Nepremostljiva razlika karakterjev,izobrazbe

V zakonu sva dobrih 25 let, imava hčerko na študiju izven domačega kraja.
Pred poroko sva bila oba že enkrat poročena. Z vzgojo hčerke, ki je prišla nekako neplanirano, in z gradnjo hiše je hitro minilo prvih 10 let. Medsebojno razumevanje se je krhalo, razlike v karakterju so se pokazale kot velika ovira. Prav tako razlika v izobrazbi. Do veliko stvari imava zelo različne poglede, ki so vedno bolj motile najin odnos. Precej stvari je skrivala pred menoj, o njenem prejšnjem življenju še danes ne vem skoraj nič. Kmalu sem ugotovil, da je hipohonder, saj je vsake toliko časa zbolela za nekaj tednov, kadarkoli je prišlo do kakega konflikta. Seveda sem potem jaz popustil in odnos je vsakič nazadoval.
Ob občasnih konfliktih sem razmišljal o ločitvi, vendar me je skrb za hčerko, ki je
zelo navezana name, prepričala, da vztrajam naprej. Najina zveza je propadala vedno bolj, kmalu sem se odselil iz skupne spalnice. V srednjo šolo je šla hčerka v drug kraj, tako smo se videli samo še vsakih nekaj tednov. Začela sva živeti eden mimo drugega. Velika sprememba je nastala ob mojem odhodu v penzijo pred kratkim. Moji dohodki so se bistveno zmanjšali, zato sem se poiskušal dogovoriti, da skupaj glede na možnosti dogovoriva plačevanje stroškov in šolanje hčerke, ki je medtem že začela s študijem na akademiji v tujini. Končalo se je tako, da vse račune še vedno plačujem jaz, ona prispeva samo nekaj denarja za hčerkino šolanje.
Najin odnos je postal v najboljših trenutkih na ravni sostanovalcev, vmes pa se vrstijo večtedenske pavze, ko se pogovarjava samo z da in ne. Za sosede in sorodnike igrava normalen zakonski par, kar še posebej velja za njene sorodnike. Moji sorodniki in prijatelji ji ne pomenijo nič in imamo vedno manj stikov.
Sem v dilemi, kaj narediti. Sem še vitalen, aktiven, veliko berem, poiskušam ostati v formi.
To mi v glavnem tudi uspeva.
Če se z ženo ločiva in prodava hišo, bo verjetno hčerko zelo prizadelo. Tudi kar nekaj let bi
trajalo, da se vse spet uredi in da nadaljujeva vsak v svojem stanovanju. Po drugi strani
razmišljam, da je verjetno kar nekaj starejših parov v podobni situaciji, pa vztrajajo skupaj.
Ali je preveč pričakovati, da bi živel z nekom, ki mu je mar zate ? Ali nadaljevati tako, brez
razumevanja in brez ljubezni, pa čakati, kaj prinese prihodnost ? Verjetno spremembo na slabše.
Kako se vi spopadate s podobnimi težavami ? Mi lahko kdo odgovori, ki je v podobni situaciji ?

No, kaj zdaj ?
Nihče od vas, ki spremljate tale forum, nima mnenja, nasveta ?
Prepričan sem, da ima veliko ljudi podobne težave, ko odide v penzijo. Do takrat nekako potiskamo osebne stiske na stran, potem pa ostajamo doma z “ljubljeno” osebo, ki je daleč stran, svoj svet. Po moje je podobno, kot če ostaneš sam. Ali pa še slabše.
Hvala za vaše mnenje ..

Mislim, da je takih mrtvih zakonov veliko.

Jaz ljudem v dilemi včasih predlagam, naj si postavijo vprašanje: kako ti bo, če bo partner tako hudo zbolel, da bo potreboval kompletno oskrbo 24 ur na dan? Težko si predstavljam, da se to izide, če osebe nimaš resnično rad. Meni recimo pri tem vprašanju ni treba pomišljati niti desetinke sekunde (in ker sem morala skrbeti za starše, si okvirno predstavljam, kako to gre). Bi se ti živ zakopal pri svojih dobrih 60 letih, morda do konca življenja oziroma do lastne obnemoglosti?

