Pozdravljene!

Tudi jaz se že veselim srečnega dogodka v konec aprila. Imam pa eno težavo. Zanima me če veljajo kakšna “pravila” kdo naj bi bil poročna priča? Mogoče sestra…brat… Ali je vseeno? Kdo je bil vaša priča? Prosim za vašo pomoč.

Lp, Popajka

Pravila sicer ni, razen tega, da mora biti oseba polnoletna. Lahko pa rečem, da sem še pravočasno ugotovila, da so za kaj takega ožji sorodniki primernejši, kot prijatelji. Seveda, če se z njimi človek razume. Jaz sem pol mojega življenja menila, da bom rekla prijateljici, ta pa me je s svojim odnosom in spremembo obnašanja v času hoje z mojim fantom postavila na realna tla. Zelo sem zadovoljna, ker mi je še pravočasno dala vedeti, kakšni prijatelji pravzaprav so in ker mi je bil brat res ta prava priča, kot se reče. V pomoč in podporo. To je bila odlična vaja za krepitev družinskih vezi. Prijatelji so le redkokdaj tako zaupanja vredni. Zame že ne. Če pogledam malo okoli, … tisti, ki so bili kao prijatelji za priče, so se precej porazgubili po svetu. Jaz pa mislim, da je le lepo, če imaš z njimi še kakšen kolikortoliko pristen stik. Pa kar pogumno!

Jaz si bom zbrala kar sestro za poročno pričo,žal še nimam take frendice na katero bi se lahko zanesla.Tako kot Minnie se je tut men kao naj frendica že pravočasno pokazala v pravi luči..Srečno 2004!

jaz imam samo enega bratca (starejsi dve leti)
s katerim sva kot “rit in srajca” ze triindvajset
let, zato se mi zdi, da bo on najprimernejsi za
prico, prav tako tudi sam pricakuje, da bo moja
prica in jaz njegova, ko se on poroci. je ves
navdusen nad svojim poslanstvom, da nimam
problemov

meni je bil tudi za pričo moj mlajši brat in vem, da sem se prav odločila 🙂
mojemu je bil pa en prijatelj, ker moj je bil njemu priča, pa mu je uslugo vrnil 🙂

meni pa sestrična in mi je bila tudi v veliko pomoč, možu pa je bil priča prijatelj s fakultete. Ker s sorodniki nima takega odnosa. Najprej je mislil tudi on da bo priča sestrična, ampak odkar ima tega fanta, zadnjih 6 let je postala čudna. Nikoli ne pokliče, …
Mislim, da mu ni žal za to odločitev.

Meni pa je poročna priča bila prijateljica in tudi možu je bil priča prijatelj. Tako sva se odločila zato, ker imava oba zelo rada, veliko časa preživljamo skupaj, razumemo se in tudi težave, ki pridejo v prijateljskem odnosu, znamo reševati. Moram povedati, da si verjetno lepše poroke ne bi mogla predstavljati, kajti najini priči sta organizirali otliko podrobnosti, da midva tisti dan sploh nisva nič razmišljala, samo uživala sva in se prepuščala najini sreči. Polno nekih presenečenj sta nama pripravila (seveda ob pomoči še drugih prijateljev), pred poroko sta nama pripravila res krasno fantovščino in dekliščino, kjer je namesto pijače bilo pomembno druženje in smeh (nobene brezvezne perverzne igre, ker nama pač to ni všeč). Pomagal sta pri načrtovanju poroke, izdelavi daril za svate, vsako malenkost smo delali skupaj. In najpomembnejše: še zmeraj smo krasni prijatelji in prepričana sem, da se noben sorodnik ne bi tako potrudil, da bi najin poročni dan (in že vse dneve prej) naredil tako lepega. Težko opišem, kaj nama je to njuno prijateljstvo (oba imata tudi partnerje) v tistih dneh pomenilo in kaj nama še vedno pomeni.
Se pa strinjam, da mora prijateljstvo biti pravo. Velikokrat sem anmreč tudi že sama videla, da se je pojavila nevoščljivost ali kaj podobnega. Glede tega, kar je napisala Minnie, da se je prijateljski odnos skrhal in so se porazgubili, pa bi jaz rekla, da se je treba za vsak odnos pač truditi in ga negovati, marsikdaj kaj spregledati, pozabiti, videti v prijatelju pozitivne stvari, ker nenazadnje vsi smo samo ljudje z napakami in pomanjkljivostmi. To je pač moje mnenje.
lepo leto 2004 vam želim in predvsem krasne poroke-

Marjetica

meni je bil brat,vem da sem se prav odločila

Ma sem rekla, da bom tiho, pa čist ne zdržim. To bo verjetno zato, ker me nerazčiščen odnos s prijateljico še vedno boli. To je pač tako, če si z nekom res iskren od otroštva naprej, potem pa ti nenadoma nalije čistega vina.

