Tri leta po precej mirni ločitvi sem se zaljubila v moškega, s katerim zdaj živiva skupaj. Iz prejšnjega zakona imam dve hčeri, osnovnošolki, in ti nad mojim partnerjem nista navdušeni. Ves čas se mi upirata in imata izpade, čeprav se on zelo trudi z njima in ju tudi vzgaja, saj ju ima zelo rad. A zadnje čase opažam, da je že rahlo naveličan stalnega prilagajanja in razburjanja zaradi njiju. Bojim se, da me bo zapustil. Kaj ni grozno, da so lahko otroci razlog za ločitev oz za razhod dveh, ki se ljubita in dobro razumeta?

Za mene kot mamo je še bolj grozno, da gre ženska z moškim, ki njenim otrokom že od začetka ne sede.

In moraš biti totalna krava da se ti vseli v vaše stanovanje.

Če ima moški eno možgansko celico res ne vem kaj dela z vami.

In kaj ima nek, za njiju tujec, kaj ima on za vzgajati tvoje otroke?
Očeta svojega imata, da ju vzgaja!

Z bivšim imava deljeno skrbništvo za najina otroka. Mojima otrokoma se ne dopade očetova nova ženska, zato sta z njo skupaj takrat, ko on nima otrok, ko sta pri meni. Zadeva urejena. Se pa vsi trudijo, da bi se bolje spoznali in bi njihovo druženje potekalo normalno. Tudi sama otroka spodbujam naj dasta ženski priliko, naj jo bolje spoznata.

starši moramo brezpogojno z odprtimi rokami srcem in denarnico sprejet partnerje naših otrok

kontra to seveda nikakor ne velja

sploh očeto partnerka je en velik nebodigatreba

Otroci so zelo zelo zelo redko navdušeni nad nekom, ki živi z njihovo mamo , pa ni njihov oče.Če jih pa še vzgaja zraven, je pa lahko še dodaten minus….Otroci želijo imeti mamo zase….in so ljubosumni na novega partnerja.Naj bo ta partner samo njihov prijatelj, če se da.Vzgajata naj pa mama in oče..

Dekleti prihajata v puberteto in enako bi se ti dogajalo z njunim očetom. V teh letih se upirajo vsemu in vsakomur. Ne moreš zmagat. Najbolje si narediš, da živiš sama z njima, z njim pa si ko sta onidve pri očetu. Če boš postavila ljubimca pred otroke, si zelo slaba mama, ki jima daješ slab zgled. Ljubimci se menjajo, otroci so celo življenje tvoji otroci.

se strinjam s tistimi, ki pravijo, da tvojih otrok tujec nima kaj vzgajat

naj ju pusti pri miru in spoštuje to, kar tamali dve hočeta, ker sta ravno toliko osebi, kot on, pa se bo mogoče tudi njihov odnos izboljšal

tudi jaz strinjam!

Avtorica resno se pogovorite s hčerama glede njunega obnašanja. Če jima kaj ni všeč naj gresta pa k očetu živeti, vi imate pravico, da živite srečno. Hčeri sta ljubosumni in nevzgojeni.

V podobni situaciji sem tudi jaz. Ena ga je sprejela ena pa deloma. Nudim jima, podpiram, se trudim… Ampak moti me mišljenje nekaterih… Tudi mamice rabimo nekoga za podporo in ljubezen. To, da imamo otroke se ne pomeni, da moramo pol življenja posvetiti samo njim. Eni pac nismo krivi za določene dogodke, ki so zgodili.

Tudi meni se to vse bolj dozdeva.

Vendar sta otroka in pametnejšega ravnanja pač ne moreš pričakovati. Se je pa vseeno za vprašati, kako vi ravnate …koliko časa, poznate tega partnerja, ki se je vselil h vam, ter ali je edini po očetu…že sama ločitev otrokom prestavlja stres, pravtako tudi da se navadijo in sprejmejo novega partnerja.

Tisti predlog ni slab, da bi za začetek bila skupaj, takrat ko otroka nista pri tebi.

Pri nas je bilo enako. Oče mojih dveh otrok je bil alkoholik, nasilnež s prepovedjo približevanja (večkrat tudi po ločitvi). Sicer smo se že pred ločitvijo odselili ob prvem incidentu. Stikov z otrokoma ni želel, otroka ob ločitvi še predšolska si jih nista nikoli želela, saj sta bila zelo prestrašena in sta dolgo let obiskovala psihologa.

Novega partnerja sem prvič začutila, da je čas nekje ob koncu oš, 7 ali 8 let po ločitvi. Otroka nista niti dopustila možnosti, da bi veza obstala. Nekaj časa sva se dobivala odkrito, ob burnem nasprotovanju otrok prikrito, potem sem vse skupaj prekinila v cca 2 letih. Kot študenta sta me vprašala, zakaj nisem vztrajala,  zakaj se jima nisem uprla, zakaj sem poslušala nujne traparije, se opravičila in obžalovala, da sem tako sama. Sedaj sta stara 26+ let, ne živita več z mano, eden je v tujini. Od ločitve je 20+ let, jaz sem še sama. Tudi moški s katerim se poskusila zvezo je ostal po najinem odhodu sam.

