30+ pa še ne na svojem

Za tiste, ki ste samski pa ste nad 30. Ali vas zanimajo potencialni partnerji, ki še živijo doma pri starših?
Ženske, kako gledate na recimo 35letnika, ki še živi pri starših? Ima kaj šans pri vas kot potencialni partner?
Kaj pa moški, imajo 35letnice kaj šans pri vas kot potencialne partnerke, če so še pri starših?
Ali pa vam je to povsem vseeno?

Sicer je odvisno kako in kje – drugače je recimo, če živi pri starših v hiši, pa ima svoj vhod in svoje nadstropje, kot pa če živi z njimi recimo v sobi v stanovanju, ampak kar se mene tiče, se načeloma izogibam žensk, ki pri teh letih še živijo pri starših. Če pri teh letih še ni sposobna živeti samostojno, potem takoj odpade kot potencialna kandidatka za resno zvezo.

V hiši, v istem stanovanju, če plačuje za stroške, perejo, kuhajo pa skupaj.

Aha, pa še nekaj me zanima. Če gre za zgoraj opisan primer in če živi ta oseba s starši, če živi samo z mamo in če živi samo z očetom?
Recimo, če živi ženska z mamo, če živi moški samo z mamo, če živi hči z očetom, če živi sin sam z očetom. So vam te variante kaj drugačne kot, če živijo skupaj z obema staršema.

Kaj pa, če nekdo živi z bratom/sestro, s starši pa ne? Vam je to ok ali ne?

Sploh pa me zanima mnenje žensk glede moških, ki še nismo na svojem.

Glej, vsak primer je poseben, ne da se kar na splošno nekaj sklepat. Treba se je pogovorit z osebo in videt kako stvari stojijo, kje so razlogi za nesamostojnost in se nato odločat na podlagi teh dejstev…

Meni je pomembno, kako se parnter vede, kadar je z menoj. Da bi pa takole ocenjeval ljudi, mi je pa totalno ignorantsko.

Jaz iščem kako potencialno partnerko po netu, ampak, če vpišeš v profil, da živiš pri starših, mi ženske sploh ne odgovorijo ali pa se nad tem dejstvom zgražajo. Če pa ta podatk prikrijem pa mi gre bolje. Tako, da mislim, da je to kar pomembno dejstvo.

Če na videz nisi “brad pitt”, potem se sprijazni s tem da te bo večina katere boš kontaktiral preprosto ignorirala. Lahko zaradi tega ker ne živiš na svojem, lahko zaradi česa drugega. Pri spoznavanju preko neta šteje vsaka malenkost. Dopisoval si boš z peteimi-desetimi, dobil se boš pa na koncu z eno od stotih. Pa še ta ne bo kaj prida… :)))

Ker se preveč posplošuje.
Bolj pomemben je razlog, zakaj še nekdo živi pri starših in njegova ali njena psihična zrelost in če je pripravljen/a v primeru resnega partnerja prekiniti popkovnico.

Ker se preveč posplošuje.
Bolj pomemben je razlog, zakaj še nekdo živi pri starših in njegova ali njena psihična zrelost in če je pripravljen/a v primeru resnega partnerja prekiniti popkovnico.[/quote]

Ja, to je ena plat medalje, po drugi strani pa imaš različne kulture, kjer je razširjena družina nekaj normalnega, bolj so povezani in tudi spoštujejo se. Že tu j ogromna razlika recimo med severnimi prebivalci Evrope in južnimi, mediteranskimi kulturami. Stari so seveda lahko težki, ampak potem imaš tudi “mlade”, ki nočejo imeti opravka s “starimi”. Ko ostarijo, samo čakajo, da se jih rešijo in dajo v dom za ostarele. V Kitajski kulturi so starejši ljudje cenjeni kot zakladnica modrosti in izkušenj.

Ja, priznam, da za hip obstanem, če kdo pri 30 živi doma, kaj šele starejši.

Zakaj točno pa živiš doma?

Če že omeniš, da živiš pri starših, potem ti priporočam, da poveš tudi vse razloge, iskreno in da poveš tudi želje za prihodnost, svoje načrte, ter kako jih nameravaš izpolnit.