Hvala za tvoje mnenje.
Praviš, da si morala skrbeti za svoje starše ? A verjameš, da sem tudi jaz skrbel za svoje ?
Ampak ne zato, ker bi moral…
Koliko empatije čutimo do drugih, je odvisno od veliko stvari. Bistvena razlika je med odnosom do svojih otrok in odnosom do svojega partnerja. Pa še ta dva lahko postavim v ektrem, recimo do majhnega otroka in do partnerja, s katerim si kratek čas in je v veliki meri črna skrinjica. O tem se verjetno strinjava.
Da se navežem na moj prejšnji post. Koliko empatije lahko čutiš, če ti žena reče, da je celo skupno življenje napaka, da bi najraje videla, da bi ostala tam, kjer je bila takrat, ko sva se spoznala ? Pa ne gre samo za eno nepremišljeno trditev. V tem stilu so vse njene reakcije…

Da bi se živ zakopal, ne skrbet. Samo iščem svoj prostor.
Bistveno bo treba zasukat življenje, to mi je jasno. V penziji imam dovolj časa, treba ga bo porabiti zase. To, da živiva drug mimo drugega, bo pa ostalo.

Bojim se, da me nisi prav razumel.
Kako bo izpadlo, če bo recimo žena, s katero ostajata pod skupno streho, doživela hudo možgansko kap, ti boš pa “živel mimo nje” in ne boš skrbel zanjo? Kot mož boš odgovoren za njeno zdravljenje in nego, moral boš poskrbeti zanjo ali fizično ali finančno (najeti in plačati negovalko). Predstavljaj si, da se ti to zgodi ob takih čustvih, ki jih imaš do žene. Ali obratno – da bo ona s svojim pomanjkanjem empatije do tebe 100% odločala o tebi, tvojem zdravju in življenju.

Večina zakonov je “mrtve” sorte. Poglavitni razlog je, da “varnost” zamenjajo za vse ostalo.
Na koncu je od “varnosti” ostalo zgolj to, da zakon “je”. Ni pa nobenega drugega sodelovanja. Ne delovnega oz. ekonomskega (kot stara oblika zakona), ne čustvenega, seksualnega.. ali zgolj pogovornega. Nič. Je samo “zakon”. Neka zunanja titula.

Čista Potemkinova vas.

Pa ne gre za ljudi, ki bi bili v ekonomski stiski. Ima recimo ona svoje stanovanje, odrasle – samostojne otroke, pa kar ždita skupaj v mizeriji in bedi od odnosa.
Na koncu ne moreš videti stvari drugače, kot da ljudje prav to hočejo. Ali zaradi potrebe po nenehni drami ali zgolj zato, ker itak ne verjamejo, da si karkoli boljšega “zaslužijo” (oz. ne zmorejo ponuditi sami karkoli vsebinskega drugim).

Takšne zunanje forme, tudi delno funkcionalne (recimo seks enkrat mesečno).. so očitno najbolj pogoste oblike zakonov.
Tisti absoluten aburd je pa, da prav ti zakonci najbolj strastno zagovarjajo monogamijo, zvestobo, poročenost itd.

Go figure?

Najprej ugotovi za koga želiš živeti: za hčerko, ženo ali zase? Od tu dalje bodo rešitve precej jasnejše in tudi logične. In nobena ni napačna, dokler se lahko z mirno vestjo vsako noč vležeš v posteljo in zadovoljen zaspiš.

joj, ko to berem, je tako kot bi napisala jaz. Ko sva hodila v službo, ter otroci je še šlo, po upokojitvi pa živiva drug mimo drugega, še kave več ne pijeva skupaj, ker se mož vedno nekaj “kuja”, nekaj je narobe in je po več mesecev tiho. Tudi meni je hčerka rekla, ja, kam bo pa potem ona šla ko pride domov (tudi tujina). Začaran krog. Kot kaže bova v tem odnosu ostala in si čas uredila drugače (tečaji, prijatelji, sprehodi). Sem pa najbolj srečna kadar ni v bližini in da ga ne vidim. Žalostno ampak tako je. Pa nisem edina

Pozdravljeni,

mislim, da se morate najprej vprašati kako želite preživeti preostanek življenja, s kom in kako? Razlog, da bi prizadeli hčerko je samo izgovor, hčerka je očitno odrasla in bo razumela, če se boste ločili.

A te prav razumem, da se boš živa zakopala, bila živčno vojno samo v sebi in si s tem nakopala razne bolezni (dokazano), zato da bo hči dva tedna na leto imela nekje brezplačno streho nad glavo?
Lej, moja soseda je imela premajhno stanovanje za udobno bivanje za goste in je hči, ko je prišla iz tujine na obisk, zase najela apartma v bližini.

