Kako negujete zvezo, da ne pride do naveličanosti?
Do naveličanosti ne more priti v odnosu, kjer je spoštovanje, ljubezen, prijateljstvo, utemeljeno zaupanje, ki temelji na iskrenosti, komunikacija. Če se dva dobro razumeta, se ne naveličata. Pogovor je tisti, ki je zelo pomemben, pa skupni interesi, hobiji, uživanje v medsebojni družbi, sproščenost. To je to.
Anonimno 2882, 31.01.2024 ob 00:30
Do naveličanosti ne more priti v odnosu, kjer je spoštovanje, ljubezen, prijateljstvo, utemeljeno zaupanje, ki temelji na iskrenosti, komunikacija. Če se dva dobro razumeta, se ne naveličata. Pogovor je tisti, ki je zelo pomemben, pa skupni interesi, hobiji, uživanje v medsebojni družbi, sproščenost. To je to.
In kaj če med njima ni več že desetletja intime? Je partnerski odnos še mogoč? Torej ostaneta prijatelja, ker se lahko pogovarjata in preživljata čas skupaj.
Kakšno smešno vprašanje, ne vem koliko je stara oseba, ki take neumnosti vpraša. Ko si poročen z nekom 20-30 let, ni več vznemirjenja, metuljčkov, zaljubljenosti, evforije. Ostane pa pripadnost, stabilnost , zaupanje, spoštovanje. Nekateri se odtujijo, spremenijo tekom let, grejo narazen, drugi rastejo skupaj. Nekateri ljudje začnejo pogrešati mladost, začnejo hoditi ven, moški vikendi, ženski vikendi, obletijo vse koncerte … Tam pri 40ih se začne to obdobje, otroci so že izven plenic, najstniki, časa je malo več. Pogrešaš da bi te zakonec pogledal na tisti zaljubljeni nacin. Vse postane bolj samoumevno. V službi te sodelavec pohvali, kako imaš lepo frizuro, doma pa je vse rutinsko, saj mož te ima zelo rad, ampak te ne pogleda tako kot en FF ki naokoli deli komplimente in so vse ženske zanj kao izjemno lepe.
GbRtc, 31.01.2024 ob 06:36
Kakšno smešno vprašanje, ne vem koliko je stara oseba, ki take neumnosti vpraša. Ko si poročen z nekom 20-30 let, ni več vznemirjenja, metuljčkov, zaljubljenosti, evforije. Ostane pa pripadnost, stabilnost , zaupanje, spoštovanje. Nekateri se odtujijo, spremenijo tekom let, grejo narazen, drugi rastejo skupaj. Nekateri ljudje začnejo pogrešati mladost, začnejo hoditi ven, moški vikendi, ženski vikendi, obletijo vse koncerte … Tam pri 40ih se začne to obdobje, otroci so že izven plenic, najstniki, časa je malo več. Pogrešaš da bi te zakonec pogledal na tisti zaljubljeni nacin. Vse postane bolj samoumevno. V službi te sodelavec pohvali, kako imaš lepo frizuro, doma pa je vse rutinsko, saj mož te ima zelo rad, ampak te ne pogleda tako kot en FF ki naokoli deli komplimente in so vse ženske zanj kao izjemno lepe.
Ljubezen se z leti spreminja in ne iščeš več nečesa, kar si dal skozi pri 15ih, 20ih in veš kako izgleda. Tudi spolnost se spremeni, pogled na življenje, prioritete. Vsako leto smo bolj zreli in odgovorni, bolj umirjeni. Delno pripomorejo tudi hormoni. Ko vse to združiš, ugotoviš, da pravzaprav se ti ni treba pahati za ničemer več, ampak imaš vse, kar potrebuješ. Začneš ceniti malenkosti, detajle, tiste male pozornosti, to povezanost, ki jo partnerstvo prinese. Da partner ve kakšno kavo rad piješ, da se pogovarjata sproščeno in odprto o vsem, da ve kako se te mora dotakniti, kako te potolažiti, nasmejati, … In ti njega. En tak občutek varnosti in domačnosti, ki se ga ne moreš naveličati. Je udobje, je luksuz imeti nekoga, ki te tako močno pozna in vseeno ljubi, spoštuje, vsem tvojim napakam navkljub, da sprejmeš tudi sam sebe v celoti. Partnerstvo je tudi temu namenjeno. Da zrasteš kot oseba. Duhovno dozoriš. Imaš čas in možnost predelati določebe stvari, ker se ne ukvarjaš toliko s partnerstvom v smislu iskanja, zmenkovanja, ampak se lahko popolnoma predaš in prepustiš in imaš še kaj od življenja kot le skakanje iz enega na drugega in večno nezadovoljstvo, kreganje, ..varna luka, ki ti omogoča potovanja, a vedno topel povratek.
Nekoga, ki ga ljubiš z vsem srcem, se zato nikoli ne moreš naveličati. Vse ostalo so izgovori.
soft, 31.01.2024 ob 07:12
Ljubezen se z leti spreminja in ne iščeš več nečesa, kar si dal skozi pri 15ih, 20ih in veš kako izgleda. Tudi spolnost se spremeni, pogled na življenje, prioritete. Vsako leto smo bolj zreli in odgovorni, bolj umirjeni. Delno pripomorejo tudi hormoni. Ko vse to združiš, ugotoviš, da pravzaprav se ti ni treba pahati za ničemer več, ampak imaš vse, kar potrebuješ. Začneš ceniti malenkosti, detajle, tiste male pozornosti, to povezanost, ki jo partnerstvo prinese. Da partner ve kakšno kavo rad piješ, da se pogovarjata sproščeno in odprto o vsem, da ve kako se te mora dotakniti, kako te potolažiti, nasmejati, … In ti njega. En tak občutek varnosti in domačnosti, ki se ga ne moreš naveličati. Je udobje, je luksuz imeti nekoga, ki te tako močno pozna in vseeno ljubi, spoštuje, vsem tvojim napakam navkljub, da sprejmeš tudi sam sebe v celoti. Partnerstvo je tudi temu namenjeno. Da zrasteš kot oseba. Duhovno dozoriš. Imaš čas in možnost predelati določebe stvari, ker se ne ukvarjaš toliko s partnerstvom v smislu iskanja, zmenkovanja, ampak se lahko popolnoma predaš in prepustiš in imaš še kaj od življenja kot le skakanje iz enega na drugega in večno nezadovoljstvo, kreganje, ..varna luka, ki ti omogoča potovanja, a vedno topel povratek.
Nekoga, ki ga ljubiš z vsem srcem, se zato nikoli ne moreš naveličati. Vse ostalo so izgovori.
Dobro povedano. V trenutkih kadar ni tako, si želim da bi bilo – ker kljub vsemu… je življenje sestavljeno samo iz kopice trenutkov. In vedno so takšni in drugačni, tako da dolgčas res ni.