Partizansko pobijanje otrok
Pretresljiv odlomek iz knjige “Otroci, žrtve vojne ( Trpljenje otrok v Jugoslaviji od 1942 do 1948 )” – Ivana Otta, Celjska Mohorjeva Družba 2010
“Pri vhodnih vratih so se pojavili trije begunci, ki sta jih pred seboj priganjala dva partizana. Lica so bila objokana. Ne vem, ali zaradi razočaranja, ker jim beg ni uspel, ali pa so partizani že med potjo grdo ravnali z njimi. Črna vdova je skočila s stola, kot da bi jo kdo vrgel s katapultom. Iz grla se ji je izvil nerazumljivo artikuliran krik triumfa. Stekla je proti skupini in divje mahala z bičem po zraku. Otroci, ki so spregledali njeno nakano, so dvignili v bran roke, toda komisarka je pričela divje tolči po njih z bičem.
Po tem prvem valu nasilja je zagrabila deklico, medtem ko je dečka prepustila partizanom, ki so ju odvlekli v klet, od koder je bilo slišati krike na pomoč. Partizanka je brez besed predala deklico partizanu, ki je stal v njeni bližini, medtem pa je pričela odpenjati pas. Počasi je snela z njega tok s pištolo, ga vrgla na stol, a partizanu je rekla eno samo besedo : Petindvajset !
Partizan je vešče vrgel deklico prek kolena, ji dvignil oblekico, tako da smo ji lahko videli spodnjice in goli gornji del nog. Komisarka je zažvižgala s pasom po tem delu nog, saj je menila, da jo bo to najbolj bolelo. Tolkla je v ritmu, vedno po istem mestu.
Deklica se je vzpenjala in se tresla po vsakem udarcu, toda ni tako vreščala kot oba dečka v kleti. Črna vdova je obstala presenečena nad tem, kako hrabro prenaša ta štirinajstletna deklica bolečine. Trenutek je razmišljala in potem obrnila pas v roki. Do sedaj ga je držala za sponko, ki jo je zdaj obrnila. Zamahnila je in sponka je z vso silo udarila po dekličini koži. Koža je počila in brizgnila je kri. Otrok je kriknil od strašne bolečine, a komisarka je dodala še en udarec in še enega, vse na isto mesto.
Nihče ni štel udarcev. Deklica je pri desetem ali petnajstem udarcu nenadoma utihnila. Izgubila je zavest. Ko so mučitelji to opazili, so jo položili v prah na dvorišču in nekdo je prinesel umivalnik z vodo, s katero je polil onesveščeno. Le s težavo so jo zbudili k zavesti. Nadaljevali so, vendar ne več s sponko. Vseeno, deklica je ponovno izgubila zavest. Ponovno so jo polivali z vodo. Medtem so se ostali dogovarjali s komisarko. Po razgovoru so prenehali z eksekucijo. Iz kleti so prignali oba dečka. Žalostno ju je bilo gledati. Bila sta prretepena in opraskana. Srajčke so jima visele v cunjah, lica nabuhla in presekana z modrimi črtami. Eden je imel presekane ustnice, drugi zaprto in zatečeno oko.
Potisnili so ju k deklici, ki se je ponovno osvestila. Od nekod so prinesli vrv. Neki partizan jo je z bajonetom razrezal na več delov.
S temi vrvmi so zavezali trojici roke na hrbtu.
Črna vdova je zataknila tok s pištolo za pas, s katerim se je prepasala. Izdala je ukaz, ki ga mi nismo slišali, in štirje partizani s puškami so odpeljali otroke s posestva.
Otroci so se opotekali. Niso jokali, toda z vsakim korakom so stokali, saj so jih bolela ranjena telesa. Partizani so jih z rokami potiskali pred seboj.
Poslovili smo se od njih s pogledom sočustvovanja in obžalovanja. Nikoli več jih nismo videli. Le četverica partizanov in njihova delodajalka bi lahko pojasnili skrivnostno izginotje otrok. So jih mar odpeljali do Teharij ali v bližnje gozdove savinjskih hribov ?
Tudi komisarka je o usodi trojice molčala.”
Dolga krvava sled partizansko-komunističnega terorja in zločinov se vleče nepretrgoma od leta 1942 do 1947 čez ozemlje bivše Jugoslavije.
/…/ Partizanski teror je naraščal od prvih posamičnih zločinov do neverjetnih razsežnosti in izvzeti niso bili niti otroci in mladina. Prva četa Belokranjskega odreda je po mučenju ubila kmeta Jožeta Lončariča, kasneje je bila na vrsti še njegova družina. Nekega poletnega popoldneva so partizani na njivi med žetvijo ustrelili njegovo ženo Marijo in hčerko Anico, druga hči Tereza pa je uspela pobegniti.