Skratka, ko sem tole prebrala, se mi je milo storilo. Jaz sem si tudi takole predstavljala poroko, da bi mi najboljša frendica stala ob strani, poskrbela za zabavo, itn, pa nič od tega ni moglo biti. Da, odnos je treba negovati in vztrajati, vendar se z glavo skozi zid ne da. Moja kolegica se je obrnila proti meni za sto procentov, in ko sem po daljšem času ugotovila, da rinem samo z glavo skozi zid, ker me dejansko ne mara, sem zadevo opustila.

Danes sem zadovoljna, saj imam enkratnega moža, ki me ima rad in jaz njega, in se najin odnos se more primerjati z nobenim hinavskim, ki je tako pogost med ženskami. Tole je moja izkušnja, napisala sem jo v glavnem samo zato, ker moram še vedno na trenutke malo dati ven, kot se reče. Ker mi še danes ni vseeno. Ker ji ne pridem blizu, Ker tega ne želi, Ker je to konec koncev njena pravica.

Lahko pa rečem, da so se prijatelji od moža, ki pa spet niso bili tako veliki ali bi rekli zares intimni in niso bili kar vsi po vrsti njegove priče, prijateljsko veliko bolj izkazali, se potrudili za raznorazne finte in polepšali najin dan. Evo, zares se jih bom z veseljem in hvaležnostjo spominjala. In imamo čisto lepe odnose.

Zdaj pa so na vrsti druge stvari, na primer otroci. :-))

Popajki, ki se morda še odloča, želim eno odločitev, s katero bo zadovoljna in seveda lep poročni dan. In predvsem lep zakon z veliko prijateljstva in medsebojne ljubezni.

Minnie!
sploh nisem mogla verejt tvoji zgodbi.kajti v njej sem se sama znašla.tudi meni je hudo ker me moja frendica ne jemlje več resno..tudi jaz sem si predstavljala da mi bo stala ob strani,se veselila z mano srečenga dogodka,mi pomagala,hodila z mano pomerjat obleke..pa ni nič od tega..še na telefonske klice mi ne odgovori..in sem že morda grdo rečeno resno začela razmišljati o tem da ji morda ta poroka ni ušeč,ker je nekoč ko smo bili še najstniki hodila z njim oz.saj veste v tistih otroških letih še do poluba ni prišlo.Torej nista imela nič,končala je sama.In od tistega časa sva midva skupaj zdaj se pa že zelo veseliva tega.Sej pravim morda ni to krivo a možno pa je.In žalostno ko misliš da je nekdo tvoj najboljši prijatelj kar zlepa te pa pusti na cedilu.Ampak tako je in hvala bogu da nas napake kaj tudi naučijo.
Sočustujem s tabo ker vem kako to boli in ker vem kaj me še čaka.Toda vem le to povabila ne bo dobila ker si ga enostavno ne zasluži!
Če želiš mi lahko pišeš kaj na mail in lep dan želim vsem!

No, jaz sem seveda srečni dogodek že dala skozi, tebi pa želim, da bo vse čim lepše. Ne želim pa več premlevati minulih dogodkov, ker življenje gre naprej. Prej, ko se prepustimo, bolje je. Če čutiš, da bo brez prijateljice bolje, imaš najverjetneje prav. Jaz sem jo povabila, pa mi je bilo strahotno žal, saj mi je uničila zadnje popoldne z mojimi domačimi. Pa tudi kar en lep delček poroke. Ljudje smo pač občutljive duše. V bistvu, pustiti pri miru tiste, ki ne želijo biti moteni je še najbolje.

Vse dobro vama želim.

jaz nimam ne brata ne sestre, mož pa mladoletnega brata. Tako da to seveda ni nujno in res ni pravila… Obema sta bila najboljša prijatlej oz. prijatlejica s faksa. ne vem, zakaj bi mi bila priča kaka sestrična ali bratranec, ker naju vežejo samo krvne vezi in nobeno prijateljstvo.

Lp, Ajs

Tudi jaz bom dodala svoj kamencek.
Prici sta nama bila dva prijatelja iz gibanja, ki mu pripadava. Torej prijatelja v tem, kar je za naju temeljno. Sicer bi lahko jaz imela brata, ker sem ze jaz bila njemu, ampak se mi to ni zdelo logicno. Z njim sem tako ali tako v dobrih stikih. Zdelo se mi je, da bova tako utrdila druge odnose. Moj moz pa ni hotel imeti svojega brata, ker ga ne cuti blizu (ceprav delata vsak dan skupaj).
To je cisto odvisno od tega, kar zacutis. Pride cas, ko se prijatelji izkazejo za to, kar so. Pozitivno ali negativno.
Lp