Ja, jst bi pa u bistvu rada neki povedala, kar se pač tiče vsega tega hujšanja, diet in tega sranja. Pa tud to, da mi ni nč več jasn.
Res da sm mal mlajša od vas, ampak vseen se mi je to dogajalo.
Že celo življenje, že od mladih let, sm imela vedno preveč kiligramov. “Mišolinke” so se mi kar kopičile okrog pasu in verjemite, da mi ni bilo čisto noč prijetno. Čeprav sem bila stara komaj 5-6 let.tega sm se pač zavedala, da sm drugačna kot drugi otrci, torej nekoliko bolj debela, ampak nisem pa bila tako močnopredebela. Bilo pa me je sram- še posebno poleti, ko so prišle na vrsto kratke majice, kopalke…kajti zelo rada sm se kopala in hodila na bazene, a včasih zaradi sramu niti na bazene nism šla- v vrtcu in v šoli. Sem si raje izmislila kakšen izgovor, da mi ni bilo treba iti, kot pa da bi vsi gledali moje obupno telo in se mi posmehovali. Velikokrat so me zajbavali tudi z “bajsa” itd.ampak sm raje vse preslišala. Postajala sm vedno bolj zaprta sama vase in se izogibala javnim nastopom v šoli, plesu, petju, fantom, celo slengovskih besed si nisem upala izgovarjati, da me ne bi zasmehovali še zaradi tega. Sploh ne vem kaj sem mislila. V bistvu pa sem imela čisto dobro otroštvo, Sem sicer edinka, a že od nekdaj sm imela veliko prijateljic, kul starše(veliko denarja..), dobre oz- odlične ocene v šoli, priljubljenost pri učiteljih, in sploh nisem bila tako grda. V obraz sm bila že od nekdaj simpatična, le tisti špeh okoli pasu me je izredno motil in spuščal v depresijo. V bistvu jaz že celo življenje hujšam, torej od trenutka, ko sem se zavedla, da sem predebela. To pa je bilo nekje v starosti 5-6 let in mislim resno. Že res, da takrat nisem poznala energijske vrednosti živil in kalorij, a vseeno sm razlikovala med čokolado in jabolkom. Vendar do večjega preobrata ni prišlo vse do 7. razreda OŠ, ko sem tudi zamenjala svoj stil oblačenja-iz razvlečenih ohlapnih oblek v oprijete. dogajalo pa se je takole:
Točno se spomnim prvih prizorov hujšanja, ki so se pod mojo zaprisego vršili na morju, kjer sem se 1. zelo kontrolirala pri hrani in marsikdaj odšla lačna spat. To pa je bilo v 6. razredu, nekje 3 leta nazaj. Pred tem sem bila najobilnejša oz. najmasivnejša odkar živim. Imela sem 72kg, visoka pa sem bila pribl. 165 cm. in bilo mi je 13 let!
Torej, ko sem prišla iz morja sem začudena in razveseljena ugotovila, da sem že pod 69kg, in sem z dietami nadaljevala. Seveda je potekalo vse neopazno, brez vednosti staršev,sošolcev…kogarkoli. Rahel problem so bile edino malice in kosila v šoli, i sem jih vseh 6 let jedla s takim užitkom in repetejem, sedaj pa sem kar nekaj brskala po krožniku in momljala, da nisem lačna ali da mi je slabo. Na srečo ni vsaj na začetku nihče ničesar posumil. In ker vem, da že tako preveč nakladam in tega sploh nihče ne bo bral, bom vse skupaj malo skrajšala.
Torej, mije hujšanje se je nadaljevalo še poleti, ko sem v 7.klass prišla 1. v novih oprijetih hlačah in majici in še pasalo mi je. Bila sem kar čedna, čeprav sem imela očala, a lepe izredno lepe dolge, svetle lase (ki jih tedaj še nisem tako cenila). A trma ne bi bila trma, če jaz ne bi s hujšanjem nadaljevala. Imela sm že prib. 64kg a še nisem bila zadovoljna. Zastavila sm si cilj pod 60kg kar bi tedaj zadostovalo mojim meram o idealni postavi. In vse se je še nadaljevalo. Za pusta sm bila že prava lepotica in neki sošolec, ki mi je bil že od nekdaj všeč , mi je sicer v šali, a vseeno rekel, da bi hodil z mano.Morda je celo mislil resno, kajti v naslednjih mesecih sva se zelo zbližala, a jaz sem bila presramežljiva (posledica debelosti=nesamozavest) in sem se mu začela odmikati.
No in lahko rečem v najlepših letih sem bila nekje maja,junija v 7.razredu, stara 14 let. Takrat sem imela 54kg, visoka pa sem bila ene 166-7 cm. Res sem bila lepa, kar vidim tudi sedaj na slikah in imela sem mišice čeprav ničesar nisem trenirala. Hujšanje se mi je res obrestovalo. Toda če nadaljujem mojo zgodbo:..
Zastavila sem si cilj pod 50kg za vsak slučaj, če se potem slučajnopreveč zredim…prekršila pa sem tako ali tako že več takih ciljev, pa vse je bilo za vsakslučaj!In tistega poletja ne bom nikoli pozabila, Bilo je samomorilsko! V Italiji so mi starši čisto na začetku poletja kupili veliko poletnih oblek in majčk, ki so mi zelo pasale, a dimenzije mojega telesa so se naglo spreminjale in še danes čisto ne ugajajo tistim majčkam.