/…/ V nedeljo zjutraj, 19.julija 1942, je mavrlenska četa obkolila romsko naselje v Kanižarici pri Črnomlju. Samo nekaj prebivalcev se je uspelo rešiti z begom. Partizani so požgali naselje in prebivalce, moške ter ženske z otroki, med katerimi so bili nekateri tudi v plenicah, odpeljali v svoje taborišče na Mavrlen in tam blizu so jih čez nekaj dni vse pobili. Po pričevanjih niso bili ubiti s strelnim orožjem, pač pa na druge načine. Točno število mrtvih ni bilo nikoli znano. Številke se gibljejo od 60 do 100 oseb, od tega več kot 20 otrok.
/…/ Tretja belokranjska četa je 28. maja 1942, ko so italijanski okupatorji iznenada zapustili Sodražico prišla v Sodražico. Skupina Romov je nič hudega sluteč prišla iz Ribnice v Sodražico, kar je bilo zanjo usodno. Partizani so jih ujeli, zaslišali in sodnik Stante jih je po hitrem postopku obsodil na smrt. Prebivalci Zapotoka in Zamosteca so videli, kako so jih v dveh kamionih peljali proti Blokam in pod Boncarjem so jih vse postrelili, čeprav je bilo med 16 Romi največ žensk in otrok. Usoda je bila enaka za vse, brez izjeme, za ženske, otroke in dojenčke.
/…/ V novembru 1942 so v vasi Zaklanec partizani ubili tri matere in štiri hčerke; istega leta meseca junija pri vasi Brezova reber v Beli krajini so bile ubite : sestri 16 letna Neža in 18 letna Marija Šukljeta, 12 letna Malka Pečarič in 15 letna Anica Lončarič. V juniju 1945 so na Hrastniškem hribu pobili deset mladih deklet, ki so jih pripeljali iz taborišča Teharje.
/…/ Janez Črnej je ob raziskovanju množičnih grobnic s povojnimi žrtvami naletel tudi na sledove ubitih otrok. V grobišču Golovec je našel otroške copate, v Medlogu so bile hrvaške begunke pobite skupaj z dojenčki.
/…/ Kakšen odnos so imeli komunisti do majhnih otrok, dojenčkov, govori pričanje Janeza Anžlovarja, mladoletnega taboriščnika s Teharij pred komisijo za izvajanje zakona o popravi krivic : ” Nekega dne so partizanke pobrale od žena domobranskih oficirjev majhne otroke, jih natovorile na voz, ki so ga postavile sredi taboriščnega dvorišča in pustile, da so otroci pomrli od vročine. Poslušali smo grozovit jok in klicanje mater teh ubogih otrok. Pozneje sem izvedel, da je tedaj pomrlo 16 otrok, ki še niso shodili.”
Otroci žrtve vojne – Ivan Ott !
kolikor vem je g. Ott še živ. In kolikor mi je znano je sam dal skozi tole kar je opisano zgoraj.
Zanimiva pa je zgodba kako je sploh končal na Petričku in njegova krušna starša v Teharjih.
Mogoče bi ga pa morala kar sama osebno povprašati.
sej sem napisala…vprašaj ga…mimogrede, če bi gledala film Otroci s Petrička bi bila seznanjena tudi z zgodbami ostalih otrok…izvedela bi celo kako so končali dojenčki za katere so morale skrbeti starejše deklice…..
o resnici in neresnici nisem pisala nič…oglasila sem se zato, ker si me sama pocukala…….še dobro, da nisi zopet zamešala identitet…
a sem kje napisala, da verjamem?…..definitivno pa bolj verjamem nekomu, ki je šel sam skozi pekel, kot nekomu, ki lepi linke na vse živo in jamra kako je trpel v hišnem zaporu…….
daj se še malo poglobi v njegov življenjepis………ali pa poglej film………ali preberi knjigo……..in kot rojen hrvat je bil sin domobranca?….no ja, sj počasi se daleč pride ninej
prcofukl, . . . na tele nedolžne otroke iz leta 1942 se pa niste spomnili, a ne, za te vas nič ne briga! Ti so tudi naši, se vam ne zdi??? Da so????
UKRADENI OTROCI SO SE ZNOVA SREČALI
Taboriščniki, ki so jih Nemci leta 1942 na silo ločili od staršev, si želijo samo še odškodnino za materialno škodo.
Celje – “”Zelo težko govorim o tem, ker je bilo tako hudo, da me še danes oblijejo solze. Povsod je bilo slišati krike in jok. Otroke so na silo trgali od mater. Tudi dojenčke. Bilo je tako grozljivo, da se z besedo ne da opisat,””pravi 85-letna Zofija Gerče iz Celja, ko se spominja enega najhujših nacističnih zločinov na slovenskih tleh.
http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/1042302494
Je hudir, take dogodke se kar spregleda, ja, jih je treba posebej napisat!