Imam problem, ki morda ni problem, je pa bolečina. Moji starši so ločeni. Oba imata nove partnerje, oče tudi otroke. Odnose imamo po nekaj burnih letih še kar ok, kar me boli pa je, da ne eden ne drugi ne pokažeta praktično nobenega interesa za moja dva otroka. Ne povabita jih k sebi, ne prideta na obisk, če izrecno ne vabim. Oče in njegova nova žena sploh ne. Mamo pa tudi moram izrecno prositi za pomoč pri varstvu (redko, morda 1x mesečno za dve uri), sama nikoli ne da pobude, da bi vnuka kam peljala, ali se podružila z njima. Če ne bi jaz vsega organizirala in spodbujala, se resno sprašujem, če bi moja otroka sploh poznala babico in dedka. Moževi starši so pokojni, tako da tudi s te strani nimata te izkušnje. Niti v vrtec nista prišla na noben nastop za babice in dedke. Razumem, da imata svoja življenja, me pa boli, da nimata želje, da bi bili tudi moji otroci del njunih življenj. Boli me, ko gledam, koliko se drugi stari starši ukvarjajo s svojimi vnuki in jih obožujejo. Sprašujem se tudi, kako naj svojima otrokoma (najmlajši je 4 in že razumeta) pojasnim, da babi in dedi pač ne prideta.

Pri nas je bilo enako..

Imela sem samo očeta, mami mi je še zelo mlada umrla, zato sem ostala edinka. Moj oče je bil tako dedek trem krasnim vnukom – ko se mi je rodil prvi sin, je zanj še pokazal nekaj interesa, le prvi dve leti. Nikoli ga ni pazil ali kam peljal, se je pa oglasil na obisk. Potem pa tudi tega ni več počel. Obeh vnukinj, ki sta sledili, sploh ni poznal kaj dosti. Niti, ko so šli vsi trije študirati, ga ni zanimalo, niti to, kakšen študij so si izbrali. Sam je imel akademsko izobrazbo in ni bil nek zahojeni holcar – veliko bi lahko prispeval v intelektualnem smislu, a se mu preprosto ni dalo. Potem je zbolel za rakom in grozno ga je bilo gledati, kako je želel naenkrat vse nadoknaditi. Ko je pri zadnji vnukinji opazil interese za stvari, ki so bile tudi njemu najljubše… Kaj vse bi lahko počela skupaj… A je bilo prepozno. Umrl je hitro, tri mesece po postavljeni diagnozi.

Kakšno brezvezno življenje! Pri vsej svoji pasivnosti, delal je le, kar mu je dišalo, ni odšel ne pomirjen ne izpolnjen.

Avtorica, koliko let sta pa doživela moževa starša?

Ali si vzela že zelo starega moža?

ja lej spodaj ena jamra, kako bo hinrihtala, ker mora ostarelim staršem pomagat. in vsi ji svetujejo, naj starca postavi na stranski tir, sebe pa na prvo mesto. seveda vnuki, odrasli revčki ne morejo nič pomagat, leni mož pa tudi ne. torej tvoja dva starša sta postavila sebe na prvo mesto, ni jima v interesu, da bi igrala zastonj varuške dolgočasnim malim otrokom (pač lovljenje glist po lužah ni blazno zanimivo, tudi podajanje žoge ne preveč itd) in jih pedenala spredaj in zadaj. ostali starci, ki vnuke pedenajo spredaj in zadaj to počnejo, ker ne razumejo, da ljubezni ne morejo kupiti in bodo odleteli kot knof od gat, ko jih ne bodo več potrebovali, kaj šele da bi prenašali njihove starostne tegobe. eni pač vejo, da je treba življenje izkoristiti do maksimuma ko si še pri močeh.

Hinrihtat – LOL.

Ampak vsi ti sedaj dedki in babice – a kot starši so bili pa ok? Bi rekla, da ne. Kakšno urico na teden si pa že lahko utrgajo. Jaz upam, da dočakam mladino, ne bo lepšega 🙂

Otroka naj dedka in babico sama povabita na nastope in jima narišeta risbico.

A znate samo jamrat? So imeli starši s tabo dost dela. Lej, otroc so brezvezni in zoprni tam do enega 7. leta, pa po tem eni.

Kaj si naj ena babiac pa dedek začneta z enim 4-letnikom? to enkrat na leto pogledaš, pa maš dost, saj se še pogovarjat ne zna normalno. Največ kar lahko pričakuješ, je neko nerazločno dretje, pa še tega nočeš. To samo tisti, ki jim je res dolgcajt, svetijo zraven 24/7, ostalim pa ni.

verjetno jima bo na koncu poti žal, tako kot večini, ki so zanemarjali svoje otroke in vnuke, Običajno poti nazaj ni. Jaz nisem očeta videla 20 let, in ne glede na  neke bedne poskuse, da bi se približal meni in moji družini, si ga ne želim nikoli več videti. Ne moreš celo življenje delati slabo ali ignorirati, na koncu pa misliš, da bodo kar vsi okrog tebe skakali. Tako to ne gre.

