Ali vas kdaj zapeče vest oz. stisne po srcu, ko pomislite, kje bi dandanes bili in v kakšnem socialnem položaju, če vam streha nad glavo nebi padla z neba?

Se vam ne zdi oz. nimate nobenega občutka, kot da goljufate pri igri življenja? Se ne počutite zaradi tega kot en drek?

Zato pa pravim. Zakonsko je potrebno ukinit dedovanje in vso premoženje preminulih prodajati na dražbah.

Velika večina ne podeduje v mladosti, ko rešujejo stanovanjski problem. Dedujejo enkrat po 40-em ali 50-em letu starosti. Tako da ta tvoja ideja ni najbolj brihtna.

Marsikdo pa dejansko dobi steho nad glavo takrat, ko rabi, ker mu/ji starši ali stari starši pri tem pomagajo (dajo zemljo, mogoče celo stanovanje, ali pa direktno finančno injekcijo). Bi potem prepovedala še takšno pomoč odraslim otrokom? Ene vas res daje fovšija sto na uro. Pa to govorim jaz, ki sem imela revne starše in nobene takšne pomoči, pač pa živela skoraj 15 leet v najemu, da sem privarčevala za en bogi polog za dvosobno stanovanje.

Zato pa v primeru vojne pred mobilizacijo bežim v hosto. Vem, da mi tam ne bo dobro, ampak ne bom branil tujih nepremičnin. Pred vojno ti vsi govorijo, kako je vse njihovo, zasebno, nič tvoje, ko pride do pizdarije, takrat pa branimo “NAŠE”. Kakšno NAŠE? vse je privat – vaše. Nismo v socializmu.

Svojo privat lastnino kar sami branite pred Rusi, Mongoli ali komerkoli že. Jaz nimam nič pri tem.

Ti si moten človek.

Če upoštevamo, da se življenjska doba daljša in da so penzije nikakršne, starostniki odprodajo svoje premoženje za zdravljenje, zdravila in oskrbo. Pri 85 letih imajo otroke stare okoli 60 let, ki še hodijo v službo in če so, so streho nad glavo že zdavnaj nekako rešili. Mnogi v najemu. In mnogi tako ne podedujejo prav nič ali celo dolg za dom starejših.

Niti malo me ne peče vest in niti slučajno se ne počutim kot drek. Obratno, počutim se super, ko pogledam na seznam-kaj vse je moje in ko v rokah držim nikoli prazno bančno kartico. Vsak večer mirno zaspim, ker so moji potomci preskrbljeni. Počutje čista 10ka.

mene tudi nič ne peče vest, ker nisem dal za poplavljence in ostale pohlepneže. Zavarujte se – jaz nisem socialna ustanova.

Midva sva podedovala staro hišo in preurediti so nama jo finančno pomagali starši. Ob začetku delovne dobe sama pač nisva imela možnosti za to. In za to sva jim res res hvaležna. Sva pa kasneje iz svojih prihrankov kupila stanovanje, da bova lahko pomagala najinima otrokoma, ko se bosta osamosvajala.

Slaba vest? Ne. Se par es zavedamo, da imamo srečo, ker:

– smo se rodili na področju obilja (Evropa),

–  da smo zaradi pomoči staršev imeli možnost iti na svoje kot mlada družina,

– da imava oba službi, povprečne oz. mogoče pikico nadpovprečne dohodke in da lahko dajemo malce na stran za pomoč otrokom (itak tudi zato, ker smo zaradi rešenega stanovanjskega problema že nekaj časa brez kredita)

Nimava občutka, da goljufava. Varčujeva, a pač ne za svojo streho nad glavo, ampak za streho naslednje generacije. In je lažje, ja.

Pa kakšne nesposobne otroke ste to vzgojili, da jim tastari stanovanja kupujete? Jebale vas potem njihove gimnazije, faksi in treningi za sončke, s katerimi se tako hvalite.

Vse nesposobno. A vnukom pa ne boste kupili stanovanj? Pa vsi pizdite, da za kruh nimate.

