24ur.com/novice/crna-kronika/74-letnik-padel-iz-kabine-in-umrl-pod-traktorjem.html

Nehaj kriviti mlade za nesrečo.

Koga drugega pa?

Ostarela generacija slabo in težko živi, zato mora delat. Tudi za mlade.

Zakaj pa tvoja mladina ni pomagala pri delu?

Sosedje imajo kar veliko kmetijo. Stirje otroc so bili pri hisi. Vsi so bili zagnani za delo. Pa je bil oce tako sitn, zijal na njih, noben ni nic prav naredil pa so pocasi vsi sli od doma. Sedaj pa jamra, kako mora vse sam in da bo vse propadlo.

Bulšit. Moj tast ima dobro penzijo, pa mora zganjat cirkus s košenjem trave. Da bi dal sosedu pokosit (kot to dela drugi sosed, ki mu ta kmet ureja vse okoli), pa ni šans. Po njegovem pa ne bo. Prav, pa naj sam, bumbar.

Točno to mi je prišlo prvo na misel! Ker dobro poznam tudi tako situacijo. Starši sicer nimajo kmetije, imajo pa veliko parcelo, njivo, vrt, sadni nasad, trte, oljke. V penzijo sta šla pri 50. Do 65 je še šlo, potem pa vedno manj. Fizično in finančno. Potem se je začelo: kdaj pridete? Bi bilo treba položiti. Kdaj končate službo? Jutri bi morali trgat. Kdaj boste tu? Je treba mlet grozdje. Kaj jutri pridete prej iz službe? Je krompir za pobirat.

Mi pa vsi službe, kjer nas ožemajo, pa otroke, ki jih ne moreš pustite same doma ali jih vozit na njivo s sabo, ker morajo biti doma za pisalno mizo, pa skozi kaj od govorilnih do roditeljskih in ne moremo biti ves čas na voljo, čeprav tekamo staršem pomagat največ kar se da. IN NIKOLI NI DOVOLJ, NIKOLI NI PRAV! In ko rečeš “, jutri ne bomo mogli priti” surla do tal, užaljenost in “bomo pa sami!” In potem se ti pri 80 letih spravi vlečt kopačico, kosilnico, lestve, žago….ne, ker bi bilo treba, ker tistih 50 kil krompirja bi lahko kupili pri kmetu, ampak ker tako hoče! In potem pade, se potolče, poškoduje! Samo, ker ne more počakat pojutrišnjem, ko bi mi lahko pomagali.

Igzekli. Skisani možgani sproducirajo take nesreče. Pri nas je podobno, s tem, da smo jih malenkost spametovali. Vinograd za neko zanič vino na drugem koncu Slovenije pač ne zanima nobenega od otrok in vnukov. Zdaj je tam sadno drevje. Je pa še vedno treba parkrat na leto pokosit. Škoda časa in energije, pa jim ne moreš dopovedat, da vsaj to prodata. Imata še preveč zemlje okrog bajte tam, pa še doma potem. Tastara obdelujeta, kolikor lahko, mi pridemo res izjemoma kaj pomagat (pobirat krompir). Nimamo časa za to, še manj pa veselja. Za nas ni treba. Mi si zelenjavo že priskrbimo. Pa bližje, ne tam daleč. In potem zgleda vikend tastarih tako, da garata kot živina na drugem koncu Slovenije (opoldne na najhujšem soncu seveda), v nedeljo (wtf zakaj takrat nazaj? Ker je tako bilo od nekdaj?!?), pa potem zvečer sesuta vozita nazaj domov. Res ne vem, ni jima pomoči. Namesto da bi dala kmetu (kot je dal sosed) za kosit in sama hodila samo na vikend in obdelovat en mali vrt. Več ne potrebujeta. Mah, skisani možgani. Zdaj si vsi otroci mislimo samo to – če ne bi mogla, pa ne bi. Fizično sta v dobri formi in če ne bi pretiravala, bi bila v boljši od otrok. Mi imamo sesute hrbtenice, kolena in druge sklepe. Samo se pač temu prilagodimo, ne pa jamramo kot da je konec sveta, če te pri 78 boli koleno. Eh brezveze. Mi samo dvigne pritisk. Naj delajo, kar hočejo, samo naj ne obremenjujejo nas. Mi imamo psihično veliko bolj naporno življenje kot so ga imeli oni. Pa še penzje bomo (če jih bomo dočakali) imeli za žepnino. Nič jim ni hudega drugje, kot v glavi, ker se ne morejo sprijazniti, da so pač stari in da pri 70+ ne morejo biti enaki kot pri 20. Ja  egoizem starcev v vsem svojem sijaju je to.

Točno povzeto. Ne morejo, ne zmorejo, pa bi radi komandirali in nas gledali delat. In tudi naše vino je zanič. Moj foter, da mu daš najboljšo nagrajeno malvazijo, postreženo vi kozarcu za belo vino, se mu skisa obraz.

Žalostno je to ja, ko iz inata morajo pa takoj, zdaj, zdaj. zdaj. Jaz se vam vsem čudim kako vam ob vseh obveznostih, službah, otrocih uspe še hodit pomagat na domačije.

Sam si jih je tako vzgojil in oblikoval, s svojim slabim vzorom. Kar seješ, to žanješ in kakšno juho si skuhaš, takšno ješ in pika!