Jaz imam pa en drug problem.
S fantom sva skupaj 2 leti in pol, od tega živiva 2 leti skupaj.
Stara sva okoli 30 let in se zelo dobro razumeva! Problem pa je v tem, da se fant še noče poročiti, ker si želi prej ustvariti finančno podlago (čeprav nama tudi sedaj ne gre slabo!). Meni pa se zdi, da je ZDAJ prišel tisti čas in mi je zelo hudo, ker se me “otepa” na tak način in se mi zdi celo malce poniževalno.
Ali je že imela katera tak “problem” in kako ste ga rešile?
Fant si sicer želi skupnega življenja z mano in pravi, da mu pomenim vse na svetu… Ampak odločilnega koraka pa noče narediti.
Hvala za morebitne tolažbe.

Tinca,

saj ni vse poroka! A ni lepo če čaka na finančno boljše čase. Boš videla da bo tudi za vaju prišel še tisti dan!

Sicer pa se menda danes poročajo večinoma vsi čez 30! Meni sicer do 30 še malo manjka (5 let), moj bodoči mož pa bo letos 31!

Nikar ga ne sili, bo že sam vedel kdaj je čas!

Lp U

Zivjo
tudi jaz imam isti problem kot ti,samo, da sem jaz stara
25 let on pa 31 , skupaj pa sva ze pet let, v skupnem gospodinjstvu pa sva dobro leto.
Tudi jaz si mocno zelim poroke on mi pa pravi,da sem
,,staromodna,, in da poroka tko in tko nic ne spremeni med
partnerjema..to je ze res vendar meni pac to ful pomeni.
Tako, da te cisto razumem Tinca, tesko je dati kak pameten nasvet vendar pogovor na miren nacin vcasih pomaga, jaz sem svojemu
vse lepo razlozila kaj mi poroka pomeni in sem ga na ,,lep,,
nacin postavila pred dejstvo, da ce me ima res tako rad kot
pravi me bo pa tudi javno pred vsemi vprasal ce hocem biti njegova zena.Tako , da sva sedaj postavila datum in ce bo
vse tako kot mora biti se bova porocila 24.jan.2004.
To je moja zgodba, upam pa, da bos tudi ti s partnerjem
nasla skupno besedo in bos kmalu nevesta…

lp nina

Hvala za tolažbo, Uršula in Nina, izgleda, da bom tudi jaz nevesta šele drugo leto, čeprav si srčno želim, da bi se to zgodilo letos.
Mogoče je res najbolj važno to, da se imava rada in da poroko pač prestavimo. Vsem nevestam pa želim srečo v skupnem življenju in da bi poroka kar najbolje “uspela”.

cau.
vidim, da je prosnja naslovljena bolj na zenski del – pa vendarle se nekaj
z moske strani. jaz grem tudi proti 30im in se nisem porocen. in si trenutno
se ne predstavljam, kako bi to zgledalo.
sam pa poroko pojmujem kot zavezo dveh partnerjev. da si upam tudi pred drugimi obljubiti (ceprav dandanes to marsikomu sploh nic ne pomeni).
da ti obljubim, da bom s tabo do konca zivljenja. da bom s tabo, tudi ko ne bo lepo. da bom s tabo, tudi ko bo prisla mimo kaka mlajsa in (resnici na ljubo) lahko bolj mikavna. da bom s tabo, tudi takrat, ko se bova zredila in postarala….

morda je ravno zato, najlazje (nam moskim) reci – moram se malo zasluziti ali morava se stanovanje zrihtat ali moram se to ali moram ono… sicer pa te imam ZELO rad. 😉

fajn se mejte, punce.
vprasajte ga – bi zivel z mano do KONCA zivljenja? pa opazujte njegovo reakcijo 🙂

HOJLA!

Vem, da sem netipična predstavnica žensk, ker mi nekako poroka ne predstavlja ničesar. Če me ima fant rad, naj me ima zaradi mene in naj bo z mano zaradi mene. Pa je tudi govoril o poroki. Pri meni je problem, da sovražim biti v centru pozornosti, sovražim se slikati in prijazno smejčkati… to vse pa bi bilo če bi bila nevesta. Po drugi strani pa kot je rekel Janez, ne morem mu obljubiti tega, da bom do konca življenja z njim. Saj lahko da bova a nikoli se ne ve.

