Ker sva z možem, poročna skoraj 20 let, na razpotju, me zanima kdaj ste začele razmišljati o ločitvi.

Kdaj ste “spregledale”, da to ni več to, kaj je bil povod.

Sicer mi ni vseeno, ampak mislim, da sva prišla do razpotja, kot da ne znava več komunicirati. Moža sicer ljubim, ampak ne znava se več pogovarjati, vsak na svojem bregu, on ne čuti potrebe, da mi pristopi, meni pa je že skoraj vseeno-kar je največjo problem..predvsem to, da se mi zdi da me ne jemlje resno..

Sploh ne vem več kdo od naju je bolj čuden, sva kot dva tujca..

Glede na to, da sta tu se otroka in da trpom, kar se odraža tudi na moje psihičnem in fizičnem počutju, vas sprašujem kje ste začutili točko preloma..

Kdaj veš, da je zakona konec?

Jaz sem ugotovila takrat, ko mi ga je enkrat namesto u luliko v plinski terminal zapeljal.

Tnx za odgovor, samo še to sem rabila😂..

Matr ste eni bolani, res!

zelo očitno si to že začutila, zdaj rabiš le še moč, da rečeš dovolj!

In ne vleci tu umes otrok, taki, ki gledajo kreg doma imajo večkrat slabše posledice, kot ločena starša. Skoraj vsi psihopati so odraščali v toksičnih zakonih. Ko je staršema primaren kreg, sta praktično odtujena starša in otrok čuti posledice.

Srečno, karkoli se boš odločila!

ko veš, ne sprašuješ. Glede na to, da še sama ne veš, kaj vama je, bi bilo za vaju najbolje, da najdeta enega dobrega terapevta, ki bi vaju naučil komunicirati. Ni rečeno, da bo zakon obstal, ampak fajn je, da preden si obrneta življenje na glavo, vsaj vesta, zakaj to počneta. tempo danes zna biti hud (predvsem zaradi brezveznih stvari), majhni otroci, delo in vse, ponavadi ljudje tako hitijo izpolnjevati obveznosti, da pozabijo živeti.

Vseen je nekaj resnice v tem. Brez predhodnega pogovora, dogovora kaj komu paše, je to zelo nespoštljivo naredit, v bistvu je že zloraba. Če pa obema ustreza, pa res je fajn, da se tudi tu ujameš, pol ni problema. V postelji se veliko stvati pokaže, kaj je v bistvu v odnosu narobe.

Vsi moji znanci so ločili samo zaradi tretje osebe. Prej so prenasli 5, 9, 12 let, potem pa jim zacelo it na zivce to pa ono, tako../ ce imas drugega/o se pošteno loči. Vso srečo

Ko je prasec začel vnaprej delati plane zame sem vedela, da ima drugo. Good luck pa je odšel z njo, ni imel sreeče, ni ga želela.

jp, po večini je tako. Nimajo pa toliko muda, da bi rekli ej drugo imam, grem, neeeee prasci so raje na dveh gnezdih. Iz cone ne gredo dokler jih TI ne napodiš. Vara te, v oči gleda pa še naprej govori; nič mi ni pomenila, nimam je rad, nisem te prevaral, a čisto slučajno sem prebrala, da ji je po dveh tednih napisal, DA JO LJUBI. Kakšen moški je to? Moški kaj vam kuha v glavi?

Ko je začela zaklepati telefon, pogosti dvodnevni seminarji, izogibati mojim dotikom….

Vsi zgornji opisujejo varanje. Avtorica pa sprašuje čisto nekaj drugega. Če veš, da vara, potem se itak nimaš kaj spraševati in pač greš takoj. Vprašanje je, kdaj je konec zakona, ko NI varanja.

Pri nama je isto. Noben od naju ne vara, v bistvu bi oba rada ostala skupaj, samo nimava več kaj početi skupaj. Ne znava se pogovarjati, imava različne interese, intime ni. Postajava si tujca. Veliko se prepirava. Občasno se dobro razumeva, par stvari tudi še rada počneva skupaj in to zaenkrat prevlada, da se noben od naju ne odloči za odhod. Ne vem, do kdaj. Mogoče bo enemu enkrat dop… in bo spokal. Mogoče si bo eden od naju naše drugega/drugo, čeprav dvomim. Mogoče bova pa celo ostala skupaj, kaj pa vem.

…pri meni isto…, postalo je vse samoumevno, hodiva drug mimo drugega, vse je monotono, prazno, otrok odrasel, mi2 pa ne znava več živet skupi…, na živce si greva.., sicer pa si lohk sama čestima 30 sva vzdržala. Jaz bi še sexala, njemu se pa pri 52 brez pomoči taplave žal več ne ustane.., obletavajo me mladci, zdaj vem, da je konec

Bivša žena še sedaj trdi da ni varala ampak da pač nisva bila eden za drugega 🙁

Sedaj po petih letih bi bila spet z mano, če pustim ta novo. Ji v hecu rečem lahko, če prizna varanje…to pa ne 🙂

Reva ne ve, da sem ji našel porabljene nosečniške teste….zaradi mene jih sigurno ni rabila 🙁

Ko nisi nič več pripravljena vlagati vanj.

Pojdi k terapevtu, če pa ti je to odbijajoče, potem je to pač to.