Razlog je enostaven: finačni. Verjamem, da bi vsi šli na svoje pa eni ostajamo doma, ker se finančno bolj splača. Pa daješ na stran in varčuješ za nakup stanovanja.

Upam, da imaš kaj navarčevanaega, v kolikor je ta razlog edini resničen. 🙂

Kaj pa bi bil lahko še drug razlog?
Selitev na svoje pomeni večje stroške in zato marsikdo ostane doma. Zdaj pa potem odvisno kako se obnaša. Jaz plačujem stroške, ki so seveda manjši kot biti na svojem, in zraven še varčujem.

Jaz se pa sprašujem tisti, ki ste kar dolgo doma. Ali, ko najdete resnega partnerja, se odselite od doma na svoje (ne skuapj s partnerjem) ali pa ste še naprej doma in ko se selite se vselite nekam skupaj s partnerjem?
Meni se zdi bolje prej se preselit nekam na svoje in ne direkt skupaj s partnerjem.

Menim, da je vseeno bolje, da si v najemu in popolnoma samostojen kot pa doma in “kupčkaš” denar. ne poznam nobenega, ki bi živel še doma pri 30+ in ne bi bil vsaj občasno deležen kakega materinega spraševanja, kam greš, s kom, kdaj se vrneš, a prideš na kosilo ipd. In tu nima veze spol takega “otroka”.

Nihče me ne bo prepričal, da je delitev dela in dinamika odnosa ENAKA pri starš-otrok in dveh partnerjih.

Dejstvo je, da si lahko na račun manjših stroškov privoščiš daljša potovanja, obisk koncertov ipd. Koliko let moraš varčevati, da si lahko kupiš spodoben dom? Na tak način lahko varčuješ 20 let. Pol se pa vprašaš, kako so si naši starši kupili svoja stanovanja … do konca zapufani, nekaj let spali na jogijih, o mesu ni bilo sluha, bolj kaki ostanki ” za kužke”, današnji mladi odrasli pa se ni pripravljen toliko žrtvovat, saj mu samostojnost ne pomeni neke vrednote. On stavi na kvaliteto življenja, khm khm

Kdor ne občuti občutka samostojnosti, si težko predstavlja, kako to sploh zgleda, zato se pa vsi tako zelo oklepamo “doma” oziroma staršev. Ko se nečesa preveč bojimo, najdemo kup razlogov, da tega ne storimo. Včasih so razlogi upravičeni, včasih so le maska, ki nas ovira pri osebni rasti.

Itak, meni je to sploh edina opcija.
Najemnina zame pač ni metanje denarja stran.

30+, samo še eno vprašanje: koliko si odštel za avto?

ferbčna, 3500€

Marko, v študentskih časih smo bili večinoma vsi samostojni, razen tisti blizu LJ. Ostali pa smo se morali seliti v kraj študija.

Krivokljun, s komerkoli stanuješ, si deležen takega vprašanja. Tudi z bratom se meniva o tem. A ne bi bilo čudno, da nekam greš pa nikoli ne poveš kdaj prideš in kam greš pa te pet dni ni pa te nihče ne pogreša, ker misijo, da si na dopustu, v resnici pa te je na cesti povozil avto. Partnerke nimam, torej ne morem govoriti o dinamiki dela v takem odnosu. Nisem v stanovanju. Če smo že ravno pri starših. MOj oče ni nikoli varčeval za stanovanje in ga tudi nima. Prislužen denar je raje zapil. V življenju ni nič ustvaril, če smo že ravno pri starših. Nimam stikov z njim. Mama je veliko ustvarila.

Meni se ne zdi sporno to, da nekdo živi doma dokler si ne najde nekoga. Potem ali gresta na svoje ali se pa redefinirajo odnosi “doma”. Enostavno nimajo vsi te (finančne) možnosti, da bi se kam odselili. Niti ni potrebno, če se znajo, zmorejo, hočejo…. dogovorit o odnosih znotraj družine in se dogovorjenega držat, upoštevat, da ima vsak svoje potrebe, da rabi svoj prostor.
Če imajo starši hišo v kateri je prostora še za kakšno stanovanje se mi ne zdi sporno, da si mladi tam uredijo življenje, od staršev se pa v tem primeru pričakuje, da ne “spogajajo” tega, da so jim dali nekaj, če so dali z dobro voljo. Tudi tamlada/tamladi, ki pride k hiši bi nekako moral dojet, da se je nekdo trudil za to da je nekaj skup spravil in se njemu ne bo treba odrekat ne vem čem zato, da bo imel streho nad glavo. Samo danes bi se mnogi le preselili na gotovo, nekam v stanovanje, nihče pa ne bi za to naredil nič oz z čim manjšim lastnim vložkom. Seveda bi pa vsi radi gospodovali na svojem…….