On pa si želi klasično poroko, nevesta v beli oblekici, vlečka……avto z šopkom…..gotilna z rožicami…..

Jaz bi privolila v neko odštekano poroko: bazen party, piknik v kavbojkah in ob vodi, nekje na Baliju, Aljaski ali…

Pa sem mu rekla, da ok, se poročim s tabo, zdajle takoj, ta trenutek pojdiva na matični urad (je bila sreda) pa se poročiva. Zaradi sebe, ker midva to hočeva in ne ker to pričakujejo drugi, pa ni hotel. Pač če se že bo poročil se bo tako kot je treba, ali pa raje ne.

Potem pa je dojel, da je bolje tako. Rada se imava, vse nama gre po maslu, ne potrebujeva prstančkov in lista, ki bi to dokazoval. Uživava kot je. Načrtujeva dojenčka, pa stanovanje pa … marsikaj. Če pa njegovi kaj rečejo jim pa rečem, da je to brez veze, ker pol bi se mogl sovražit, tako pa mi nista tast in tašča in se imamo radi. Pa so dojel, da je tako ok.

Nekega dne, ga pa mogoče presenetim, odpeljem na travnik, poln svatov, balončki, jezero, čevapčiči, odojk, matičar, pa bo vse po reglcih.

Hočem vam povedat samo to, ne silite človeka ki še ni prepričan. Poroka ni vse! Veliko ljudi se zaradi tega skrega, in uničijo do takrat uspešno vezo. Saj vem, da sem ekstrem, a v tem uživam. Raje malo počakaj, pa ga povprašaj, da če bi se že poročil, ko bo nabral denar in bosta imela stanovanje in…. tam čez n let, kako bi se poročil, kakšne so njegove predstave o poroki. Majhno, veliko…. potem pa mu preveč ne govorite kako bi se ve (če bi on majhno, ve pa ogromno, ga bo odbilo).

Počasi vam bo uspelo, saj tudi taki ekstremi spremenimo svoje mnenje, a traja in ne smete nam težiti in skoz to ponavljati. Mene ponavadi dobi na foro, ko se prijateljica poroči, pa vpraša: Saj vem, da se itak ne bova poročila, a vseeno a bi ti imela bife al vsak svoj krožnik. Pa rečem, ja valda da vsak svoje, ker pol se vsi stepejo na bifeju al pa ko s plošče jemljejo. Pa nekaj zve.

Drgač je pa to sam en papir več k ga je treba šparat. Pa ker verjamem, da ni nihče bolj trmast kot jaz (kar se poroke tiče), ti bo uspelo, samo ne imej samo ta cilj v življenju. Mogoče pa ga še kaj povprašaj kaj si misli o otrocih in začni s tega konca!

Veliko sreče

Tudi pri nas je ta problem. Skupaj sva že skoraj 4 leta. Dosedaj sva se zakreditirala za stanovanje (prvi razlog za neporoko), kupila nov avto, prišla oba do dobrih služb, potem pa je na svet prijokala ena hčerka (pred dvema letoma in pol), zdaj še druga (stara dobra 2 meseca)… Če pogledaš zdaj ni razloga za neporoko, saj tako ali tako naj bi bilo vidno, da želi biti z mano do konca življenja.

Pa ni tako…. še vedno ni tega… oz. se zdaj premišljuje, saj sem omenila, da želim, da se hčere imenujejo tudi po meni (do sedaj sta obe imele samo njegov priimek). In tu se je začelo nekaj premikati…. Priimka pa ne dam (partner) in zato se ženimo. Ali je to pravi pristop se še zdaj sprašujem, saj je na nek način tak pristop izsiljiv.

Sprašujem se (povod je Janezovo sporočilo) ali se ženimo zaradi sebe ali zaradi priimka otrok? Sicer se dobro razumeva, pa vseeno sem dobila pomisleke, zakaj šele zdaj??? Ali se sama upam vezati (cerkveno – pred Bogom) za VEDNO???

Pred civilno poroko nimam pomislekov, imam pa pred cerkveno ??? Je to normalno?