V vseh letih sem se navadila biti sama, niti ne želim več poskušati. Razen tega kratkega poskusa nisem nikoli imela kakršnega koli stika z moškim, še enonočne romance ne.

Sicer mi ni žal, to povem zgolj, ker smo različni in ni prav, da avtorico obsojate in ji očitate, da otrok ne daje na prvo mesto.

Me prav zanima koliko pametnjakovičev se bi odločilo za 30 let brez objema, seksa, pogovora, deljenja težav, življenjskih odločitev. Če pravite naj išče naprej nekoga s komer bosta zadovoljna tudi otroka pa lahko traja, pa tudi ne more zdaj stestirat 15 moških, da bi našla nekaj s čimer bi bila zadovoljna otroka (že sedaj je skoraj k, kaj si boste o njej mislili šele potem). Če je moški pošten jo ima rad, naj pomisli tudi nase.

Tudi tisti v zvezah ne dajete otrok vedno na prvo mesto, ker to pomeni nobene večerje v dvoje, kaj šele kakšnega vikenda brez otrok, nobenega izobraževanja med vikendom, nobene nadure,…

Ne me fopat no.

Se ne strinjam. Mislim vsekakor otroci ostanejo tvoji otroci, ampak otroci enkrat odrastejo in odidejo, si ustvarijo svoje zivljenje, partner pa naceloma ostane.

Avtorica ne pusti se izsiljevat.

3 leta po ločitvi in že živi z vami? To je zelo zelo hitro za otroke. Zakaj nista mogla ostati pri zmenkih? Hčeri verjetno še nista sprejeli ločitve in potiho upata, da so še šanse, da boste nekoč skupaj. Sploh če ste v dobrih odnosih z bivšim.

Bivši vsaj ni vselil nove ženske v stanovanje, in tam je MIR, ko sta otroka tam, nove ženske ni. Pametno.
Ta avša gre pa vselit novega deca v stanovanje, a dec nima svojega placa?, pa naj se umakne, ko sta otroka s tabo.

Tisti ki zagovarjate pravico mame do svojega življenja in partnerja… imate (tudi po moje) popolnoma prav.

Otroci so… otroci. A ne bodo to ostali za vedno in prej ali slej bodo odšli. Vedno jih imaš rad in so ti blizu oz najbližje – a ni prav da se jim prepušča odločitve, ki krojijo življenje staršem. Do otrok je treba biti odprt in zelo pošten, pa tudi novi partner bi moral biti predvsem korekten in se ne pretirano vmešavati v otroke že na začetku. Če se bodo razumeli in spoštovali njegov karakter in način, mu bodo sami dali “pravico” vzgajanja, ki jo potem lahko uporabi. Ne pa na silo in pred tem, ko je otrokom to prav in naravno.

Tako da… iskren in direkten pogovor s hčerama bi bil na mestu. Osnovnošolci razumejo marsikaj, čeprav so odzivi lahko še zelo otročji. Pa ne jima vsiljevat novega “očeta”! Če ga bosta želeli za očeta bosta to sami pokazali.

Res, kako ste eni pametni. Poznam moškega, ki je po ločitvi spoznal krasno žensko. Ker pa ona ni bila všeč njegovima sinovoma, je zvezo z njo prekinil. Od takrat je minilo kakih 20 let, on pa še vedno sam. Zelo mu je žal, da je takrat poslušal svoja otroka, saj je zapravil življenjsko priložnost za res lepo zvezo. Otroci velikokrat zavrnejo novega partnerja iz ljubosumja in ker želijo starša zadržati samo zase, ali pa potihoma upajo, da bosta biološka starša spet skupaj.

Sem imela tudi sama tako izkušnjo. Otroka sta odklanjala novega partnerja. On je pritisk zdržal in zdaj po 10 letih, ko sta otroka že odrasla, se dobro razumejo. Od začetka pa eno samo nasprotovanje. Ali bi morala jaz takrat na začetku kloniti in vezo prekiniti, samo zato ker mojima princema pač ne ugaja? Ne hvala, nikoli nisem hotela biti nikogaršnja sužnja, tudi ne lastnih otrok.

Problem je, ker nekateri otroci ne bodo nikoli preboleli ločitve svojih staršev. Vsak otrok, ki ima normalno življenje v normalnih pogojih (kjer ni alkoholizma, psihičnega in fizičnega nasilja), hoče, da njuna starša živita skupaj. In ko se to enkrat konča, otrok ne more dojeti, kaj se pravzaprav dogaja in tudi zelo težko dojame, da je skoraj zagotovo, da več ne bodo nikoli živeli skupaj pod isto streho. Zagotovo je to ogromen šok, ki ga večina otrok ne upa povedati naglas. To žalost in jezo nosijo v sebi ogromno let – nekateri do konca življenja. Zato tudi prihaja do tega, da otroci ne sprejmejo nobenega novega partnerja svoje mame ali očeta, ker si želi svoja biološka starša spet nazaj, pa če se novi partner ali partnerka še ne vem kako trdi, da bi ga otrok vzljubil.

