Moram priznati da ena težjih stvari, odločitev v mojem življenju, pa si nikdar nisem mislila da bo tako.

Šla sem od moškega, ki ga še vedno ljubim, ker je bil škodljiv zame, ta odnos me je skoraj pahnil na rob. Morala sem poslušati razum, saj mi je že telo to sporočalo dobronamerno. On pa vztraja in vztraja in vztraja. Ni mi do drugih moških, zjutraj in zvečer mislim nanj, zdaj mam že slabo vest, ker mi on ne da miru.. napisala sem mu lep poslovilen čustven sms, vse razložila kar se je razložiti dalo, pa noče razumeti. Ko me ima, je kreten, ko me nima, je obupan.

Ko te nima je mnipulator in blefer.

Pametna punca, in ostani se naprej

Jebe se njemu za tvoj sms

Blokiraj in pojdi dalje.

Povsod sem ga že, edino na telefonu še ne. Najhuje je ker se mi človek smili.

Dobronamerno. Samo stran od takih ljudi, še predno se zaveš, ti uničijo zdravje.

Poznam ta občutja. Sicer je vsaka zgodba malce drugačna, a vseeno se zdijo v določenih delih tudi na las podobne ena drugi. Dnevi so se zlivali v noči, noči pa v dneve, ko sem končno zbral pogum, da sem zapustil ta svet, v katerem sem mislil, da diham, v resnici pa sem se dušil. Od nje, od naju, od vsega, kar sva zgradila na ruševinah, ki so bile zgolj privid trdnosti in za katere je bilo treba uporabiti veliko domišljije, da bi se laho zavajal in   pretvarjale, da so trdne. Ona je bila je kot ogenj: privlačna, vroča in nujno zlo. Kajti ko sem se ji preveč približal, me je ožgala.

Ni bilo enostavno razumeti, kje se je vse skupaj začelo. Bila je mojstrica manipulacij, umetnica prevar, ki je svoje platno naslikala z barvami mojega sočutja, moje želje po ugajanju, moje potrebe po tem, da sem njen junak. Bil sem njen rešitelj. No, vsaj to sem si domišljal, saj je bila ta misel nekako tolažilna. Vsak njen problem sem vzel za svoj, vsako njeno temno noč za svojo bitko. V tem ciklu nenehnega dajanja, popravljanja, reševanja pa sem izgubil sebe. Izgubil sem sebe v njej, v nama.

Moje življenje je postalo doživetje, odtujeno od mojih občutkov. Živel sem na nekakšnem avtopilotu, kjer je bila moja edina naloga, da izpolnim njene želje in potrebe, medtem ko sem svoje vztrajno zanemarjal. Pravzaprav ni bilo v najinem odnosu niti prostora zanje. Vse je bilo izpolnjeno zgolj z njo. V moji glavi je ljubezen postala sopomenka za žrtvovanje, za zamenjavo moje sreče za njeno.

Mislil sem, da če bi le dovolj trdo delal, če bi bil dovolj ljubeč, bi bila lahko ona srečna. Moja definicija ljubezni je bila prepletena z njenim zadovoljstvom, moje zadovoljstvo pa je bilo pogojeno z njeno odobritvijo. Moje srce je bilo utopljeno v poplavi njenih čustev, moj um pa v zmedi kaosa njenih misli. Težko je bilo razumeti, prepoznati, kje se je končala ona in kje sem se začel jaz.

Čas je bil kot megla, vse okoli mene se je zdelo nerealno. Kar nerelealno, naravnost nadrealistično. Zdelo se je, kot da sem gledal film o svojem življenju, ne da bi bil dejansko del njega. In ko sem se končno odločil prekiniti te vezi, sem čutil, kot da sem pretrgal neko popkovino, kot da sem se na nek čuden način odcepil od nekakšnega dela sebe. Moja identiteta, ki sem jo prilagodil okoli potreb najinega odnosa, je bila sedaj razcefrana na koščke.