V zakonu pridejo tudi takšna obdobja, kot je tvoje. Sodelavka je povedala, da se njena mama in oče več let nista pogovarjala, sedaj se pa držita za roke kot največja zaljubljenca. Zaradi tega se ni potrebno ločiti, sploh pa ne, ker moža ljubiš in mogoče tudi on tebe, vendar sta izgubila stik. Ne bodi naivna in misli, da je tam zunaj kakšen princ na belem konju, ker ni. Koliko zgodb se začne in potem žalostno spet konča. Saj je eden danes tu gor zapisal, da je 2/3 samskih po 40. letu. Sigurno prevelika, ampak vseeno nekaj pove. Predvsem to, da v drugo ni nič boljše. V glavnem svetujem, da se za svoj zakon potrudiš, kolikor se le lahko. Preberi kakšno knjigo, poglej kakšen film, pojdita na kakšen seminar Družine in življenje (res so odlični) … Priporočam ogled filma Fireproof (2008).

Kako se počutiš ob pomisli, da bo on vedno takšen, kot je in da boš zaradi svojih vzorcev v naslednjem odnosu doživela sila podoben scenarij?

Kako lep, sočuten komentar, pozitivno naravnan in življenjski. Moj poklon.

Se popolnoma strinjam in podpišem. Za zakon je treba delati kot za vsako drugo stvar, za katero ti je mar, ki si želiš da ti uspe. Negovati zakon kot nežen bonsai. Oblikovati ga tako, da bo na koncu rezultat točno takšen kot si si želel, ko si ga dobil v oblikovanje. Sami si krojimo življenje in velik del odnosov. Ok, so zadeve, na katere nimamo vpliva, so izzivi ki nas presenetijo, so nepričakovani dogodki, ki morda zamaknejo ali preusmerijo našo pot včasih, a na koncu je še vedno naša odločitev kaj narediti, ko do tega pride, kako reagirati. To je naša moč. In tu večina kiksne, ker sploh ne ve kaj hoče, vedo pa dobro česa nočejo. Naučiti se morajo le kako priti do željenega cilja. Če se dva ljubita, se vedno najde pot in rešitev. Če dva iščeta nešteto načinov kako ne obupati, bosta na koncu vedno srečna. Pa še ponosna na to, kar sta zgradila, na to kar sta postala in to je najmočnejša vez, ki je nihče ne more pretrgati. Razen usode in smrti.

Spregledala sem, da to ni to, ko se nisem več želela z njim poljubljati in seksati. Ko ga vidim golega, se mi gabi.

Čutim v sebi. Enako. Hodiva drug mimo drugega, ne zanima naju nič o nama, nobenih debat, suhoparen zakon, ki se potaplja kot titanik. Včasih sva se vsaj sporekla, zdaj se mi še to ne da več.Tudi, ko me kdaj zeza, eh so mi besede odveč. Tolikokrat že prežvečene pereče teme, pa še kar najeda.Tolikokrat me je že prizadel, da mi je postalo vseeno zanj. Trenutno se nahajam v obdobju,ko ga najbolj potrebujem. Me kdaj vpraša kako se spopdam z vsem, kako preživljam,kako sem? Ah kje pa, navadila sem se da vse delam sama, saj sem sama. Sama sebi sem največja spodbuda, ker če bi bila odvisna od njega, bi že crknila.Tako, da jaaa veza je z moje strani mrtva. Zagotovo. Nisem še uradno začela postopka. Bom pa.

Hvala, Mica, soft, in tudi drugi za sočutne in lepe odgovore.

Saj ne vem, varanja ni, vsaj mislim, da ga ni. Intima štima, ampak starava se, stvari se nabirajo. Mislim, da kar pri obema. On k terapevtu ne bi šle, ker mu je to neumno. Poleg tega so še otroci in vsi ostali druzinski-klasicni problemi.

Moti me, ker ne zna sočutno pristopiti. Bulji v telefon pa tv..saj tudi kaj naredi po hisi, ampak bolj poredko..

Ne mislim, da bom nasla drugega, ki bo boljsi za mene, sploh ga ne iscem niti si tega ne zelim. Zelim si pa, da se ponovno  povezeva, ampak ne gre..Osamljena sem in prizadeta ker misim, da ne opazi moje stiske. Ne znava se pogovarjat ocino..

Preberi si knjigo prešuštvo, ki jo je napisal Paulo Coelho.

Mislim, da se boš izredno povezala z glavno akterko, ta je nekako nesrečna v svojem sicer popolnem zakonu, sedaj odkriva kako zelo si ne upa tvegati in za to raje ostaja, da ne bi izgubila varnosti, življenja, ki ga je navajena. Zelo lepo napisana knjiga, katera ti da lahko marsikateri drug pogled na situacijo, kot ga imaš sedaj.

Hvala, bom.

Nekako se upam, da bova resila, ampak je kar hudo. On je hladen, jaz pa besna ker je hladen. Pogovori so temu primerni-obtozevanje kdo je kriv..sota sva oba.

Če ni varanja, če so še čustva in spoštovanje, je to potem klasični dolgčas z obeh strani. Eni stremite k popolnosti, k nečemu višjemu, v stilu otroci so veliki, zdaj bi midva “morala…” Vse bi moralo biti top, odlično, vrhunsko… če bi se sprijaznili, da je v redu tudi če je “samo dobro”, bi bilo pol ločitev manj.

Kateri trenutki v vajinem odnosu so tisti, ki ti prinašajo občutek sreče in/ali zadovoljstva?

Ko gremo skupaj na kak izlet, ko greva v planine, ko kuhava kosilo..tudi ko gledamo skupaj tv..saj to vse delamo, samo ko pa pride do situacij, ko eskalira pa vedno isti film..

Hec je, da je teh “filmov” vedno več in vse dlje casa trajajo..