OMG, moja mami je sama prosila, da med počitnicami pride poba k njej. Nismo določili za koliko dni, ko se mu bo stožilo po domu, te pokličem. Sta se vozila s kolesi, na bazen, na Kokro, na igrala… ni da ni. Fotr se je igral, zlagali so kocke, kuhali,…govorim o otroku 4ih let. Decembra ovezno! pripelji mi ga, stanovanje in smrečico bova krasila! Nakenđureno u PM, ma je malemu bilo všeč, ni niti enega okraska premaknila!

Niso otroci dolgočasni! Bolj je kaj znajo dedi in babice vse z njimi počet, se družit, uživat! Halo!!!

Avtorica ima pač smolo, res jo ima! Jaz ne bi silila, če jima ni do vnukov. Vse se qx zgliha!

A si imela otroke zase ali za svoja starša?

Imela jih je zase itak. So pa njihovi stari starši, njihova kri in žalostno je, da ni nekega interesa. Madona no, gre za otroke tvojega otroka!!!!

Jaz jih še nimam, ampak mojim že zdaj povem, da njih sem morala vzgajat, pri vnukih si bom dala pa duška in jih bom razvajala do onemoglosti. Obožujem svoje otroke in si ne predstavljam, da bi do vnukov čutila kaj drugače

V čem je spet problem? Stara starša sta dala mimo svoje otroke, sedaj sta stara in uživata zadnje dneve življenja v miru. Očitno jima ni, da bi se sedaj, ko sta se navadila miru, ukvarjala s tečnim frocovjem. Lahko, da jima tudi že manjka energije, sta utrujena, ali pa preprosto želita mir. V končni fazi na stara leta so tudi navadne bolezni veliko bolj nevarne starejšim, kot ko si mlad, v srednjih letih. Tako sta se odločila in tako pač je. Srečna bodi, da ti otroka vzameta v varstvo, ko prosiš.

Tudi jaz grem proti 50, zaradi študija bova oba delala dolgo. Po delavniku in še firmi tako meni, kot ženi zmankuje energije, da sedaj lastne otroke porihtava, kaj bo šele čez recimo 10, 15 let. Če se bosta odločila imet otroke, bodo ti njuna skrb, ne najina.

Ne se preveč obremenjevati. Otroke si imela zaradi sebe. Preveč se obremenjujemo zaradi drugih. Če bi želeli videti vnuke bi to tudi sporočili, napisali. Tisti, ki te želi videti, slišati se oglasi, pokliče. Določeni ljudje so pa tudi pasivni. In sploh nikogar ne kličejo. Jaz sem odrasla brez babic in dedkov. Sicer so bili vsi zgodaj pokojni, edino enega dedka. Pa se nisem nič prikrajšano počutila. Sem dobila dovolj ljubezni od mame in očeta. In enako si mislim za svoje otroke. Če bodo hoteli moji ali partnerjevi starši videti vnuke bodo že poklicali. Oz. ko bomo imeli mi čas enako. Se ne obremenjujem.

tudi midva sva stara starša, in se tudi midva ne ponujava za varstvo. Sva v hiši in ti je vedno polno dela, nisva več mlada in sva tudi rada kdaj čisto na off.

Če mladi rabijo pomoč, predvidevava in upam, da rečejo. Drugače pa leta res prinesejo svoje tegobe. Včasih so šli veliko mlajši in manj iztrošeni v penzijo.

Pa imava vnuke rada, ampak so naporni.

Tako da razumi tudi starše. Niso vsi enaki, nekateri so komaj čakali leta in leta, da sedaj v penziji počnejo, kar so želeli vse življenje. In to ni nujno varovanje vnukov. Drugi pa nimajo kakih intetresov v življenju in so jim vnuki center življenja. Ne mešaj hruške in jabolka.

Tako iztrošena sta, da niti na nastop vrtcu ne moreta priti? To mora biti pa res hudo…

Ne, samo zgodbica se lepše bere, če reče, da sta moževa starša pokojna, potem je vse odvisno o njenih nezainteresiranih staršev. Isto nakladanje je bilo že objavljeno pred časom.

Drugače pa ja, nikoli vam ni prav. Če tašča pokaže interes in bi rada stike, je pa spet katastrofa, je pa enkrat mesečno za marsikoga čisto dovolj.

Ne vem, kaj težiti. Dedki in babice so še zelo fit, hodijo v službo, imajo hobije , potovanja.

Jaz mamo razumem. Nima časa, ker ima kup prijateljic, abonma v gledališču, izlete, tretja univerza….

