Berem pisanje one nesrečnice ,  ki je dobra s sestro spet šele , ko je ena hudo zbolela . Zakaj sestre  ali bratje ne morejo biti zavezniki vse življenje , saj prihajajo iz istega  gnezda ?  Kdo je kriv , so krivi starši ? Delajo oni takšne  razlike , da zasejejo sovraštvo med njimi ? Ali jih želijo zmanipulirati , da držijo raje z njimi , kot s sorojenci ? Ne  znam si zamisliti te žalosti .

Prej ali slej se skregajo, če ne drugega ob dedovanju. Glej, jaz sem se že milijonkrat skregala, šlo se je za finance. Pri denarju se vse konča. Pa tudi skos govori, a bi imela to obleko, ne bom več nosila, bi imela te hlače, torbico. Na koncu se odloči, da bo vse obdržala. Pa pravi, da ima preveč oblek in jih še naprej kupuje nonstop.

pri nas je razlog bratova parnerke. Do nje je stimalo, ko pa je ona prisla, ni stimalo nic vec…se o dedovanju sta zacela iz svojih vzrokov, mami ni bila nic bolna ipd,delala vec kot ona …. ampak dedovanje jima pa ne da miru   … ja vem lepo bi bilo da bi se to naredil, samo tako kot sta takrat mami dalec spravila da je dozivela zlom, zaradi pritiskov in grozenj…

Tudi pri nas podobno, svakinja od začetka delala razdore. In ji je uspelo.

Midve z sestro sva imeli dober odnos in sva si bili res blizu. Potem je spoznala partnerja narcisa. On me sovraži. Ona pa ze leta zrtev in nemočna, pa pac raje trpi. In pred celo žlahto igra kako je na zunaj vse super in fajn. So se odnosi kar skrhali za celo družino. 😏

Nikoli nisem marala mlajše sestre. Bila mi je odveč. S staršema nismo mogli početi kar smo želeli ker je bilo treba njej prilagajati. Midve se nisva razumeli. V odrasli dobi nimava stikov. Priznam da je ne prenašam.

Kot odrasla oseba si sam odgovoren za svoje obnasanje, nic vec starsi. Torej je na tebi, kako bos uredil odnose znotraj sorojencev, ce odnosi ne stimajo, niso krivi njihovi partnerji ampak sorojenci, ker to partnerju dovolijo.

Starši niso sposobni reda naredit. Če sorojenec ali njegov partner, delata težave, je potrebno postaviti meje

Zakaj bi se moral pa ravno s sorojenci razumet? Se mi zdi, da je to neka idealisticna slika. Cist dost je, da se spostujejo in si pomagajo.

Tudi midve s starejšo sestro si nisva najbolj blizu.Nikoli ni imela časa zame, nikoli mi ni pomagala, nikoli svetovala…vedno so ji bili drugi bolj pomembni, sploh moški.Še danes je tako, še vedno ni odrasla….ja žalostna sem zaradi tega….

Z bratom se super razumeva. Starša sta oporoko napisal, že dolgo tega nazaj – sta še oba živa in naj tako ostane še dolgo. Oče je dejal, da je na starših da za časa življenja uredijo oporoko in tudi povejo zakaj so tako ravnali. Ko sta dala sestaviti oporoko, naju je z bratom oče poklical (brez partnerjev) domov povedal kako se je odločil in vprašal edino, če želiva da bosta tudi partnerja navedena v oporokah ali ne. Da bi mu snaha ali zet pridigala o oporoki pa bi ju verjetno nagnal, če ne še naju zraven.

Bratova žena je sicer malo tak tak, a se ne vmešavam v njuno življenje, onadva pa ne v mojega. Si pomagamo ko treba, obiskujemo, skupaj praznujemo rojstne dni… Otroci -bratranci se med sabo razumejo in družijo.

Ker dediščina ne bo razlog kreganja, ker je vse že na papirju naj odnosi ostanejo za zmeraj taki.

Nisem brala nadaljnih komentarjev. Samo temo sem zaznala. Poudarjam, samo naslov teme sem videla, nobenih zapisov dalje.

In prva asociacija je bila NARCISIZEM. Zaseje ga med sorojenci en starš, tisti z NARCISISTIČNIMI potezami.

Nič vam ni sveto družina, nacija, verjamete anglosaškim retardom, judom, masonom. Rezultati so vidni! Pametnemu popolnoma dovolj!

tudi pri nas je uničila odnose pohlepna nevesta, ki nam je sorojenca čisto odtujila

Seveda je to žalostno in mislim da to pusti neko globoko žalost v duši. Ker druzina bi morala biti prva, ki si stoji ob strani. Ampak žal ni tako vedno.

Jaz sem bila sestri vedno odveč, ljubosumna je bila in najraje bi bila edinka. Sem šla zgodaj od hiše, ampak neke odnose sva še vzdrževali. Po smrti staršev je prišlo na dan, da je vse premoženje že prepisano nanjo, o čemer prej nisem imela pojma. Pravi, da ji itak pripada, ker je ostala doma. Zdaj nimava več stikov.

Pri meni je tako, da me starejša sestra nikoli ni marala, pravzaprav je hotela vse narediti po svoje, me nadzorovati in moje delo je kritizirala, kakršnokoli je že bilo.

Žal je vso to svoje kritikarstvo prenesla še na moje otroke.

Še sedaj vse moje poskuse izniči in dela vse po svoje, meni pa očita, zakaj nisi, zakaj si….

Od lilly sestra jo hoče vključit v neke verske sekte al kaj jaz vem kaj, pravi, da jo bodo vsi moški izkoristili. Lilly je ne more prenašat, a kaj, ko je njena sestra vedno za vikende pri mami. Sestra od lilly je v Ljubljani, ima svoje stanovanje in je učiteljica. Za lilly ne vem napisati nič, kako živi. Baje da si je končno našla službo in zdaj ima enega policaja.

