izkušnje
Dajte no puncr-sigurno se je katera pred kratkim poročila-povejte nam svoje zkušnje in prigode!!!Nas,ki se poročimo naslednje leto že malo meče in zanima nas čisto vse.Povejte kako vas je zaprosil,kako ste objavili novico,kje je bila poroka in koliko vas je bilo,predvsem pa kako je bilo in dogodki(kaki smešni če se da). LP melani
Moje misli pogostokrat pohitijo za leto nazaj, ko sva bila tudi midva v načrtovanju najine poroke. Kaj naj povem? Je toliko stvari, da bi preveč popisala, če bi želela vse povedati. Zaprosil me ravno ni, ker sva se o tem zelo veliko pogovarjala, odločila sva se tudi, da bova živela v eni hiši, ki je last njegove mame, prej dedka, potem je bila zaprta 13 let in potrebna temeljite obnove, zato so se same priprave začele mnogo prej. Čas poroke sva določila glede na približen izračun, do kdaj bi bila lahko hiša urejena, pa pazila sva tudi na to, da bom sama kar najlažje zamenjala službo. V šolstvu smo pač vezani na šolsko leto, pa še precej ugodno je bilo zaradi obvezne uvedbe devetletke in so kar potrebovali nove učitelje. Zaroko sva pa potem imela tako čisto uradno, v cerkvi, v družbi prijateljev. Je bil tudi en poseben dogodek, ki je pomenil, da se od takrat naprej pa čisto zares pripravljava na poroko. Podrobno načrotvanje sva pa imela prav za novo leto, ko sva odšla za nekaj dni na morje in sva se takrat o tem temeljito vse pogovorila. Kasneje je imel on precej dela z urejanjem stanovanja, tako da je on prevzel odgovornost za hišo, jaz pa za poroko. Ker sva bila kar oddaljena, sva se odločila, da se bo vsa ceremonija odvijala v mojem kraju, tako sva civilno imela v poročni dvorani glasbene šole, cerkveno v domači cerkvi. Vse sva imela popoldne, da sva svatom kar najbolje prihranila nevšečnosti, predvsem njegovim, da se niso vozili kam daleč vmes domov in potem nazaj. Tudi praznovanje se je odvijalo v gostišču v bližini. Novico sva povedala ravno za novo leto in sicer sva kar ob voščilih za novo leto dodala listek, da se namerava poročiti in datum sva povedala.
Na samih obredih je bilo ogromno ljudi. Že na civilni poroki nama je pel moj zbor, tako da je bila že civilna zelo lepa, cerkvena je bila pa sploh posebno doživetje, saj sem prej vodila tri zbore, pri enem pela, pa še skavtinja sem bila, tako da so se vsi zares potrudili, bilo je pa tudi precej joka. Sama sem se tega bala, pa sem dobro prenesla, so si pa ljudje menda kar brisali solze. Sem se pa poslavljala iz župnije, tako je bilo vse mogoče še malo težje. Bila pa je cerkev skoraj premajhna za vse ljudi. Potem na sami ohceti nas je bilo pa okrog 60. Jaz sem bila na ohceti že tako utrujena, da sem komaj čakala, da grejo domov, midva sva imela pa do najinega novega doma še eno uro vožnje. Sam dan je bil prečudovit. Sama sebi edino malo zamerim, ker se mi zdi, da sem vse doživljala nekje od “zgoraj”. Imela sem občutek, da sedim nekje na oblaku in gledam dol. Ko sem se potem kasneje skušala spomniti občutka, kako je bilo, ko sem recimo sedela na tistem stolu pri matičarju ali pa v cerkvi, se sploh nisem mogla. So pa drugi rekli, da me tako srečne še niso videli in to se vidi po vseh slikah, saj se čisto na vseh smejim. Presenetilo me je tudi nekaj mojih prijateljic, ki so povedale, kako so bile ganjene, ko so me videle prihajati pred oltar, so imele res en poseben občutek. Kaj naj še napišem. Saj pravim, toliko stvari je. Pomembno je, da res uživaš v vsakem trenutku, pa predvsem, da se ne sekiraš. Vse bo teklo kot mora, za vse skrbijo drugi, ti pa v vsem samo uživaš. Popolnoma se moraš prepustiti, da vse vodijo drugi. Meni je to uspelo in smo imeli prekrasen dan, midva pa še bolj prekrasno poroko.
Lepe priprave in še lepšo poroko želim tudi tebi.