Na morje smo s prijatelji odšli v Grčijo na Kreto, kjer je sonce zelo močno. Poleg tega pa smo bili tam sami nejedci oz dietojedci. Moj fotr si je kot vsako leto zastavil cilje, da bo na morju shujšal, fotr iz 2.družine pa je tako ali tako samo pil in nič jedel. Od 2.fotra žena je bila kot ponavadi na dietah, njuna 8-letna hčerka pa je bila itak pamž in ni ničesar jedla. No moja mami je sicer zelo rada jedla, kar se ji je tudi poznalo, a med takimi nejedci si pač ni naročevala nevemkakšni zalogajev, pa še shujšati bi morala. No in zame so kar naenkrat vsi govorili, da Veronika pa itak nič ne je oz zelo malo. Pa ne da bi jih kaj skrbelo, še ponosni so bili, da imajo hčerko, ki tako malo poje. In res-bivali smo v enem bednem hotelu, kjer smo imeli samo en bedn zajterk. Stari so ga itak prespali, jst sm pa z uno tamalo zanalašč šla na njega, češ če je plačano zakaj pa ne in idioti so mi še verjeli, da hoče tako suho telo ravno ob osmih zjutraj na morju vstat in it jest bedn zajtrk! Pa sem šla in pojedla sledeče v bistvu vsak dan: 1rezina salame,kruha za 1/4 male žemlje in kisle kumarice (veliko da sem prikrila praznino na krožniku) ter vsak 3 dan 1 jajco. Spila pa sem ogromno kiave, čaja, soka, kar je pač bilo. In da ne boste mislili, da sem čez dan kaj jedla! Tamalo sem itak preslepila s prčkanjem po krožniku, pa pol pustila, ta starim pa nalagala kok sm pojedla. In matko je že kr mal skrbelo kr je vidlada sm ful shujšala, sam se ni upala nč rečt.In cel dan sm plavala oz bolj malo kr nism imela energije, pa sem imela za mojo lenogo razlog ubijajoče sonce, vročino…pa itak so bili vsi leni. No in ko smo se zvečer odpravili na slavnostno večerjo, ki sem jo že cel dan čakala, sem si ponavadi naročila porcijo škampov, v kateri so bili itak sam štirje in malo priloge ali pa kaj podobnega. V glavnem na dan sem porabila takomalo kalorij, da mi je kar slabo. Pa v bistvu s časoma sploh nisem več čutila lakote. Čudno. Ko sem pa prišla domov sem najprej stopila na tehtnico, ki sem jo tako pogrešala, da bi zanjo na morju naredila vse-bila je moja najboljša prijateljica, tudi po večrat na dan! Tehtala se točno 50kg!Ampak ne to je bilo zame preveč, saj nisem imela rezerve. In šli smonato še 1x na morje za en teden, tam sem tudi takomalo jedla hrano metala skozi okno apartmaja…in take fore. In ko sm prišla domovmsm imela še 48kg. Potem sem že skoraj nehala hujšati, oče mi je že rekel, da sem prava twiggy, mami pa je že skrbelo zame. Sumila je in me rahlo silila s hrano. Potem pa so k nam prišli delavci in sem morala biti cel dan v sobi, ker je bilo zunaj mrzlo in dež(v bistvu je bilo 17 stopinj) ampak mene je treslo. in sem čisto zblaznela kr nisem mogla it vn kolesarit,kot sem delala vso poletje. O bog koliko km sm prekolesarila,Pa čeprav sem bila popolnoma brez energije, sem le-to kurila in gobnila kolo.In tiste dni v sobi sm bila obupana kr nisem mogla kuriti kalorij, zato sm vso hrano metala v WC in res skoraj nič jedla. Razen staršev pa me takoalitako ni nihče od prijateljev videl . Le 1 da je prišla una tamala z morja in začudena rekla,Veronika kok si ti shujšala, kok si ti suha! Jst pa da sploh nism, da kaj ji je,,,in pomislite da ti otrik to reče!Potem je že nekaj na tem. Končno sem po 3 tednih ali več šla med sošolce, saj jih je skoraj kap. Imela sem točno in tega se spomnim ker sem bila takrat najlažja v življenju, 45,5kg!!!!!!Sama kost in koža, zdaj pa da neham nakladati. To je bilo katastrofalno poletje in posledice so bili tudu moj9 lepi močni lasje, ki so mi že na morju začeli izpadati. V šoli sem imela pa toliko težav da ne pomnim. Pa ne zaradi ocen.te so bile izredno odlične, pač pa zaradi učitlov in sošolco.saj n bili človeka, ki me ne bi vprašal če sploh še kaj jem oz. kva sm delala!tAKO SRAMOTNO SM SE POČUTILA, DA SM LAGALA O SVOJI TEŽI, SEVEDA V + in sploh so mi tovaršice omenjale bolezen anoreksija,pa klicale starše v šolo itd. Tako nesrečna sm bila, da sm jokala, pa še ti lasje. Izpadalui so mi tako, da sem skoraj plešasta ostala. Včasih pa sem imela tako bujne lase. Pa obleke-celo garderobo sm zamenjala na najmanjše cifre ki obstajajo.Potem pa me je mami prijela v roko, saj tako ni šlo več naprej-. Glavni razlog so bili lasje kr sm ji težila naj mi zdravilo kupi,pa še učitli, sošolke…in odšli sva k zdravnici, to je bili nekje januarja, že v jeseni pa sem ji mogla obljubiti, da bom med šolo več jedla. A hodila sem tudi na aerobiko (vpisala sem se seveda zato da bi kalorije pokurila) izgubila pa sem toliko mišic, da je bila tovaršica pri telvadbi čisto zgrožena, ko je videla mojo suho telo /in še nekaj sošolk je močno shujšalo a jst najbolj) in je klicala mamo v šolo,tko da sm zasovražla to šico in predmet telovadba. Bila sem tudi vedno bolj nemočna, zeblo me je non.stop, na smučanju sem dobesedno zmrzovala kljub dvojnim rokavicam… nkriza,
