Partnerstvo na daljavo

Ojla, sem ena izmed ločenk, z novim partnerjem, ki že nekaj let živiva v razmerju na daljavo. Nekajkrat na teden se videvava, vsak ima svoje stanovanje, vsak svoje stroške in svoje že odrasle otroke , starše .
Oba zaposlena. Zanima me,ali je še kdo v taki situaciji in kako shajate. Sva pa oba dohitela abrahama.

Pozdravljena, nisi edina. Tudi sama imam podobno. Ovdovela pri 42 letih, otroka stara takrat 12 in 13 let. Po letu in pol spoznala ločenca, ki živi v 100 km oddaljenem kraju. Njegova hči je bila takrat srednješolka in je živela s svojo mamo. Oba vsak s svojo solidno službo v svojem kraju, jaz v hiši, ki sva jo zgradila s pokojnim možem, on v skupni hiši z ločenimi stanovanji s starši in sestrino družino.
V začetku, ko ne veš, ali bo zveza sploh obstala, mi je bilo zgolj dobivanje na zmenkih dovolj. Kasneje sem si neko obdobje močno razbijala glavo, kako naj združim pravzaprav nezdružljive stvari. Vsakodnevna vožnja po službi je enostavno neizvedljiva, če želiš dostojno poskrbeti za otroke in ostale stvari doma. Službo bi takrat sicer oba lahko dobila ali on v mojem kraju ali jaz v njegovem, vendar bi se v svoji branži morala postavit spet na dno hierarhične lestvice (tudi triizmensko delo), kar nobenemu od naju ni dišalo. V zrelih letih ne rineš več z glavo skozi zid in ne moreš mislit samo nase. Otroka sta želela ostati v isti šoli med prijatelji, ki jih poznata in sorodniki, ki jih imata rada. Po izgubi očeta, se mi je zdelo , da jima ne morem vzeti še tega.
Situacijo sem, takšno kakršna pač je, enostavno sprejela. Sem pa morala precej pospravit po lastni glavi in umaknit vsa idealistična pričakovanja, da bomo živeli skupaj tako kot sem v zakonu.
Voziva se, med tednom kdaj jaz k njemu, za vikend on k meni, dopuste preživljamo skupaj. Pomagava si v vsem od kuhanja, razvažanja otrok (ki so medtem odrasli), prenavljanja hiše pri meni ali pri njemu, vsakodnevno se slišiva, tudi večkrat. Imava ločene finance, on pri meni ne financira stvari, jaz pri njemu ne…Pridejo trenutki, ko bi rada videla, da je fizično tukaj in ga pogrešam, včasih po kakšnem dopustu naprimer, pa tudi čisto prav pride, ko gre domov in se sama lahko zapeljem k prijateljicam ali staršem..
Če ti človek ustreza in če čutiš, da je tvoje življenje boljše z njim, kot brez njega, potem se da.

To je pa zelo lepo slišati. Samo pri nama je problem, ker želi, da živim na njegovem naslovu.

Razumem. Konec koncev, zakaj pa ne, če ga imaš rada. Ti si edina, ki ve, koliko bi ti takšna selitev ustrezala, pa naj bo zaradi službe ali česarkoli že.
Kot zrela in izkušena ženska si pa le pusti izhod v sili, kamor boš šla, če se zveza ne bo obnesla. Lahko se jutri smrtno ponesreči in tam pri njem ni čisto nič tvojega. Pri financah se splača dobro razmislit kako in kaj. Srečno.

Hvala in hvala za prijazne besede. Včasih rabimo prav to. Prijaznost.

Meni pa takšna ureditev ni okej, zelo mi je naporno, na svojem domu sem za vse sama, kar sem bila sicer tudi prej, vendar sem vsaj imela čas. Zdaj ga nimam in potem počasi postaja vidno zanemarjeno …
Poleg tega imava oba še starše, za katere je treba poskrbeti, za moje malo manj, njegova mama pa je popolnoma odvisna od tuje pomoči. Ne vem, koliko časa bom še zdržala, čeprav je drugače zelo dober partner in sem čisto nora nanj. Rada bi, da skupaj gradiva, da sva lahko drug drugemu v pomoč in oporo, ne da nama je zaradi zveze še dodatno naporno zaradi večnega prilagajanja.
Otroci so sicer še študenti, vendar niso ovira za selitev. Prav tako ne službe. Problem je, ker nimava dovolj denarja za najem ali da bi otrokom plačala študentske sobe, hkrati pa nihče nima dovolj velikega stanovanja za toliko odraslih ljudi (iskreno si tudi ne želiva živeti z otroki).

Tudi midva s partnerjem sva v vezi na daljavo. Med nama je 100 km. razdalje in gre. Skupaj sva leto in pol. Oba imava otroke od prej, skupnih ne načrtujeva. Zaenkrat nama gre. Res je, da takšna veza terja ogromno prilagajanja, pogovarjanja, načrtovanja, potrpljenja, predvsem pa zaupanja. Oba sva dala v življenju nekaj skozi, zato ceniva to kar imava sedaj. Odločila sva se, da brez pritiskov in najinih ineresov, spraviva otroke do kruha, potem bova pa videla, kam naju bo peljalo življenje. Čeprav ni vedno lahko, je lepo. Nihče nima garancije, da bo nekaj trajalo, pa lahko ima človeka pred nosom. Vesela sem, da ste se javile, še kdaj.
Vso srečo!

Saj nevem kaj narediti. Vem da ne morem nikamor. Imam svojo hiso, svoje stroske, ce pa bi zivela z njim pa se tam stroske. Otrok se ni preskrbljen enega starsa pa se imam. Dokler pa bom tega starsa imela, ki financno prispeva pa bo se slo. Noben od naju se ni pripravljen seliti in se tudi ne moreva saj sva tudi za starse dolzna skrbeti.
Financno pa nama tudi ne gre prav dobro. On sili v to da se preselim k njemu a ne morem. Rabi zensko doma. Meni pa je vseeno tako kar vredu.

No, moj partner ne rabi ženske doma, ker je cel gospodinjec in opravlja vsa dela od a do ž. Očitno ima tudi nekoliko več energije od mene (in roko na srce, manj zahtevno službo), mene pa res ornk seka in sem utrujena od takšnega življenja. Najlepše je, ko imava dopust in sva lahko v miru skupaj.
Poznam pare, ki so dolgo funkcionirali na tak način, jaz pa včasih res kar scagam in sploh ne vidim perspektive.

Koliko pa sta stara? Jaz sem 48 partner malo manj.

Koliko pa sta stara? Jaz sem 48 partner malo manj.
[/quote]

Ja, tudi tako nekje.
Danes imam še posebej slab dan.

Ja, tudi tako nekje.
Danes imam še posebej slab dan.
[/quote]
Tudi jaz imam slabe dneve. Ce zelis pogovor pisi na mail
[email protected]

Nadja, zelo si prijazna in hvala za ponudbo, ampak se ti najbrž ne bom oglasila, ker bom vse, kolikor sem pripravljena razkriti neznancem, izlila sem gor … Pa že tako sem preveč za compom, tako da si res ne želim dopisovati.

Vsak teden je ena druga varianta na tapeti in vsak teden se potem ta varianta iz enega ali drugega razloga spet podre. Po mojem me vleče za nos. In na tak način ne bova nikoli nikamor prišla.
Vem, da vam je nekaterim okej tako živeti in ne pogrešate skupnega življenja, jaz pa čutim drugače, poleg tega mi je dvojina na tak način v večji napor, kot mi je bila prej ednina.

Ok razumem