So starši razdelili in napisali oporoko že, ko so bili živi. Po smrti staršev je svakinja poskrbela, da so se naši odnosi drastično ohladili.

S sestro imam lepe odnose, pa je kar nekaj starejša.  Mi je res prijateljica, sestra, človek na katerega se lahko zanesem saj mi pove stvar kot je – torej naravnost brez vatke.

Z bratom pa žal nimam dobrih odnosov in to že odkar pomnim. Kot bi zameril, da sem se rodila. Tudi on je starejši kar nekaj let. Že v mladosti me ni maral, se ni družil z mano, vedno je bilo vse težko kar je bilo v vezi z mano. Potem je problem še dedovanje, ki ga žuli.

Mož ima s svojimi sorojenci zelo slabe odnose. Odnos s sestro mu je uničila mati sama, ker je en drugemu govorila neresnice. Z bratom pa je odnos šel ko je on dobil partnerico. Ona enostavno ni želela tega odnosa ohranit. Mati je odnose zelo poslabšala saj je sama spreminjala dediščino in izločala enkrat enega drugič drugega. Tako, da je na koncu vse dobil en otrok. En malo financ, tretji (moj mož) pa nič oz. mu je pripadal nujen delež, ki bi ga moral sodno iztožiti, kar pa ni želel.

Od kje vam miselnost, da moramo imeti radi sorojence samo zato ker smo sorojenci?

Od moje starejše sestre marsikaj dobim, toda ona od mene noče nič. Kot bi me imela za manjvredno in velikokrat mi očita, ker sem poročena, ona pa ne, da sem kriva za probleme, ki jih imam.

Skratka, medve ne najdeva skoraj niti ene skupne točke, nisva v prijateljski, niti zaupni navezi.

Jaz in moj brat sva se pa zelo lepo razumela. Nikdar se nisva sprla, tudi glede dediščine smo se s starši čisto lepo zmenili.

Kaj bi dala da bi bil še med nami, pa ga ni več. Ni dneva da se ga ne spomnim in hudo mi je, da je dosti premlad odšel. Nobeno praznovanje ni več tako, odkar ga ni, rojstni dnevi, prazniki… vse je drugače.

Imam 8 let starejšo sestro s katero se nikoli nisva razumeli. Nikoli se ni igrala z mano. Vedno se je name samo drla, me strašila in odrivala. Če sem imela igračo v rokah, mi jo je izpulila iz rok. Se mi zdi, da bi ona najraje videla da sploh ne obstajam. V odrasli dobi samo pametuje, nihče ni dovolj dober, da se druži z njo, nečakov nikoli ne pogleda, kot da ne obstajajo. Ko sem bila stara 30let sem z njo prekinila stike. Tudi od staršev ne želim slišati kaj počne, in nočem k njim na obisk, ko je ona tam. Zame več ne obstaja.

Kaj češ, če imaš sorojence, to ni tvoj izbor.

V naši družini smo 4otroci. Vsi odrasli 3 imamo družine.

Otroštvo je bilo tako, 2 starejša sva delala in pomagala, 2 mlajši sta bili pač premajhni za vse( med 1. in 4. otrokom je le 5 let razlike).

Ena izmed njih je bila vedno”šefica”. pri denarju, delitvi dobrin- je pač znala. Odnosi so bili tako-tako. Ta šefica je okrivila eno izmed sester, da je kriva za kratkovidnost.

Smo odrasli, sama sem se po srednji šoli odselila in zaposlila. vedno sem se rada vračala domov in dokler je bila mama živa, je bilo ok.

Mama mi je zelo kmalu umrla in po tem sta si še 2 sorojenca ustvarila družino.

Tej naši šefici se je vedno pomagalo, pa nikoli ni znala tega ceniti. Zapravila je stanovanje, se z družino preselila domov, izkoriščala naprej očeta. bratovo družino, saj niso prispevali nič.

Na zapuščinski obravnavi vsi šokirani slišimo, da obstaja oporoka( njen falsifikat). Takrat nisem tega niti vedela, pa nič, saj je bil zapis, da ima vsak od dedičev delež.

Po smrti očeta smo zopet bili na zapuščinski , nje zopet ni bilo na obravnavi kot prvič in želela sem, da se pač v korist enega izmed sorojencev odpovemo deležu. Katastrofa, nista želeli in sem sama predala delež bratu.

Prva jeza na drugi strani. Sedaj pa se je ena izmed njih spomnila, da ji je potrebno izplačati dediščino, ker naši starši od svojih družin niso  dobili nič, njej pa pripada. Bila sem žalostna, ker je to zahtevala ravno tista, ki doma ni s prstom nikoli mignila in nikoli ni prispevala nič za dobrobit skupnega doma. Vedno sem ji pomagala8poroštvo, delo pri gradnji njenega 1. doma, pa 2., pa pri nakupu stanovanja). To ji ne pomeni nič in danes verjetno zanjo ne obstajamo, ko je dobila kar zajetno vsoto “pripadajoče” dediščine, se dvema sorojencema ne oglasi več, verjetno zanjo ne obstajamo.

Še vedno ji voščim ob vseh praznikih in vedno ji povem, da jim želimo vse dobro. Samo vprašanje je še, kaj bo sedaj storila najmlajša, ampak kaže, da kljub stanovanju, v katerega ne želi vlagati nič( ne streha, ne nove napeljave….) in minimalnimi stroški, bo hotela tudi dediščino, ki jo nekoč oče in mama nista dobila.