Vendar pa sem v tem kaosu našel tudi trenutke jasnosti. Nikoli nisem povsem prenehal obstajati kot jaz in se zavedati, da obstajam, čutim, hrepenim. Ko sem jo zapustil, sem spoznal, da to, kar sem čutil do nje, ni bila ljubezen, ampak odvisnost. Zasvojenost. Bil sem odvisen od njenega kaosa, od njenih kriz, od njenih potreb. V njej sem iskal smisel, ki sem ga v resnici izgubil v sebi.

Na tej poti samoodkrivanja, ko sem stopil stran od toksičnega plesa, ki sva ga plesala, sem začel spoznavati, da je moja moč tiha, a ne premagljiva. Da bitisamostojen moški ne pomeni biti zgolj osamljeni jezdec, ampak tudi nekdo, ki ve, kdaj je čas, da se postavi zase in se sooči z resničnostjo, ne da bi moral pred njo pobegniti ali se skriti.

Zdaj razumem, da je moje poslanstvo v življenju najti mir v sebi, ne da ga iščem v drugih. To potovanje ni zgolj pot divjega bojevnika luči, ampak tudi pot mirnega raziskovalca, ki išče resnico in harmonijo v sebi. In medtem ko sem morda še vedno občasno zmeden, ranjen in iščem svoj kompas, vem, da je moja smer naprej, proč od ognja, v katerem sem nekoč izgorel, a sem se tudi utrdil, da bi se mogel dvigniti iz lastnega pepela.

Na poti ozdravljenja sem se hitro naučil, da to ne poteka v ravni linija, temveč je vse skupaj precej bolj podobno valovanju. So dnevi, ko se mi zdi, da bi lahko premikal gore in so trenutki, ko me preplavi val preteklosti, ki mi spodnese tla pod nogami. Trend celotnega potovanja kaže na napredek, a sama pot je prepletena s padci in vzponi, s koraki nazaj in skoki naprej. Zdravljenje ni samo dejanje premika naprej, ampak je tudi soočanje z bolečino, ki sem si jo tako dolgo zanikal.

Zdravljenje od manipulacije, zlasti gaslightinga, je boleč proces, saj je podobno kot sestavljanje razbitih delov ogledala. Ko so ti dolgo govorili, da moja resnica ni bila resnična, sem bil začel dvomiti v svojo realnost, svoja čustva, celo svojo identiteto. Vsak spomin, ki sem se ga moral spomniti, vsaka laž, ki sem jo moral razkriti, je bilo kot rana, ki se je ponovno odprla.

Učil sem se, kako biti ponovno otrok, ki odkriva svet – svoj svet. Rabil sem se ponovno naučiti, kaj čutim, kaj želim, kaj potrebujem. Ena od vaj, ki mi je pomagala, je bila čuječnost. Sedel sem v tišini, se osredotočil na svoje dihanje, na občutke v svojem telesu. Spraševal sem se: “Kaj čutim? Je to strah, jeza, žalost?” Doživljal sem čustva, ne da bi jih poskušal popraviti ali spremeniti.

Spopadanje s temi globoko zakoreninjenimi navadami, naučenimi na bojišču prejšnjega odnosa, je bilo kot odvajanje od strupa. Ugotovil sem, da mehanizmi, ki so mi pomagali preživeti pri njej, ne najdejo svojega mesta v zdravih odnosih. Biti vedno v obrambni drži, analizirati vsako besedo, iskati skrite motive – to so navade, ki so bile nekoč potrebne, zdaj pa so ovire na poti k iskreni povezavi. Spoznaval sem, da je tisto, kar mi je nekoč služilo kot ščit, zdaj postalo zid med mano in svetom, ki sem si ga želel znova spoznavati.

Opuščanje teh navad je bilo kot poslavljanje od starega jaza, ki ga ne potrebujem več, a se ga kljub temu bojim izpustiti. Vsak dan je bil bitka med tem, kar poznam, in tem, kar želim spoznati. Toda v tej bitki najdem svojo moč, svojo voljo do življenja, in spoznanje, da sem, čeprav sem bil hudo ranjen, močno poškodovan, še vedno cela oseba, zmožna ljubiti in biti ljubljena na način, ki hrani dušo, ne da bi ji odvzel svobodo.

