Sem v postopku ločitve, bila je moževa odločitev. Zanimajo me vaše izkušnje pri ločitvah, ali je bilo vašim zakoncem, ki so ločitev predlagali, kdaj žal te odločitve oz. ali poznate kakšen tak primer?

Ne pričakujem da bo mojemu kaj žal ali da se bo vrnil, samo zanima me.

Ja, seveda! Realizacija bi morala biti mnogo prej. 🤭

.https://youtu.be/jD97hNDiyvI?si=YVd7p_2mtRZpv8qz

🙂

Žal mi je samo da nisem že leta nazaj vložil ločitev! Bi imel več od življenja. Zdaj sem v fazi zbiranja dokumentov, iščem drugo stanovanje in ko najdem, jo seznanim in se odselim.

Ne, nikoli. Stvari vedno pustim za sabo in se ne obračam nazaj.

Jaz iščem odvetnika. Priporočila? Ljubljana

zdravo!zal mi je bilo edino da sem se porocil.

Nedavno je na tu gor ena pisala, da jo je mož utesnjeval, da nikamor ni smela, ni bilo spoštovanja – nekaj takega. Potem se je ločila in zdaj lahko počne kar hoče, ampak pogreša prejšnje čase. So tudi primeri, ko oba ugotovita, da se pogrešata, in gresta nazaj skupaj. Samo redki.

Nikoli mi ni bilo žal. O vzroku pa ne bom, ker nisem bil jaz vzrok.

mojemu je krepko žal, ravno včeraj se je zagovoril pri sinu

Ja, meni je žal. Tega ne bi priznala nobenemu za živo glavo, tukaj pa lahko napišem.

On si je kmalu po ločitvi našel žensko, in se poročil. Zgleda, da jima gre v redu, saj zdaj vidim, da je bil v redu mož in da so vsi slabši, ki sem jih spoznala kasneje. Z enim sem celo živela eno leto in to je bilo najbolj grozno leto v mojem življenju.

Zdaj sem raje “srečno” samska.

Mene je varala, sem se ločil kljub temu, da ona ni želela ločitve. Otroke sem potem imel dodeljene jaz in jih tudi spravil h kruhu. Sedaj po 10 letih od ločitve me vabi na kave in očitno kaže interes zame. No, nisem se še odločil, sem pa 100% odločen, da če že bo do česa prišlo, mi ga lahko izključno fafa.

Ti predstavim lastno izkušnjo, če ti bo kaj v pomoč. Po nekje 18 letih zakona, ki je bil kot vožnja z vlakcem smrti v Gardalandu, sem končno prišel do spoznanja, ki bi ga lahko primerjal z bujenjem iz dolgega, nemirnega spanca. Tiste vrste spanca, ko se zbudiš in si nekoliko zmeden, ali je vse skupaj res ali sem le odsanjal šeeno nočno moro.

Prva stvar, ki sem jo spoznal – in verjemi mi, to spoznanje je bilo kot da bi se zbudil sredi novoletnega ognjemeta – je bilo, da drugega človeka pač ne morem spremeniti. Ne glede na to, kako zelo si želim ali kako močno poskušam. Bivša je bila pač takšna, kot je bila in nič od mojega truda ni moglo tega spremeniti. Kot bi poskušal naučiti mačko, da prinaša časopis – misija nemogoče!

Potem je prišlo drugo veliko spoznanje. Tudi če njo spremenim ali če prikinem ta odnos, bom v prihodnje jaz spremenil odns v nekaj podobnega, če ne spremenim svojih lastnih vzorcev. To je bilo kot luč na koncu tunela, ampak ne tiste vrste, ki zaslepi, ampak bolj takšna, kot svetilnik, ki kaže pravo pot. In sem končno zmogel pogum in sem se vprašal: “Kaj pa če sem tisti, ki rabi rešiti svoje notranje stiske in zadovoljiti svoje čustvene potrebe, pravzaprav… jaz sam?”

In tako sem se lotil dela. Začel sem se soočati s čustvi in občutki, pred katerimi sem prej bežal in jih pometal pod preprogo. Tistim delom mene, ki je čakal, da ga nekdo reši, ga objame in mu pove, da je vse v redu. Naenkrat sem spoznal, da sem jaz tisti odrasli, ki edini lahko izpolni te potrebe. Da sem jaz tisti, ki lahko sebi da tisto, česar nisem bil dobil in po čemersem hrepenel, da bi mi dal kdo drug, zato da se meni ne bi bilo treba soočiti z neprijetnimi platmi sebe.