Lej, nesposobni starši, nesposobni otroci. Kot midva pri 30-tih nisva bila sposobna sama kupiti stanovanja, tako tudi moja otroka ne bosta. Smo pač taka nesposobna familija.

Saj je v redu. Zajebavam se malo.

Kakšen bolan zapis. In komu bi dal premoženje svojih staršev? Drugace pa sva midva s partnerjem zgradila svojo novo hišo, ter kupila se eno stanovanje za oddajo, kasneje ga bo dobil otrok. Kar bomo pa podedovali, bomo pa dali otroku.

Ahhh, neeee, nič me ne zapeče vest in nič slabo se ne počutim. Se pa počutim hvaležno, čeprav v resnici nisem še nič podedoval. Verjetno šele nekoč bom. Sem pa požel nekaj koristi od tega, kar sta podedovala starša…

Se pa zaradi te hvaležnosti pogosto počutim “dolžnega” pomagati komu drugemu, ki je imel manj sreče… dokler občasno ne srečam koga, ki je podobno kot avtor jezen na druge, po možnosti še ozmerja in je napadalen… in takrat me mine.

Midva sva si uredila stanovanje v hiši mojih staršev. Uredili smo etažno lastništvo, imamo svoj vhod, svojo teraso. Vrt, dvorišče, klet in pomožni objekti na dvorišču so skupni.

Za to, kar sva dobila, sva zelo hvaležna. Vseeno pa sva ogromno tudi sama ustvarila. Dobila sva gole stene in streho, ki je bila potrebna menjave, vgradnje strešnih oken, komplet izolacije… tudi ločen vhod in terasa je bil najin projekt, vključno z vsemi dokumenti. Poleg tega sva namesto majhne drvarnice, ki smo jo imeli prej, postvila lepo, povsem opremljeno letno kuhinjo s kaminom in krušno pečjo, zraven je prostor za druženje z veliko mizo, postavila sva tudi nastreške za 4 avtomobile, tlakovala celo dvorišče (prej je bil pesek), kupila sončno elektrarno in toplotno črpalko…

Prevzela sva vzdrževanje hiše, na stara leta bova poskrbela za moja starša…

Tako da ja, na prvi pogled se zdi, da “nama je padlo z neba”, ampak glede na to, koliko sva vložila, bi lahko imela komot svoje kupljeno stanovanje/manjšo hišo, midva sva se pač odločila naprej skrbet za to, kar smo že imeli, oziroma sta ustvarila moja starša.

Počutje je super, tudi starša sta srečna, ko vidita, da lepo skrbim za dom, ki sta ga ona dva z veliko truda in ljubezni zgradila.

Moji starši so dobili kot dediščino denar za zemljo in vse papirje. Ata je bil z večje kmetije in se mu je to pač izplačalo.

Potem smo dobrih 10 let gradili. Vselili smo se v surovo hišo z izdelano kuhinjo, kopalnico za silo in dvema sobama. Pozimi je zeblo ko pes. Grel nas je en štedilnik. Vmes smo počasi dokončevali, vse praznike in počitnice sem kot punčka pomagala na roke mešat malto. N9benega morja in potovanj. Imela sem 2 hlače in 3 majčke.

In zdaj naj bi imela slabo vest, ker sva s sestro hišo podedovali? Marš.

Pa tebe nič ne peče vest, da se ukvarjaš s tujim premoženjem, ki nima nič s tabo in kalkuliraš kako bi jim ga pajsnil? Namesto da bi kaj ustvarjal? Zabijaš čas za nekaj kar nima nič s tabo in nič nate ne vpliva. Foušija ni zdrava. Še manj produktivna. Kaj ljudje delajo s SVOJIM premoženjem, komu ga zapustijo….se te ne tiče. NI TVOJE! USTVARI SI SVOJE in potem delaj s tem karkoli že pač želiš. Tuje pa pusti pri miru in ne steguj tac tja.

Kaj pa če vam odvzamem to, kar vam je padlo z neba, a potem bi vas kaj peklo v prsih ali tudi ne?