In potem pri zdravnici- tudi ta ni mogla verjeti mojega obrata.Dejansko sem iz 72kg v 2 letih prišla na 45 a njej sem rekla drugače iz 65 na 48-moja teža se je res že nekoliko povečala.Vendar vseeno, bil sem podhranjena, pod anoreksijo,,,in zahtevala je da se nemudoma zredim na vsaj 58kg. Takega šoka pa še nisem doživela. In zdaj sem se zaradi ene neumne babe mučila celio leto in se popolnoma odpovedovala sladkarijam….pritožila sem se da se prav fajn počutim in naj mi da samo neke tablete za lase, pa kri (mimogrede vrtelo se mi je, 1x sm padla na tla) a mi ni ničesar dala. Morala sem se zrediti in to je povedala moji mami in me naročila vsak teden na tehtanje. In res sem prihajala, pa ne da bi se res toliko zredila,no dejansko sem imela 51-2 kg ampak potem sem začela goljufati. Neumne sestre sem preslepila in ko sem se prišla tehtat sem imela celo prila oblečene dvojne žabe, nogavice, 3 najice, debel volnen pulover, kar pa je najhujše -za modrcom sem imela kamnite ploščoce, kar je vse skupaj dalo pribl, 56 kg. In tako sem kar nehala hodit v zdr.dom saj je bil že maj in ne bi mogla bit tako oblečena. Vsi pa so bili zeli navdušeni nad mojo zreditvijo. Pa saj sem se res zredila, ene 54kg smbla, kar je čist ok. Sej učitli in sošolci so me že prej sprejeli tako kot sem ,spremenjeno..in tudi lase so se mi zelo počasi začele vračati /sicer pa sem že od januarja jedla neke kapsule za lase, ki mi jih je priporočala frizerka) in dobivala sem nazaj samozavest. Edin prsi nisem imela nobenih, pa menstruacije že 1 let ne. No pol na morju je blo pa tko. Jst sm mela zdej že ful mišic nazaj in tud moči, mal sm se redila,kr fejst, bla sm kr lepa samozavestna, aja očal že dolg več nism mela (leče) le še mal obremenjena s hrano. In začela sm se sporazumevat tud s tipi, ki jih prej še opazla nism… skratka na gimnazijo sem se zelo pripravljala in se je zelo veselila. Saj tam noben ne bo vedel kakšna sm bila prej, debela in potem okostnjak, saj sem bila zdej prav ok. samo hotla sm, da ne gre noben na tisto šolo k jst in to mi je nekak tud uspelo,pač nism delala propagande. In v gimnaziji je dogajal in še vedno.
Zdej sm jst že 5 mescov 1. letnik, uspeh pdb-odl zlo kulski za tok težko šolo, in sm totalno spremenjena. Sem lepa, kar lahko rečem,kr mi neprestano to vsi govorijo (sej v faco sm bila že od nekdaj) ampak zdej pa še telo! Prsi sicer nimam ne vem kakšnih, ampak upam da se bojo še razvile, pol kapsule za lase jemlem čist že predolk,sam majn na dan k prej, in mam ful lepe lase, ne glih tok k prej sam so itak vsem všeč, pa še izboljšujejo se. Pol tipa mam, zame se jih je zanimal in se jih zanima še ne vem kok, in sošolke me majo rade, pr učitlih sm priljubljena(mogoče prou zato kr sm tok lepa, sej eni so mi fouš) best frendico iz OŠ mam,ki kr ne mo re verjet kok sm se spremenila. Prej sm bla mirna, debela oz. suha, sramežljiva, tiha, brez fantov ..punca, zdej pa ga žuram po diskačih, lokalih, s tipi,pijačo (no sej ne preveč ,sam stari mi kr pustijo,mam ful srečo) in se čist kul počutm res. Hodm na aerobiko še vedno,sm zdrava k riba, rada mam šport, jem dokaj zdravo oz čist normalno,čeprou mam še vedno izpade k se grozn nažrem,tud do slabosti, pol pa se drugič čist iztradam čeprou to ni niti vsak mesec. To so le še ostanki anoreksije, ki vem da sm jo imela. Bruhala pa nism nikol, vsaj to, že tko je dovol, da sm hrano v skret metala!
In obleke so mi kr prou, čeprou kr zlo niham med številkami,mal sm se zredila, pa glih to me mede. Po mojm sm jst ful pridobila na mišicah,predvsem okol trebuha, kr sm težka okol 57kg, visoka 169, pa mi vsi govorijo kok sm suha oz, čist normalno lepa postava. Zakaj mam pol tok ne dobro razmerje. Vsaj ene 55-4 kg bi mogla bit, a nej shujšam?, sam to mi neka ne uspe kr najbrž nimam dost močne volje, take k sm jo mela prej. In jem ful sadja…pa še bojim se da mmi pol spet obleke ne bojo prou- kr zdej mam tko zajeban-ene so mi čist premejhne, druge čist prevelke, v glavnem garderobo mam v razponu 7 številk.

