Imam svoje otroke s katerimi imam lep in ljubeč odnos. Opažam, vedno bolj, zelo nerazumljivo težak odnos z mojimi starši. Do njih se sama obnašam kot najstnica, kar naredijo, je v resnici zame skoraj vse narobe, nič mi ni prav. Rada bi njuno pohvalo, potrditev, ki je ne dobim, saj sem do njiju odbijajoča tudi sama. Imam občutek da se, posebej z mami, vrtiva v začaranem krogu: ti meni ne izkazuješ naklonjenosti, jaz je pa tebi ne bom. Sem odrasla in drugje normalno funkcioniram, ne vem, zakaj sem v odnosu do moje mame kot najstnica …

Vem, da sva si karakterno podobni in da se zato velikokrat težko sprejemava. Sicer z odnosi nimam težav. Ne mislim, da bi morali biti ne vem kako povezani, ampak midve lahko skupaj govoriva le o drugih ljudeh, torej opravljava. Rada bi samo to, da ne bi njeno razpoloženje tako vplivalo name, živimo namreč v sosednji hiši in se stikom ne moremo izogniti.

Glej, duševnim bolnikom je skupno, da niso v lastni energije. Pojdi v lastno energijo. Se pravi v sebe. Od drugih ne pričakuj nič. Sama sebe pohvali. Strogo nehajta opravljat. Ko greš na obisk, ti njo pohvali. Recimo pomij ji tla. Namesto, pogovora. Pogovarjajta se o sebi. Samo sama se lahko pohvališ, nihče te ne bo. Mami, raje kaj pomagaj delati. Pejta ven na izlet sprehod in opazujeta naravo. Če si oa slabo razpoložena, se he raje ogni. Počni kaj drugega. Včlani se v kak krožek. Znebit se krame. Preberi Čiščenje nereda in feng šui. Kareen Kingston. Režanje karmčnih vezi. Dooren Virtue.