Eno najbolj osvobajajočih spoznanj na tej poti je, da je ključno preusmeriti pozornost nazaj nase, ne da bi to pomenilo samoobtoževanje ali prevzemanje odgovornosti za toksičnost drugega. Radikalno sprejemanje druge osebe takšne, kot je, pomeni razumeti, da ne morem spremeniti nikogar drugega razen sebe.

To ne pomeni opravičevanja njihovih dejanj, temveč sproščanja bremena, ki sem ga nosil, v upanju, da se bodo spremenili. To je pomenilo prepoznavanje in razumevanje lastnih škodljivih vzorcev, ki so me pripeljali v ta odnos. Vprašal sem se, zakaj privlačim ali se odločam za takšne odnose? Kakšen del mene išče priznanje ali ljubezen na načinih, ki me na koncu ranijo?

Delo na sebi ni le zdravljenje ran, temveč tudi učenje, kako rasti iz njih, kako razvijati moč, da rečem ne, ko je potrebno in kako razvijati zavedanje, da sem vreden spoštovanja in ljubezni. Pomeni graditi nove, zdrave vzorce, ki ne temeljijo na strahu ali potrebi po odobravanju, temveč na resnični ljubezni do sebe.

To ni pot samo-izboljšanja, temveč pot samo-spoznavanja, kjer vsak nov uvid osvetli delček poti k bolj celostnemu, zdravemu jazu, ki ne išče ljubezni v kaosu, temveč v miru in sprejemanju.

Motorist,

tudi v parih stavkih bi se dalo vse napisati.  Manj je vec, ce strnis bistvene elemente.

P. S. :spekulacija, manipulacija, dominacija… 🤫

Še en dokaz več, da si ravnala prav. Lepo si mu razložila, on pa te še vedno nadleguje. Prekini stike, izbriši kontakte, blokiraj povsod in bodi neomajna.

Bom zastavil tako: manj je več pripelje do tega, da se nekdo zadovolji z drobtinicami, saj začne verjeti, da je več nespodobno. Da imamo to zgodbo, gre prej pripisati ravno temu prepričanju. 😉

Prepricati prepricanih, se pa enostavno ne da! 🙄

nasploh je umetnost dobrega pisanja napisati nekaj s čim manj besedami, manj je dejansko več, ampak dobro pisati pomeni učinkovito razmišljati, tega te pa nobeni šoli ne naučijo. Pa @motorist sicer ne piše slabo, nekoliko baročno, ampak to je stvar okusa in stila, in tudi racionalno razmišlja, bolj se mi zdi, da so ti psihološki koncepti sami po sebi intelektualno močvirje, nepreverljivi in nedokazljivi, ampak zvenijo dovolj prepričljivo, da lahko cele mentalne konstrukcije potem obesiš na par osnovnih in relativno banalnih predalčkov, na katere zreduciraš kompleksno realnost.

Ker če bi to delovalo, ne bi imeli več psihoterapevtov in ur psihoterapije kot kdajkoli, pa še nikoli več težav v duševnem zdravju, ni to tko kot medicina sicer, da cepiš proti črnim kozam in jih ni več, daš antibiotik in se stvar pocajta, včasih se zdita psihiatrija in psihoterapija v najboljšem primeru blažev žegen, učinke imajo zdravila, kakšne, je lahko stvar debate, sicer se zdi pa to nivo placebo efekta, ali pa enostavno vsak odkrit pogovor do neke mere deluje terapevtsko in je več ali manj isti šmorn a se pogovarjaš s frendom ali pa z VKT terapevtom.