Predvidevam, da ima avtorica točno te težave in jih ne bo mogla rešiti z lahkoto. Mogoče je problem, da se je prehitro vezala z drugim moškim, se pravi, da ga ni predstavila kot enega prijatelja že od ne vem katerega leta. Ravno na prijatelje otroci gledajo čisto drugače. In če jim je ta mamin (recimo) prijatelj všeč, se spletejo neke vezi med otrokom in prijateljem, ter se sčasoma postopoma otroku poskuša dopovedati, da v bistvu nista z mamo samo prijatelja, pač pa malo več.

Jaz pa menim, da pretiravajte s tem ta je tujec temu otroku, mu ne sme nič reči… Oprostite, saj ju gotovo ne komandira in torira, ampak če živijo v skupnem do u pa neko spoštovanje in prilagajanje pa mora biti… Ne pa ti si meni nihče, ti si meni tujec ..

Ker ko otroci pripeljejo partnerje svoje so ti tudi tujci za starše, pa jih spustijo v njihov dom … Si predstavljate da se začnejo vaši starši tako obnašat do vašega partnerja….

Pa ti otroci, ki se jim zdi da so center sveta in se vsem derejo ti si tujec mi ne smeš nič reči, a so takšni tudi do učiteljev? Sej ni čudno, da je taka anarhija od generacij, če se otrokom dovoli vsa nespostljivost…

Je za se ne vpletam v vzgojo nikogar, ampak par mesecev nazaj sem dvema mladcema, vprucu njune mame, ki ji je vse normalno žal, rekla naj se naučita kulturnega, higienskega in spoštljivega obnašanja v javnosti… Namreč nazelezniski sta vlekla iz pete na glas pljunke in pljuval po celem peronu, vpričo mame in ona tiho… Sem se oglasila pred vsemi kot čista tujka, da če ju nobeden ni naučil higiene in spoštljivega obnašanja v javnosti, se pač žal moram jaz oglasite in da naj nehata.

Avtorica teme: je že prav, da si spoštljiva do njunih občutkov in jim prisluhnes pomagaš vse predelati, upoštevaš njune želje, ampak jima zraven poveš, da ob osnovnem spoštovanju človeka ki je tvoj partner …in se do njiju trudi za spoštljiv in dober odnos…. Osnovno spoštovanje do sočloveka pa sta dolžni upoštevati tudi do po njuno popolnih tujcev, ki so spoštljivi z njima.

Taksnim otrokom je treba samo povedati tako: kako bi se pocutil, če se jaz obnašam tako do tvojega partnerja in ti postavljam zahteve s kom moreš in s kom ne smeš biti…

Ker taka izsiljevanja počnejo že večji otroci, ki bodo razumeli tako primerjavo, majhni ne…

In je problem ker se otrokom vse popušča…

A če starša biološka nista ločena a tudi otrokom pustite, da vam diktirajp partnersko življenje, ker pač imajo določene predstave kako veza med mamo in atom naj izgleda in  zato jim pustite izsiljevanje in diktat???

Sej ni čudno da je anarhija od generacij in nihče ni več spoštljiv od te mladine. Prav nobenega spoštovanja nimajo do odraslih… Nam v otroštvu to ni padlo na pamet nikoli ..

Tole se pa zelo motis!

Ko imas otroka, mu posvetis tistih 20 let svojega zivljenja in ti je prvi, vsi ostali pa dalec za njim!

Edino tako vzgojis dobrega, zdravega in pravega cloveka.

Ce tako delate v partnerstvu potem ni čudno, da se ločujete….

Je že prav,da je otrok ljubljen, ima varnost,podporo,oporo… Ni pa eden in edini center v življenju staršev,  in da so vsi ostali daleč za njim…

Če po rojstvu otroka ne delaš na partnerstvu, ker po tvoje so zdaj vsi ljudje daleč za otrokom, potem ni čudno da se ločujete.

Nobeni ekstremi niso ok…

Težka situacija za vse. Morda se probaš zelo odkrito pogovoriti z njima, da ti je partner v oporo in rabiš nekoga odraslega. Malo v hecu jima reci, da je tudi zanju bolje, da njiju ne obremenjuješ s svojimi problemi. V prihodnosti jima bo to prišlo še bolj prav. Če sta se s partnerjem res dobro ujela, bi bilo škoda, da se razideta.

Zanimivo je, da se starsi s takim nacinom razmisljanja v bistvu ne locujejo, midva imava tri odrasle otroke, porocena sva ze 30 let in kar so otroci odrasli, sva se bolj povezana.

Gledam sodelavko, mlada zenska pod 40, dva otroka, oba z mozem podobno razmisljata in med vsemi sodelavci lahko recem, da sta onadva se najbolje povezana.

Prijateljice podobno, kjer jima je obema s partnerjem jasno, da so 20 let otroci prvi, zakon laufa, kjer pa iscejo sebe, pa pedenajo partnerje (beri: odrasle ljudi, ki naj bi se pedenali sami!), zakoni razpadajo!