Eno je da sam od sebe poveš, drugo pa spraševanje. In ne, tudi če živiš z bratom ali cimri, ti ni treba povedat, kam točno greš, s kom, kako dolgo boš ostal. Če se ti zgodi nesreča, te bodo že poklicali iz bolnice. Saj nisi otrok, ki mora vse poročat in da morajo vedet v vsakem trenutku, kje si. Verjetno tudi mami odgovarjaš, ko te pokliče na telefon, kje si in če prideš domov na kosilo?

O taki vrsti samostojnosti govorim: čustveni. Ko živiš sam, se moraš zanest izključno nase. In bit odgovoren izključno sebi. Verjetno ne bi klicat brata vsakič, ko bi zapustil stanovanje? Kako bi pa on v primeru,d a “izgineš”, vedel, kje si? Tvoja logika ne zdrži vode. Tebi se zdi to normalno, ko boš enkrat začutil, kaj je zares svoboda (s plusi in minusi), boš ugotovil, da te taka vprašanja samo omejujejo in so plod nezaupanja drugega.

Eno je da sam od sebe poveš, drugo pa spraševanje. In ne, tudi če živiš z bratom ali cimri, ti ni treba povedat, kam točno greš, s kom, kako dolgo boš ostal. Če se ti zgodi nesreča, te bodo že poklicali iz bolnice. Saj nisi otrok, ki mora vse poročat in da morajo vedet v vsakem trenutku, kje si. Verjetno tudi mami odgovarjaš, ko te pokliče na telefon, kje si in če prideš domov na kosilo?

O taki vrsti samostojnosti govorim: čustveni. Ko živiš sam, se moraš zanest izključno nase. In bit odgovoren izključno sebi. Verjetno ne bi klicat brata vsakič, ko bi zapustil stanovanje? Kako bi pa on v primeru,d a “izgineš”, vedel, kje si? Tvoja logika ne zdrži vode. Tebi se zdi to normalno, ko boš enkrat začutil, kaj je zares svoboda (s plusi in minusi), boš ugotovil, da te taka vprašanja samo omejujejo in so plod nezaupanja drugega.[/quote]

Itak. Jaz sem živela sama in seveda nisem poklicala staršev, ko sem šla zvečer ven, ali obvestila sosedov, da me pa zdaj dva, tri dni ne bo in podobno. Velikokrat nihče ni vedel, kje naj bi bila, pa se ni nihče sekiral.
Res pa je, da bi se, če bi živela doma.

Še Onemu odgovarjam, da ne odpiram preveč tem – to, kar si ti napisal, mogoče ni sporno tistim, ki razmišljajo po tem principu. Nekdo, ki pa že deset let živi sam in mu ni treba nikomur odgovarjati, pa tega ne bo kar tako prebavil. Meni je to, kar si ti opisal, ful čudno. Ne bi, hvala. In tudi ne bi hotela biti z nekom, ki gre direkt od mamice k meni. K svoji drugi mamici.

Če si glede avta napisal po pravici, okej. Ker ponavadi je tako, da ljudje jamrajo zaradi stroškov, vozijo se pa v avtu za vsaj 15 jurjev, po možnosti na kredit.

Vseeno je ogromna razlika, ali stanuješ s cimri ali z mamo. Cimer ti ne bo pobral gat in jih dal prat, boš moral kar sam poskrbeti, mama pa verjetno ne more, da ne bi kaj naredila namesto tebe in zate.

Tako je. Iz enega odnosa v drugega, brez prehoda, brez “samskosti”. Ni malo primerov, ko mame brezsramno vpadajo v sobe svojih otrok, jih sprašujejo razne sorte, komentirajo prah, nemarno zložene knjige in ne pozabijo vsaj občasno poudariti, da živijo v njihovi bajti, kjer jasno veljajo njihova (starševska) pravila.