Seveda vse skupaj ni trajalo pet minut, ne teden dni in ne mesec dni. Je trajalo kar dlje časa in prazaprav sem nekako sprejel, da je to vseživljenjsko učenje. V tem procesu sem se naučil, kako postaviti meje, kako reči “ne”, ne da bi se pri tem počutil krivega. Naučila sem se, da postaviti se zase ne pomeni biti nesramen, ampak pomeni spoštovati sebe in druge.

Zdaj, ko gledam nazaj na vse skupaj, seveda lako rečem, da je marsikaj obžalovanja vrednega. predvsem iz mojega zornega kota to, da sem toliko časa porabil zato, da sem se trudil zadovoljiti njene potrebe in narediti njo zadovoljno, srečno, namesto da bi to energijo, ta čas namenil sebi in lastni transformaciji. Kajti to bi bil edini pravi način ustvarjanja okoliščin za spremembo drugega. Da bi spremenil sebe v smeri, da bi postal bolj tisto, kar sem si želel postati in biti in tako spremenil dinamiko odnosa na način, da bi se ona rabila odločiti, ali bo sledila tej dinamik, ali pa ne želi več v njej sodelovati.

Vendar pa je kljub bolečini, obžalovanju, žalosti, nemiru, strahovom, kako bo biti sam s seboj, občutku izgube in dvomih o lastni vrednosti, vseeno ta prelomnica ne pomeni, da se je življenje ustavilo ali končalo. Ravno nasprotno. Počutim se, kot da sem dobil drugo priložnost. Ločitev ni bila konec, ampak začetek nečesa novega, nečesa bolj izpolnjujočega. Kot bi si odprl vrata v sobo, za katero sploh nisem vedel, da obstaja in našel tam čudovit nov svet, vreden raziskovanja.

In najboljše pri vsem tem? Naučil sem se, da sreča ni nekaj, kar najdem v drugih ljudeh. Je nekaj, kar zraste znotraj mene. Tako, da več časa namenim tistemu, kar mi dene dobro in manj tistemu, kar mi škodi.

Motorist, nakladač jedan. Kaj psihično onaniraš s tem dolgoveznim nakladanjem? Da se ti ljubi pisat te brezkončne psihične onanije. Napiši v par stavkih, če imaš res kaj za povedat, če ne pa tiho bodi.

Jaz sem se moje žene naveličal do te mere, da mi je bila muka hodoti domov, sem bil raje v službi. Sex z njo, se mi je kljub temu, da je ona še danes privačna ženska, enostavno gabil. Ko sem zahteval ločitev sem končno spet zadihal.

Seveda mi je jasno, da moj zapis ne more biti vsem po godu in cenim tudi tvojo iskrenost. Ko smo soočeni z lastnimi čustvi, so različni načini izražanja pričakovani. Moj namen je deliti lastne izkušnje in spoznanja v upanju, da  morda komu pride prav. Če imaš kakšno specifično vprašanje ali temo, o kateri bi rad razpravljal na bolj neposreden način, sem odprt za smiseln pogovor.

Žalostno… Ampak zakaj, kako di tega pride? Sumim, da se je tudi on mene naveličal. Jaz pa tega nikakor ne razumem, ker sem očitno drugačen karakter, zvesta in zadovoljna z družinskim življenjem… Drugačne vrednote očitno.

Čisto vsak dan obžalujem, da sem zapustil svojo prvo ženo.

Verjetno je bila njegova bivša žena osebnostno težavna, nepripravljena sklepati kompromise, manipulativna ipd.

Meni je žal, da sem jo sploh poročil.

Tudi jaz se ločujem, najraje bi ji pustil vse, samo, da se čimprej vse konča in se rešim nje in njenega očeta.

Lepo, da si delal na sebi, jaz sem z veseljem prebrala tvoj zapis. Vsaj nekdo nekaj naredi na sebi. Moj bivši mož je rekel da ni srečen. Ne vem če se je prav izrazil, kajti sreča je le in samo v nas samih. Jaz ga ne morem narediti srečnega. Vsak se mora vprašati, kaj je zanj sreča? Smo individualni osebki in za vsakogar je sreča drugačna.

Moj mož ni nič naredil na sebi, jaz sem v tem času prebrala kar nekaj knjig, da bi rešila najin zakon, ponudila terapijo, možnost, da bi se potrudila za najin odnos, pa ni hotel tega.

Zanimiv odgovor. Zakaj si se je naveličal in zakaj te je tako odvrnila od sebe?

🙁

Vsak ima svojo zgodbo… Vsak svoj križ in težave, vidim. Meni je žal da me moj zapušča, ne razumem ga, zakaj je tako brezkompromisno nastopil. Boli me, da je odšel.

počasi bo eno leto, odkar sva po 23 letih šla narazen. Zaenkrat še nič ne obžalujem. Mi je tako lepo. Moral bi edino prej storiti ta korak.