Takile, s takim razmišljanjem, ste dejansko DREK OD ČLOVEKA.

Ker bedaki NE VESTE, koliko odrekanja so vložili naši starši, da so prihranili za nakup nepremičnine!

Ti, slovenski bedak, pa bi najbrž pobral denar tudi tistemu, ki na Lotu zadane sedmico…

Ne. Le zakaj bi me?

Motiš se, če pričakuješ da bi se zato spremenil v verzijo tebe.

Kar gre men na zivce je vzvisenost teh (nekaterih), ki jim je bilo z malo truda dano resit svoj stanovanjski problem. Potem pa zviska gledajo nate, ki si uspel kupit le eno luknjo v bloku ali pa se to ne. Kot, da so sami visek sposobnosti. Vselit se v gotovo je lahko, tud ce moras par omar kupit pa kuhinjo opremit (saj to mora vsak naredit).

V Sloveniji je ljudi, ki bi od osamosvojitvi(v poznih dvajsetih ali zgodnjih tridesetih) podedovali hišo precej malo. Navadno  eden od partnerjev, samo zamenja svojo otroško sobico za mansardo/prizidek.

Zakaj na dražbah? Da bodo tisti, ki to lahko kupijo, še bogatejši? Predvidevam, da ti itak ne moreš kupiti 🙂

Se že dogaja. Naslednji korak razlastninjenja. Zakaj samo provokativno vprašanje? Če ste mediji dobili nalogo pridobivanja javnega mnenja, napišite še zakaj.

Če ne bi dobival dobršen del prebivalstva premoženja z dedovanjem, bi bilo še več socialne revščine kot je je že itak. In potem? Bo reševala država ali smo že korak do nove ere suženjstva? To povejte raje ljudem, ne pa da podpihujete lenost in lenobo celih generacij. Morate vedeti, da tisti, ki so danes brez dediščine, so zato, ker v obdobju, ko so si imeli priložnost vsi ustvariti iz nič, njihovi starši pač tega niso naredili. Živeli so v socialnih stanovanjih, zagonili vse, kar so drugi investirali, čakali da drzava da in poskrbi za njih in tako živijo še danes. Živ primer so lastniki po Jazbinšku, stanovanja napol zastonj, ko je treba vzdrževati, pa ni in oni ne morejo. Aja? Vsi drugi, ki imamo kredite do smrti, otroke v šolah, delamo dva šihta prav tako do smrti, pa moramo imeti za vse, vključno za vzdrževanje njihovih riti v penziji od petdesetih let naprej?? Spravi se cistit ali peglat ali kosit za denar, pa boš imel tudi za preživetje! No, s tako miselnostjo, da mora bit vse poservisirano, so okuženi tudi njihovi potomci in seveda, podpihovanje o razlastninjenju tistih, ki so in smo garali za lastno finančno neodvisnost, pade zelo hitro na plodna tla!!!

Vprašaj raje svoja starša zakaj nista ničesar ustvarila namesto da jokaš tukaj.

Pa spravi se k psihiatru ker te foušija razjeda.

Za denar, kolikor sva vložila v nepremičnino, kjer živiva, bi si lahko kupila parcelo in postavila hišo.

Izdelala sva mansardo, dozidala sva prizidek (seveda z vsemi papirji), menjala okna na obstoječi, ob pokrivanju prizidka menjala streho na obstoječi, za celo naredila fasado … Prevzela vse stroške, mama plačuje le to, kar tako mimogrede kupi v trgovini s svojo kartico in dva časopisa, za katere ima trajnik, vse ostalo plačujeva midva.  Tudi porabo s pika kartico, ki jo uporablja mama.  Tudi njen telefon. Še v življenju ji nisem rekla za tank goriva, pa jo vsak mesec, mesec in pol peljem k zdravniku 120 km na eno stran.

Dediščini po očetu sva se z sestro odpovedali v korist mame.

Naj imam slabo vest? Zakaj že?

Zakaj bi se počutila slabo? Vesela sem in hvaležna! Moj stanovanjski problem je rešen, prav tako od mojih otrok.