vajine komunikacije objektivno v konstruktivno smer.
Dokler ne bosta drug drugemu prijatelja, tudi partnerstav ne bo, tudi seksa in objema iz ljubezni, ne.

Najina komunikacija je dejansko zelo dobra. Delava skupaj, imava torej svojo firmo, tako da imava napram nekaterim parom zelo dosti časa, da se pogovarjava o različnih stvareh, ki celo niso povezane z delom. Če naju kdo gleda, verjetno ne bi verjel, da sva v posteljnih aktivnostih skoraj na nuli.
In koliko slišim in debatiram s kolegicami, je pri vseh isto. Meni pač sex ne pomeni nič posebnega, je lušno ko nama rata, ni pa tako, da bi si ga želela vsak dan. Pri njemu pa je seveda ravno obratno. On pa bi. Vsak dan. Ne da se mi.
Moraš bit prisoten…v celoti. In pač ne morem bit, ker je v celem dnevu toliko zunanjih dejavnikov, ki me psihično in fizično izčrpajo. Rabim počitek. Samo to.
In kaj naj potem pri svetovalcu? Odkrivamo toplo vodo? Iščemo vzroke iz otroštva? Vzroke v problemih, ki sva jih v teh letih imela (nič kaj hudega seveda).

Se mi zdi, da se počasi spreminjam v introvertirano osebo, saj po večurnem stiku z ljudmi rabim vsaj 1 uro samote, da se spravim k sebi in spet funkcioniram za naslednjo “skupino”.

Ne rečem, da je prav, res pa je, da sem pa dovolj stara in da si zaslužim živeti tako kot meni paše, ne pa tako, kot je kao sprejemljivo za družbo. Vedno več raje delam na sebi in s sabo.
Tako da najprej jaz, nato pa otroka. Vem, da bi moral bit partner na prvem mestu, ampak vse vemo, da se to ne more zgodit.
Evo. Malo sem skrenla. Se opravičujem.

Ni tako komplicirano.
Fajn je, da “delaš na sebi”, še bolj fajn je, da to tudi lahko deliš z njim.
Ugotovi koliko sta bila kompatibilna seksualno na začtku.
Ker če sta bila, potem je definitivno med vama odtujenost.
Če nisita, pa nekdo od vaju ni bil iskren, ampak se je prilagajal drugemu. Ponavadi vemo zakaj; ali iz strahu pred zapustitvijo ali pa zaradi drugih “skritih” namenov iz ozadja (če se bom “prilagodila” in delala da obožujem seks z nji, ga bom “ujela”).

V kateremkoli primeru, je tvoja doložnost do sebe, da ugotoviš, kdo si, kaj si, in zbereš pogum, ter odkrito poveš zakaj “ti ni do tega” oz.kaj bi rada in zakaj.

Dokler TAKŠNEGA pogovora nista sposobna, bo tako kot je. In to kar je, ni ravno to, ane?

Ko ženska laže moškemu, da je utrujena za sex, takrat napoči čas, da se moški ozre čez ramo.

Tema mi ne da miru še od dneva, ko si jo objavil na starševskem čveku. Kako je mogoče, da se po toliko letih, ob krasni družini, partnerja ne najdeta več. Od kod naveličanost, pomanjkanje strasti (do česarkoli, v bistvu, ne le v spolnosti), energije, zasičenost, zdolgočasenost, vdaja v odnos/sistem/prazen nič.

In ko razmišljam, zakaj se moški ne dotakne (več) svoje ženske… se mi porajajo sami sila površinski odgovori. Vedno se najprej usedam na videz in poskušam razumeti. Sprejmem, ok, ni mu več vizualno tako všeč kot takrat, ko je bila mlajša. Morda se je preveč zanemarila, premalo se neguje, ni mu všeč njeno staranje, motijo ga “poporodni ostanki”, gnusi se mu zgaranost. Pa nekako ne pridem skozi. Z njo je že vrsto let, pozna vse njene poteze, tiste malenkosti, v katere se je zaljubil v mladosti (način pogleda, gib, iskrivost) v starosti ostajajo, še vedno jih zagleda v njej… in če že je to razlog, kako to, da se ne narajca vsaj zunaj doma (ob vseh teh mamljivih vizualnih dražljajih) in jo doma uporabi vsaj zato, ker je pač pri roki, na voljo? 🙂 Morda je pa preveč tečna, mu psihično najeda. Kaj pa, če mu ne? Potem je zagotovo predolgočasna zanj, morda ga prav s tem, da ne išče razlogov za prepir, ne kuri dovolj? Kaj pa, če je samo utrujen? Naveličan življenja, dnevnih rutin, službenih obveznosti, družbenih pričakovanj? Kaj, če si mora le spočiti? Zakaj se odklaplja? Je res tako utrujen od življenja?

In potem preberem tvoj prispevek in vidim, da je mogoče… da se moški še želi dotakniti svoje ženske… in na drugi strani ženska, ki si teh dotikov ne želi, ji je zanje vseeno, moški samoumeven.

Iz tvojega pisanja kar veje neka energija, volja do življenja, nič ti ni zares težko. Tako lepo skrbiš za svojo družino. Ženo razbremenjuješ gospodinjskih del, pričakuješ, da bo potem imela več energije, pa je utrujena še bolj.

Imam nekaj vprašanj, rada bi bolj podrobno razumela vajino situacijo, če ti ne bo odveč odgovoriti… sicer pa le razmišljam.