Ko bodo vnuki večji jo ne bodo rabili, nanjo ne bodo navezani in težko si bodo našli čas zanjo.

Ampak tako pac je in s tem se ne obremenjujemo. Smo povprečno povezana družina ; bolje to, kot tisti, ki so bolano navezani in vsako uro v stiku.

Nič ne moreš …, tako je, kot je. Če so enkrat na mesec skupaj, so pa enkrat na mesec, pa čeprav na vašo pobudo. Zato nista žleht, ampak očitno ne vidita veselja v tem. Človek ni sam kriv, če nima veselja, da preživlja čas z otroci v sebi. Takšen pač je in zaradi tega ni žleht. Lahko bo komu kasneje žal, samo zdaj mu očitno ni. Starša zgleda uživata v svojem življenju, karkoli že delata. Pa verjemi, tudi sama se bližam 50 letom in mi veliko pomeni mir okoli mene, rada sem sama, čedalje rajši … še s prijateljicami se ne družim dosti. Seveda se veselim, ko bo hčerka imela otroke, ampak ne vem koliko bo takrat volje in zmožnosti. Nisem pa nikoli bila materinski tip ženske. Tudi meni je žal, ampak to je resnica.

Če pogledam iz svoje plati, mi tudi ni da bi gledal sina, ne snaho in ne vnuke. Sta mala smrdljiva pokvarjena satana dobesedno, brezdelneži, delomrzneži, sin je prepit, snaha zadrogirana in takšnih ljudi ne spustim k nama v dom.

Mah, ko jih j***. 😉 Odnosi s starši ali starimi starši so itak precenjeni. Prej ko se tega zaveš, bolje bo za vse, tebe, tvoje otroke, celo tvojo družino.

Zgodaj sem sla od doma, ker so bili cudni odnosi. Deset let kasneje prvi otrok, dojencka sta prisla enkrat pogledat, pa cez par let drugega, ostalih stikov ne bi bilo, ce ju jaz ne bi peljala v njuno vas. Mi pridemo na obisk obiskat ostale sorodnike v isti vasi, pa zelo na hitro skocimo k starim starsim pozdravit. Tam smo po par minutah odvec. Smo preglasni, otroka ne pozdravita pravilno na vhodu, kaksno stvar narobe premakneta pred hiso, ne sedita dovolj pri miru. Otroka vesta, da sta to njuna stara starsa, ampak ta dedi in babi velikokrat nista prijazna in se ju je zato bolje izogniti. Druga dva stara starsa sta super prijazna, ampak manipulatorja. Tako da biti brez starih starsev sploh ni tako slabo.

Jaz te popolnoma razumem, ker sem ti podobna. Sem tudi 50 in največ mi pomeni mir in tišina. Dovolj sem imela viharjev v svojem življenju, tako da zdaj najraje dneve preživljam v samoti. Ljudje me utrujajo, zato ne iščem družbe.
Najlepše mi je, ko sem sama doma, ko so mož in otroci “po opravkih”.
Vnuki če bodo jih bom zagotovo neizmerno imela rada, koliko bom imela moči za druženje z njimi pa žal ne vem.

Evo, to se je pri nas zgodilo. Zdaj je obnemogla, sami ji je dolgčas doma in kar naprej sprašuje, kdaj pridejo vnuki. Njim je pa muka in odveč, pridejo bolj redko in na hitro, ker neke navezanosti, povezanosti pač ni. Prej je bila ona skoz nekaj zaposlena/zasedena/utrujena/______ (vstavi poljubno), zdaj so pa oni.

čisto enako je tam, kjer so se starci raztrgali za vnuke, jih čuvali, vozakali okoli in jemali s seboj na dopuste, jim stregli spredaj in zadaj. vnuki so sedaj stari 20+, živijo svoje življenje in za obiskovanje dementnih in onemoglih starih staršev nimajo časa niti volje. skrb za stare ostane prepuščena starajočim se hčeram, ki težko vse zmorejo.

Kakšna drama! Se boš bolje počutila, če boš dedka in babico na silo zvlekla v vrtec na vnukov nastop? Poskusi. Otrok bo “brez” dedka in babice normalno odrasel, če le ne boš preveč travmatizirala raven. Tako sta/so se odločili/a in naj tako bo. Spoštuj to.

Izgleda, kot da otroka tunkaš v zgodbo svoje frustracije zaradi ločitve tvojih (!) staršev. Preboli, boš v miru živela. Otrok pa še vedno lahko na nastop povabi sosedo, prijateljico, teto, … ali pa nikogar. Ne z enim, ne z drugim ni nič narobe.

Moji otroci imajo oba dedka in obe babici. Dva sta sodelovala v vrtcu/šoli, hodita na nastope, …, druga dva pač ne. Namesto njiju gre teta, kdaj sestrična, bratranec. Včasih greva samo starša. Po nastopu na tortico in sok. Prav fino je.