Če gresta narazen, bosta pa kje živela? Vsak na svojem in vsak s svojim kavčem;)

Ni problem ne v stanovanjski rešitvi za hčerko, niti ni žalostna situacija. Ne ljubi se ti začeti na novo, zato si kjer si. Ni kriv mož, še manj prelagaj odgovornost na otroka, ampak kar lepo nase. Ko ti bo res dovolj, boš odšla.

Če gresta narazen, bosta pa kje živela? Vsak na svojem in vsak s svojim kavčem;)

Ni problem ne v stanovanjski rešitvi za hčerko, niti ni žalostna situacija. Ne ljubi se ti začeti na novo, zato si kjer si. Ni kriv mož, še manj prelagaj odgovornost na otroka, ampak kar lepo nase. Ko ti bo res dovolj, boš odšla.
[/quote]

Kako je nekaterim vse jasno. Strokovnjaki za vse, dnevno komentiranje in poučevanje nevednih ljudi, ki ne znajo skrbeti sami za sebe.. Malo se mi smiliš, MsOlivija… Se mi zdi, da si sama še največja reva…

Zdaj pa resno:

Stepni Volk, seveda imaš prav.
Veliko nas je takih, ki dajemo videz običajne družinske idile. Pa je daleč od tega..

S svojim prispevkom sem hotel dobiti še kakšno mnenje nekoga, ki je v podobni situaciji kot jaz.

Odhod v penzijo je velik stres, verjetno za večino ljudi. Bistveno zmanjšan družinski proračun je še dodatna težava, ki onemogoča ideje o večjih projektih v zvezi s preživljanjem prostega časa ali odhoda nekam drugam, če se doma ne razumeš.
Hočeš nočeš ostajaš veliko časa s svojim zakoncem. Razočaranje, da je izginilo spoštovanje, ljubezen, veselje do druženja ti ne da miru.
Razlika v karakterjih, razlika v izobrazbi, razlika v dojemanju prihodnosti, ki je še ostala, je velika.

Skupno življenje se je skrčilo na raven sostanovalcev, ki prispevata vsak svoje, da skupnost funkcionira.

Veliko stvari v življenju mi je uspelo narediti, kot sem si zamislil. Tale skupnost se pa ni posrečila. Če bi mi kdo povedal pred 20 leti, da bom živel v taki skupnosti, kot živim sedaj, bi se mi zdelo to nemogoče.

Tako pa je to nekaj, kar ne poskušam več spremeniti. Znotraj tega okvirja je še vedno veliko stvari, ki jih z veseljem počnem. In včasih se mi zdi, da imam kljub temu srečo.

Kako je nekaterim vse jasno. Strokovnjaki za vse, dnevno komentiranje in poučevanje nevednih ljudi, ki ne znajo skrbeti sami za sebe.. Malo se mi smiliš, MsOlivija… Se mi zdi, da si sama še največja reva…

Zdaj pa resno:

Stepni Volk, seveda imaš prav.
Veliko nas je takih, ki dajemo videz običajne družinske idile. Pa je daleč od tega..

S svojim prispevkom sem hotel dobiti še kakšno mnenje nekoga, ki je v podobni situaciji kot jaz.

Odhod v penzijo je velik stres, verjetno za večino ljudi. Bistveno zmanjšan družinski proračun je še dodatna težava, ki onemogoča ideje o večjih projektih v zvezi s preživljanjem prostega časa ali odhoda nekam drugam, če se doma ne razumeš.
Hočeš nočeš ostajaš veliko časa s svojim zakoncem. Razočaranje, da je izginilo spoštovanje, ljubezen, veselje do druženja ti ne da miru.
Razlika v karakterjih, razlika v izobrazbi, razlika v dojemanju prihodnosti, ki je še ostala, je velika.

Skupno življenje se je skrčilo na raven sostanovalcev, ki prispevata vsak svoje, da skupnost funkcionira.

Veliko stvari v življenju mi je uspelo narediti, kot sem si zamislil. Tale skupnost se pa ni posrečila. Če bi mi kdo povedal pred 20 leti, da bom živel v taki skupnosti, kot živim sedaj, bi se mi zdelo to nemogoče.

Tako pa je to nekaj, kar ne poskušam več spremeniti. Znotraj tega okvirja je še vedno veliko stvari, ki jih z veseljem počnem. In včasih se mi zdi, da imam kljub temu srečo.
[/quote]

Bereš kaj pišeš? Če želiš na silo živeti z nekom, je to tvoja popolnoma svobodna odločitev. Zakaj se to greš, pa veš izključno le ti.
Če vprašaš za mnenje na forumu lahko pričakuješ tudi takšno, ki ti ni všeč.

Odličen odgovor!