Ti nisi nič utrujen? Od službe? Ti gre kdaj na živce, da ti gospodinjenje vzame toliko časa? Iskreno?

Mislim, da se ne gre toliko za željo otrok. Le navajena sta, da vse to opraviš ti 🙂 Sicer ne vem koliko sta otroka stara, a pričakovala bi, da (sčasoma) prevzameta večji del gospodinjskih opravil – pospravljanje posode, zlaganje perila (tudi pometanje ali sesanje, brisanje prahu, zakaj ne?). Svoje perilo si v svoji sobi lahko razdelita, pospravita sama (sicer bo terjalo več energije/časa na začetku, da se navadita, a potem ne bosta potrebovala več pomoči, le še občasno kontrolo).
Na tvojem mestu, bi si z ženo razdelila večerno rutino z otroki, rotirala dneve, včasih ti, včasih ona (saj to ne pomeni, da na koncu ne prideš še ti poljubčkat otrok za lahko noč, če bi to pogrešal 🙂 Tiste dni, ko je žena z otrokoma zvečer, ti prevzameš posodo, perilo, ko si ti z otroki, to prevzame ona. Saj na začetku se bosta morda uprla spremembi, malo izsiljevala, a če se bosta popustila, bo to za vaju fajn.

Ker ko je človek psihično utrujen od službe… fizično delo dejansko sprošča. In povezovanje s svojimi otroki, pa čeprav se na prvi pogled občuti kot napor (in ja, saj od celodnevne utrujenosti te lahko včasih zmanjka ob branju zgodbice zvečer, nobena katastrofa ni to:), v bistvu notranje bogati.

Morda bo potem žena bolj začutila svoje mesto znotraj družine, ko bo razbremenjena manj. Pa še več priložnosti bo za majhna nagajanja tekom popoldneva, večera… saj se jo dotikaš tako mimogrede, kajne? saj ne hodita drug mimo drugega kot tujca. Jo pobožaš po zadnjici mimogrede ali vsaj po hrbtu, se kdaj malo obregneš nanjo, jo primeš za pas, boke potegneš k sebi po poljub, tko čisto slučajno, ker je pač trenutna priložnost takšna 🙂

Ker sama kronične utrujenosti, v nasprotju s tabo, ne razumem. Vsi starši smo kronično utrujeni, največkrat na račun spanja in prelaganja želja na kasnejši čas, ko bo bodo otroci starejši. To še ne pomeni, da se vdamo, nehamo živeti.

Se uspe s čim sprostiti po psihično naporni službi? Kaj jo sprošča?
Če potrebuje sprostitev zunaj doma (gibanje, ki ne vključuje otrok ali kaj podobnega), naj si to vzame, na določene dneve ona, medtem si ti z otroki, na določene dneve ti, pa je z njimi ona. Dogovarjajta se. Glede delitve del, organizacije časa, se splača dogovarjati. Sicer je sitno, ko druga stran ne želi sodelovati, a kot razbiram, z ženo nimata težav pri tem.

Bistveno bolj se splača dogovarjati glede del kot glede spolnosti 🙂 Ker željo začutiš, vznemirjenje traja, to ni nekaj za kar se zgolj dogovoriš 🙂 in s svojo željo lahko vzpodbudiš partnerja… večkrat… čeprav vem, da so zavrnitve zoprne, neprijetne in se jih ščasoma vsi naveličamo, tisti občutek teženja pač ni najbolj prijeten, razumem. Včasih se splača iti tudi malo preko zavrnitve in si druga stran trenutek kasneje, v strasti, premisli 🙂 Če zvečer zaspi v trenutku zaradi utrujenosti, zjutraj pa ti rad poležiš, so še drobni trenutki tekom popoldneva, ko sta morda za moment brez otrok in jo potegneš v kopalnico 🙂 ali pa zbudiš sredi noči 🙂 ne vem.. težko razumem, da je lahko nekdo preutrujen za spolnost, saj seks kot takšen predvsem sprošča, ni to nek hud maratonski napor 🙂 sploh ob otrocih, če nimata časa, pač nek napor to ni. Je pa nekaj drugega, če partnerja ne želiš spustiti k sebi, ker si v bistvu ne želiš njegove bližine. Da si ne želiš intime z njim, ker si ne želiš, da bi ti bil blizu. Je drugače, če se gre za lenobo 🙂 ali za zamere…

Sicer pa vedno bolj razumem hendikep nas, ki veliko stvari nekako razumemo in ki nam nič ni težko, ki smo takšni kot ti, avtor. Mislim, da kolerični s tem nimajo težav. Morda mirne mimozice pač ne rajcamo tolk 🙂

Pozdravljeni

Mene pa nekaj zanima – odgovore pričakujem predvsem od žensk iz prve roke 🙂

Imam starejšo partnerico (62), s katero sva skupaj 15 let. Še vedno jo ljubim in si je želim, vendar mi je nekak po 60-em letu dala vedeti, da je že “stara” in jo spolni odnosi bolijo ker je nožnica suha. Pomagava si z lubrikantom, vendar se še kar na veliko izogiba. Se počutim kar odrinjenega. Spat hodi za mano, prav tako vstaja za mano.
Od kar sva skupaj mi še na pamet ni prišlo, da bi jo prevaral.

Torej – od žensk pričakujem odgovore pri kakšni starosti se dejansko začnejo pojavljati taki problemi. Koliko ste dame stare in če še vedno uživate v seksu?

Si ne predstavljam, da bi opri mojih letih (56) ostal “na suhem”. Kaj narediti?