Tu se povečini strinjam s teboj. Ne izključuje pa to nekih zakonitosti, gi z veliko gotovostjo lahko služijo kot nekakšna oprijemališča. Če izhajam iz svoje perspektive: temelj vstopanja v odnose je vedno znova težnja po neki obliki varnosti, občutku smiselnosti in nenazadnje neki pragmatični vrednosti.

Meni je npr. iz tega vidika povsem vseeno, kako lahko tipiziram težave drugega, če tem temeljnim kriterijem ni zadoščeno. So pa situacije, kher “no contact” pristop tudi ni mogoč, oz. je zaradi tega ali onega cena previsoka. In takrat, ko rabim do neke mere ohranjati odnos še naprej, pa mi tipizacija lahko koristi zaradi predvidljivosti.

Bolj ko sem v stanju predvideti možnosti, ki vodijo k neugodnim izidom, bolj jih lahko eliminiram in posledično je odnos lahko bolj na “low contact” ravni. Velja tudi obratno, a zdaj debatiramo v tej smeri.

Je in ni isti šmorn. Tisto, kar dober terapevt lahko stori, je regulacija, ki je dober prijatelj zaradi čustvene vpletenosti ne more. Prenos fokusa iz “Zakaj je on(-a) tak(-a) in zakaj mi to počne?” nazaj nase: “On(-a) je tak(-a) kot je in jaz potrebujem poskrbeti, da porežem vzvode, preko katerih je lahko upravljal(-a) z menoj.”

To je v bistvu vloga terapevta. Ta preusmeritev fokusa nase in regulacija, ko se soočimo z vsemi temi bolečimi potlačenimi čustvi.

Vloga terapevta ni svetovanje (oz. je svetovalna vloga precej omejena), temveč pomoč nekomu, ki SAM želi razrešiti SVOJE škodljive vzorce.

Si boš hvaležna čez par let, ko se boš ozrla nazaj. Tako, da ostani na dobri poti.

Sej te stvari so več ali manj zdravorazumske, vsi iščemo smisel, ne samo v odnosih, skušnjava in možna past se mi zdi preveč intelektualizirat in analizirat stvari, sploh odnose, na neki točki je treba preprosto živet in se ne zaciklat preveč s kerokoli ideologijo, bit fizično fit, profesionalno realiziran in socialno kompetenten, ženske pol pridejo več ali manj same od sebe, izziv je bolj tapravo za resno zvezo srečat, vsestransko kompatibilno, ampak da ti ni ona cel tvoj lajf, sej če jo dobro izbereš, ni neke drame, ti hočeš itak že sam zaradi sebe bit uspešen, ona hoče itak že sama zaradi sebe imet doma spucano in urejeno, intelektualno drug druzga stimulirata, samo še redno se kresneta pa je, čez dan pa itak osvajaš svet.

Jaz sem imela eno tako izčrpajoče prijateljstvo. Na koncu sem morala blokirati stik. Karkoli bi rekla, ne bi razumel, ker je slišal samo sebe.

Dejanja -besede. 

Ko dejanja niso v skladu z besedami to pomeni le eno: MANIPULACIJA!

Zanimivo. Kaj si pa ti občutila ob tem?

Kaj praviš, ali je mogoče, da pride do nesporazuma glede pričakovanj ali do različne interpretacije določene situacije?

No

Zelo zazeljen poklic je tudi,  blagovni manipulant.

Manipulacija,  ni vedno, manipulacija. 🤭

Čuden občutek, ker po naravi nisem potuhnjena, ampak tukaj sem morala uporabiti drastičen ukrep. Najprej sem poskušala omejiti stike, ampak na ta način ni šlo.

Če prav razumem, govoriš o občutku dvoličnosti in krivde zaradi tega, ker si si dovolila “odrezati” nekoga iz svojega življenja?

Oz. če zastavim drugače: bi sama ocenila tvoje občutke kot krivdo ali bolj kot sram in zakaj?

Ti pa si firbčen. 🙂 V bistvu nič od navedenega. Žal mi je bilo, da nisem prej spoznala, da bo na koncu potrebno narediti ta rez.