Ja s tem bi zaklučla, torej mislm da sm s hujšanjem ful pridobila in si izboljšala življenje, čeprou sm mogla it skos tak pekel, da se včas sprašujem, če je blo vreden.Pa res da sm zdej ful zaželena pr frendicah, tipih, sm po barih..ampak a ne bi blo drugač tud tko?
No ne vcem, vi se sami odločte glede diet in hujšanja, sam ne počet tega kar sm jst, ne pretiravat!

In upam, da bo tole sploh kdo prebral,kr močno dvomim, Če mi pa hoče še kdo kej bolj osebno sporočit je pa tuki moj naslov: [email protected].

joj, kdo bo to bral, draga moja…
bols bo, da ti to vse skrajsas, ker… je PREDOLGO!
Pa srecno!

jaz pa pravim zelo dobra zgodba, cas si je treba vzet in jo prebrat.
se mi je nekaj slicnega dogajalo, ampak je zdaj tudi vse ok.
punce preberte to zgodbo, se bote kaj naucile

..ja, da človeku mislit, ni kaj.

Se pa splača prebrat, vsako besedo.
..samo drugič raje vse v malo lepši slovenščini napiši ne pa preskakovati iz slenga v knjižno slo. in nazaj.. bo mnogo bolj berljivo. Na kratko, zgodba je za v časopis.
Samo, bi bilo slabo, ker bi po mojem preveč vplivala na življenje podobnih odraščajočih deklet (ali fantov), pa se morda ne bi za vse tako lepo končalo.
Sicer pa, svaka čast, ne rečemo zastonj “nada umire poslednja..”

srečno